Intervju o covidu in cepljenju

Leta ste urednik časopisa za tolmačenje znanosti Kvarkadabra, katerega namen je poljudno razložiti znanstvena dognanja. Očitno imajo strokovnjaki težave s pojasnjevanjem odkritij in dejstev ali pa ima morda javnost težave z razumevanjem teh. Tudi pri vprašanju cepljenja proti covidu je veliko neznank in strahu. Ste pri nas pričakovali tolikšno zavračanje cepljenja? 

Tako močnega in razširjenega nasprotovanja cepljenju res nisem pričakoval. Še posebej si nisem mislil, da bomo po raziskavah javnega mnenja v EU prav Slovenci med najbolj skeptičnimi do cepiva proti covidu. Neposredni vzrok za zavračanje cepljenja vidim v nezaupanju kar velikega dela javnosti v uradne in strokovne avtoritete, ki enotno zatrjujejo, da imamo na voljo učinkovito, varno in kakovostno cepivo. Tako močno nezaupanje v stroko pri nas je posledica spleta različnih dejavnikov. Veliko odpora so povzročili dokaj zmedeno in prepogosto pokroviteljsko krizno komuniciranje uradnih organov, pa tudi nekonsistentnost ukrepov za preprečevanje širjenja virusa, čudaške izjave dela zdravstvene stroke in neodgovorno poročanje nekaterih medijev.

Morda res, a strah pred cepljenjem je obstajal že prej, spomnite se težav z ošpicami in glasnega zavračanja obveznega cepljenja. Nekoč se je v to razpravo že vmešalo ustavno sodišče. 

Odlašanje s cepljenjem praviloma ni posledica neznanja ali slabe obveščenosti ljudi, ampak izhaja iz zmede v javnosti, ko se zdi, da stroka nima jasnih stališč. Ljudje, ki odlašajo s cepljenjem, so pogosto le prestrašeni, saj ne vedo, komu bi zaupali. Tisti, ki so odločnejši v stališčih proti cepljenju, pa so prepričani, da uradni stroki oziroma znanosti ne smejo verjeti, ker je prodana in neverodostojna. Zato kar sami nase prevzamejo odgovornost za vrednotenje varnosti in nujnosti cepljenja. Vendar se pri tem ne zavedajo, da počnejo nekaj podobnega, kot če bi lastniki avtomobilov postali v nekem trenutku prepričani, da jih poskušajo serviserji prevarati, saj naj bi jim po nepotrebnem menjali motorne svečke in filtre samo zato, da bi dodatno zaslužili. Zato začnejo avtomobile raje popravljati sami ali pri alternativnih serviserjih. K sreči morajo avtomobili vsako leto na tehnični pregled, pri zdravstvenih vprašanjih pa zunanjega korektiva nimamo.

Ne gre za slovensko posebnost, težave s cepljenjem imajo tudi druge države; še najmanj denimo Velika Britanija, kjer je cepljenje celo stvar patriotizma. Nekateri pomisleki skeptikov so smiselni, recimo počakajmo še malo ali pa nisem v ogroženi skupini, spet drugi so nerazumni – v cepivu so čipi in podobno. 

V Veliki Britaniji so se večinsko cepili s cepivom AstraZenece, ki ga je razvila ekipa znanstvenic z Univerze Oxford. Univerza je vztrajala, da s cepivom nihče ne sme služiti, proizvaja pa se v velikih količinah na več koncih sveta. Gre za izjemno znanstveno zgodbo, ki so jo britanski novinarji dobro opisali, to pa je pripomoglo k večji naklonjenosti cepljenju. Pri cepljenju je pomemben tudi način, kako izpelješ celoten postopek. Pri nas je teža na posamezniku, da se sam prijavi oziroma odpravi po cepivo, s čimer se krog interesentov takoj zmanjša. Bistveno bolje je, če ljudi dejavno vabiš in ustvariš občutek, da je cepljenje nekaj samoumevnega in nujnega. V Veliki Britaniji ima zdaj že 95 odstotkov odraslih v krvi protitelesa proti koronavirusu, ki nastanejo po cepljenju ali okužbi.

Kako bolje nagovoriti pomisleke? Kako prepričati več ljudi? 

Veliko odgovornost za množično odlašanje s cepljenjem nosijo poleg uradnih organov in stroke tudi mediji. Pri nas imamo nekaj res dobrih znanstvenih novinarjev in novinark, ki znajo vrednotiti vire in pripraviti odlične povzetke ter sinteze trenutnega znanja, a njihov glas ni v ospredju. Nekateri uredniki še vedno objavljajo mnenja, ki so že zdavnaj ovržena, prav tako dopuščajo populistične zavajajoče naslove ali napovednike. Vse to se pozna na javnem mnenju. Ljudje, ki ne spremljajo tujih časopisov in strokovnih publikacij, postanejo v poplavi nasprotujočih si informacij hitro zmedeni in v tej zmedi pač zaupajo tistemu, ki jim je blizu in jim zagotovi neki občutek razumevanja in varnosti. Epistemološka zmeda v medijih pripelje do tega, da ljudje iščejo oporo drugje, ne v stroki in znanosti, ki pride najlažje do njih prav skozi dobro delo novinarjev in urednikov. Zato potrebujemo iskreno, argumentirano in odgovorno javno izmenjavo mnenj, v kateri se konstruktivno soočijo morebitne dileme, pomisleki in pojasnila stroke. Ko enkrat preučimo argumente in pridemo do ugotovitev, pa je treba stopiti korak naprej. Ne moremo vedno znova odpirati istih vprašanj. Ko je dokazov dovolj, resni mediji ne smejo več objavljati stališč, za katera je bilo že argumentirano pokazano, da ne držijo. To velja za covid, za cepljenje in za podnebne spremembe. Razprava o že doseženem večinskem strinjanju ponovno steče le, če pridemo do pomembnega novega spoznanja.

Saj veste, da klasični mediji izgubljamo vpliv, velik del polresnic ali laži o cepivih se pojavlja v družbenih medijih. Kaj z njimi? 

Značilnost družbenih medijev je, da nimajo človeških urednikov, ki bi skrbeli za ustrezno raven javne besede in preprečevali objavo vsega, kar ne dosega ustreznih standardov kakovosti. Uredniško delo pri družbenih medijih nadomeščajo algoritmi in njihovi upravljavci se zadnje čase močno trudijo, da bi jih naučili odstranjevati lažne informacije, onemogočati nastajanje mehurčkov enako (zmotno) mislečih ter z različnimi drugimi posegi izboljševati raven razprave. Nekaj napredka že opazimo in zdi se mi, da so družabni mediji na splošno kar koristni, če jih uporabljamo na zdrav način.

Verjetno res, sami ste zelo dejavni na Twitterju in drugje, kjer poskušate razlagati, kaj se dogaja z epidemijo. Vrnil bi se k znanosti, ta si ni naredila usluge. Desetletja je bila ali je še vedno deloma v rokah tistih, ki imajo moč, nekateri »znanstveniki« so prirejali izsledke raziskav za potrebe industrije (recimo kemijske ali tobačne). Zakaj bi sploh verjeli znanosti in znanstvenikom? 

Za znanost velja nekakšen paradoks: bolj ko so znanstveniki skeptični drug do drugega in medsebojno preverjajo dognanja, bolj lahko javnost verjame njihovim ugotovitvam. Seveda gre pri tem za urejeno in argumentirano izmenjavo mnenj, v kateri so udeleženi prav vsi strokovnjaki in vse njihove ideje. Ko takšen postopek ni več učinkovit, se lahko hitro pojavijo težave. Trenutno je velik problem znanosti hiperprodukcija publikacij, ki je pogosto namenjena le napredku kariere znanstvenikov, ne pa napredku samega znanja. Zelo nezdravemu tekmovanju v zbiranju člankov je marsikdaj podrejena tudi izbira raziskovalnih tem, to pomeni, da se znanstveniki vedno manj ukvarjajo s preverjanjem že objavljenih raziskav in se vsi vedno bolj trudijo, da bi prišli do odkritij, čeprav so ta v resnici dokaj redka. Slaba kakovost in slaba ponovljivost spoznanj je postala resen problem znanosti, ki se tudi pri nas rada pohvali z medijsko všečnimi odkritji, ki pa v resnici nimajo resne teže. Prav zato potrebujemo dobre znanstvene novinarje in komunikatorje znanosti, ki znajo ločiti dobro znanost od slabe in tako znanosti na neki način postavijo ogledalo.

Bodiva iskrena, ne vemo vsega. Ne vemo, kako se bo virus obnašal v prihodnjih mesecih, kakšne bodo mutacije, kako zanesljivo bo cepivo, se bo lahko prilagajalo novim mutantom in podobno. 

Največji strah povzroča morebitni pojav nove različice, ki bi izničila zaščito, zagotovljeno s cepivom. Virus SARS-CoV-2 ne mutira tako pogosto kot virus gripe, a vseeno velja, da več ko je okuženih po svetu, večja je verjetnost, da bo kje nastala nova zoprna različica. Zato je pomembno z različnimi ukrepi globalno poskrbeti, da se začne količina virusa na planetu zmanjševati. Nove različice z dodatnimi mutacijami se neprestano pojavljajo, vendar k sreči večinoma niso takšne, da bi se učinkovito širile. Prav zdaj poročajo recimo o širjenju nove različice iz Južne Afrike, ki ima nekaj novih mutacij. K sreči cepiva zelo dobro ščitijo pred hujšimi oblikami bolezni pri trenutno dominantni različici delta, malo slabša je njihova učinkovitost pri preprečevanju okužb.

Še pred meseci se je govorilo o »čredni imunosti«, zdaj je postalo jasno, da je ne bo mogoče doseči. Bi morali raziskovalci odkriteje govoriti o tem, da so nevedni, da so le ljudje, ne pa neomajne avtoritete? 

Čredna imunost je stanje, ko ima dovolj veliko ljudi na sluznicah toliko protiteles, da virusu takoj onemogočijo razmnoževanje, zato se nima kam širiti in odmre. Različica delta je načrte, da bi z množičnim cepljenjem dosegli takšno stanje, deloma onemogočila, saj se virus hitreje razmnožuje, kot na sluznicah učinkujejo protitelesa in drugi mehanizmi imunskega sistema. Zoprno pri virusu SARS-CoV-2 je tudi, da ima vgrajene mehanizme, ki dodatno zavirajo imunski odziv telesa. Cepljenje še vedno močno pripomore k ustavljanju širjenja virusa, a pri delti ne more biti več edini ukrep, s katerim bi lahko ustavili epidemijo. Tudi cepljeni moramo zato nositi masko, da dodatno zmanjšamo možnosti za širjenje okužb.

Zakaj se znanstveniki ne oglašajo pogosteje? Tako kot je povsem normalno, da humanisti in družboslovci pojasnjujejo vzroke za razrast nestrpnosti v družbi, bi moralo biti normalno, da bi tisti, ki se spoznajo na cepljenje in izdelavo cepiva, jasneje zagovarjali svoj pogled. Kot da bi jih bilo strah. 

Res je, zelo pomembno je, da so znanstveniki dejavni v javnih razpravah. Poleg pojasnjevanja znanosti je pomembno, da se oglasijo, ko začnejo v javnosti krožiti neresnične in zavajajoče informacije. Najhuje je, če neresnice širijo ljudje, ki imajo neke strokovne reference. V tem primeru je javno oglašanje strokovnjakov ne le priporočljivo, ampak nujno. A pri nas se kultura javnega nastopanja znanstvenikov žal še ni dovolj razvila. Razen redkih izjem so znanstveniki še vedno dokaj plašni oziroma so prepričani, da jim bo javno izpostavljanje škodilo pri akademski karieri. To dejansko deloma drži, saj imamo bolj ali manj vsi, ki se kritično oglašamo, težave. Name se neprestano obračajo raziskovalci in raziskovalke in mi poročajo o najrazličnejših težavah, javno pa si o tem ne upajo govoriti.

Lahko bi rekli, da vse, kar se dogaja, ni nič novega, veliko ljudi zahodni medicini ni zaupalo že prej, posegali so po teh ali onih alternativnih metodah, nekateri njihovi pomisleki so upravičeni. 

Pomemben spodbujevalec nezaupanja v cepiva je močna interesna skupina privržencev eko-bio-naravnega, ki se pogosto navdušujejo nad alternativno medicino. Ekonomski interes je tukaj povsem očiten, a hkrati gre še za močno ideologijo. Ljudje, ki jih je uradna medicina morda razočarala, radi uporabljajo alternativne pristope, s čimer ni nič narobe, če gre predvsem za spodbujanje učinka placeba. Marsikomu razne alternativne zdravstvene storitve dejansko pomagajo, saj se lahko zdravilci posamezniku bolj posvetijo in jim morda uspe spremeniti njegov življenjski slog. Komplementarna medicina, ki smiselno dopolnjuje uradno, je vsekakor koristna, toda le do stopnje, ko lahko začne povzročati škodo. Če zdravilci odsvetujejo recimo antibiotike pri bakterijski okužbi ali cepljenje proti zelo nalezljivi bolezni, je to vsekakor škodljivo in nevarno početje.

Nekaj je krivo tudi pomanjkanje zaupanja, ljudje vedno manj zaupajo tistemu, ki ima moč, pa naj bo to oblast ali farmacevtska industrija. 

Farmacevtska industrija je ena izmed najbolj nadzorovanih panog gospodarstva. Prav vsak korak, ne le med proizvodnjo zdravila, ampak tudi med razvojem, mora biti natančno dokumentiran. Popolna sledljivost, ki jo neprestano nadzirajo inšpekcije, je temelj delovanja farmacevtskih tovarn. Izdelava Pfizerjevega cepiva za covid traja približno dva meseca in več kot polovica časa je namenjena skrbi za kakovost. Seveda so lahko zaslužki z zdravili veliki, a hkrati se moramo zavedati, da skrb za res visoko stopnjo kakovosti in varnosti pač stane. V našem interesu je, da imamo varna, učinkovita in kakovostna zdravila. Razni prehranski dodatki in alternativni zdravilski pripravki pogosto sploh niso pod nikakršnim nadzorom in so lahko tudi vir hudih zastrupitev, vendar to privržencev alternativnih metod in priseganja na vse naravno pogosto sploh ne moti.

Kako razumete »spore« med proticepilci in cepilci? Kot da bi ta antagonizem v družbi obstajal že prej. 

Gre za dokaj neposrečeno delitev, saj imamo veliko primerov, ko ljudje začnejo pogovor z »nisem anticepilec, ampak …«. Obkladanje z žaljivkami ne pripomore k ustvarjanju konstruktivnega javnega prostora, v katerem se spoštljivo izmenjujejo ideje in argumenti, nato pa pride do sinteze, s katero se večina strinja. Dobro je, da imajo ljudje različna mnenja, a hkrati morajo biti pripravljeni poslušati tudi protiargumente in priznati svoje zmote. Če nekoga najprej užališ, ta najverjetneje tvojega argumenta sploh ne bo slišal.

Kaj storiti s prijatelji, ki se spreminjajo v zarotniške pošasti, ki trdijo, da se ti pod masko zaradi pomanjkanja CO2 poškodujejo možgani ali pa da snovi iz cepiv napadajo možgansko ovojnico? 

Po tej logiki bi morali imeti kirurgi, ki cele dneve preživijo pod kirurško masko, močno poškodovane možgane. To so seveda neumnosti, ki jih je treba najprej jasno in argumentirano ovreči, nato pa ne vedno znova razpravljati o njih. Morda je v tem kontekstu vredno omeniti, da nekatere raziskave kažejo, da lahko prebolevanje covida pusti resne nevrološke posledice.

Kako ocenjujete vlogo oblasti pri spoprijemanju z epidemijo? Najprej pri drugem valu, med katerim je bila Slovenija po številu smrti zelo visoko, in potem pri cepilni strategiji, ki se je izkazala za polom. Kot da za oblast epidemija ni pomembna.

Naš problem je, da ukrepi, ki jih sprejemamo, pogosto niso konsistentni. Preveč je raznih interesnih skupin in lobiranja, to pa v ukrepih ustvari luknje, tako da niso več učinkoviti. Moj očitek oblasti bi bil, da je premalo stroga in ne preveč. Oziroma da ne uporablja enakih meril za vse. Imeli smo kar hudo zaporo javnega življenja in gibanja, vendar tudi veliko izjem, tako da ukrepi niso bili ravno učinkoviti. Ljudje to seveda zaznajo in dobijo občutek, da se jim nalašč nagaja. To vodi v konflikte in nespoštovanje ukrepov, ki bi bili sicer koristni. Tudi zelo demokratične države z naprednimi voditelji, kot je recimo Nova Zelandija, sprejemajo ostre ukrepe, a jih razglašajo z veliko empatije, strokovnosti, konsistentno in univerzalno. To se mi zdi pravi način, ne da se ukrepi izrabljajo za politično trgovanje in kupčkanje, pri čemer seveda tudi opozicija ni nedolžna.

Pa bi torej morali položaj zaostriti, bi morali uvesti obvezno testiranje, obvezno cepljenje za nekatere poklicne skupine? Prostovoljna izbira cepiti se ali ne ustvarja družbeno škodo. 

Najverjetneje bo treba po zgledu drugih držav res uvesti močnejše spodbude, da se bodo ljudje cepili. Vendar je treba takšne ukrepe uvajati zelo pazljivo, saj je položaj močno razgret. Najbolje v dogovoru s predstavniki posameznih poklicnih skupin, tako da ne pridejo ukazi od zgoraj, ampak da gre za skupen dogovor, ki povzame mnenje večine. Zelo pomembno je, da je javnost seznanjena s čim več podatki, vendar morajo ti imeti ustrezno interpretacijo. Če imamo v državah z dobro precepljenostjo v bolnišnicah več cepljenih kot necepljenih, to nikakor ne pomeni, da cepiva ne delujejo. Del ljudi, ki imajo oslabljen imunski sistem, tudi po cepljenju ne razvije ustrezne zaščite, zato neki delež cepljenih vseeno pristane v bolnišnici. In če so v državi skoraj vsi cepljeni, bodo tudi v bolnišnicah prevladovali cepljeni. Sicer pa se je pokazalo, da je imunost, ki se vzpostavi med prebolevanjem covida, lahko zelo raznolika. Nekateri pridobijo močan imunski odziv, drugi šibkega. Imunost po cepljenju pa je bistveno manj raznolika, zato tudi za prebolevnike priporočajo cepljenje, saj s tem svojo imunost dodatno okrepijo. Za cepljene tudi v dobi bolj nalezljive različice delta velja, da je okužba zanje manj verjetna, hkrati pa so manj kužni, če se dejansko okužijo.

Se strinjate s tezo, da Nacionalni inštitut za javno zdravje deluje skoraj malodušno, nobenih resnih pozivov ni, ni kampanje, prijaznih nagovorov, kot da bi letargično čakal na novi val in čas, ko bo vse minilo. Zelo neprepričljiv je, še posebno njegov predstojnik.

Mislim, da se vseeno iskreno trudijo. Marsikaj so popravili in nadgradili, a pač delujejo v sistemu, ki ni ravno odziven. Gotovo bi se dalo marsikaj zastaviti drugače. Že pri cepljenju smo imeli nekaj lepih lokalnih zgledov, ki bi jih bilo dobro takoj posplošiti na vso državo. Tisto, kar nam manjka, je zavedanje, da gre v boju z epidemijo za velik skupni javni projekt, h kateremu vsak prispeva po svojih močeh, hkrati pa se nihče ne bo osebno okoristil. Dobri voditelji znajo ustvariti takšno razpoloženje, a pri nas jih, žal, nimamo. Vsaj ne na najvišji ravni politike in uradništva. Dobičkarstvo v času krize je bilo prisotno tudi v znanosti, saj so si nekateri razdelili kar veliko denarja za raziskovanje virusa, od tega pa – z redkimi izjemami – državljani še nismo dobili kakih oprijemljivih rezultatov.

Tudi sporočila dvakrat cepljene ministrice za izobraževanje Simone Kustec o njenem hujšem poteku bolezni ne prispevajo k zaupanju. 

Ministrstvo ne deluje dobro. Sploh po tem, ko so zamenjali nekatere vodilne uradnike, kot je bila recimo generalna direktorica direktorata za visoko šolstvo Jana Javornik, ki se je na ministrstvo začasno vrnila s profesorskega mesta na univerzi v Veliki Britaniji. Takšnega kadra v Sloveniji nimamo na pretek in to se seveda pozna pri delu ministrstva. Raziskovalna in inovacijska strategija 2021–2030, katere osnutek so nedavno objavili, je slaba, a ni bilo ministrstvu prav nič nerodno, ko jo je poslalo v javno razpravo. Na Agenciji za raziskovalno dejavnost smo prav tako priča informacijski zmedi, vendar se kar nič ne ukrepa. Za takšno stanje nosi veliko odgovornost tudi znanstvena skupnost, ki ne nastopi enotneje in odločneje.

Čakajte, veliko huje je, v Sloveniji imamo med otroki, starimi od 12 do 18 let, samo 11-odstotno precepljenost z obema odmerkoma. Septembra se bo različica delta hitro širila po šolah, ministrstvo pa bo neposredno odgovorno za okužbe in dolgoročno škodo, ki se dela v šolstvu.

V dobi širjenja zelo nalezljive različice delta en sam ukrep ni več dovolj. Da bi kar najučinkoviteje preprečili širjenje virusa na otroke, ki se še ne morejo cepiti, bi bilo najbolje, da bi vsi v šolah nosili kakovostne maske, da bi prostore učinkovito zračili, se redno testirali in se v čim večjem deležu cepili. Ministrstvo bi moralo bolj slediti okoliškim državam, kot sta Avstrija in Italija, kjer so sprejeli odločnejše ukrepe za zavarovanje otrok. V obeh državah imajo bistveno večji odstotek cepljenih. Od ministrstva bi pričakoval več iniciative in manj gašenja požarov in usklajevanja pritiskov sindikatov, staršev, ravnateljev, učiteljev. Veseli me, da so korak naprej storili na univerzah in zahtevali pogoj PCT za obiskovanje predavanj. Po svetu veliko znanih univerz za obiskovanje pouka od študentov in profesorjev zahteva cepljenje.

Je bil družbeni odziv na epidemijo preveč medikaliziran? Je vlada preveč poslušala nasvete zdravnikov, ki niso epidemiologi in nimajo širšega družbenega znanja. Epidemija ni medicinski problem, temveč družbeni. 

Vsekakor. Dobro bi bilo, da bi ukrepe vnaprej preučili s čim bolj raznolikih vidikov in ocenili tveganja, ki jih morda avtorji niti ne znajo predvideti. Nekaterim najbolj ogroženim otrokom bi med zaprtjem šol lahko ponudili varno okolje za učenje čez dan, če ga doma morda nimajo. Nasploh bi morali bolj sproti slediti, kaj se dejansko dogaja na izvedbeni ravni, in nato ukrepe prilagajati, da bi res preprečevali okužbe, ne le povzročali jezo med ljudmi.

Kaj bi morali storiti drugače? Od ljudi je težko pričakovati, da se bodo cepili z eksperimentalnimi cepivi, težko je pričakovati, da se bodo žrtvovali za druge, če pa so jim desetletja pridigali, da je solidarnost ostalina socialistične ureditve in da je človek sam odgovoren za svojo usodo. 

Sposobni voditelji so tisti, ki znajo ustvariti občutek pripadnosti in solidarnosti, ki edino omogoča velike dosežke, pa naj gre za košarko, nogomet ali boj proti epidemiji. Verjetno ni med olimpijado nihče niti pomislil, da bi javno kritiziral trud slovenskih športnikov. Podobno bi morali ustvariti ozračje, v katerem bi bilo enako javno nespodobno z lažmi in podtikanji kritizirati cepljenje. Vem, da se zdi to v sedanjih razmerah nekaj povsem nedojemljivega, a ni nemogoče. Polne precepljenosti, kakršno so že dosegle nekatere države, drugače kot s kolektivno miselnostjo ne moreš doseči. V Bolgariji, kjer je precepljenost najslabša, je po družbenih medijih krožilo zelo veliko laži in neresnic o cepivih in cepljenju, kar se je poznalo na javnem mnenju. Tudi če ljudje ne verjamejo neposredno vsem neumnostim, ki jih lahko preberejo, nasprotujoče si informacije vseeno širijo nezaupanje in krepijo občutek, da morda vse ni tako jasno. Pri odločanju za cepljenje nikakor ne gre le za argumente, ampak tudi za čustva, prepričanja, mnenja sorodnikov in znancev ter za podobne dejavnike, ki niso razumski, a imajo lahko močan vpliv na končno odločitev.

Po Evropi se govori o tretjem odmerku, poživitvenem. Morda bi pomagal, ampak ali ni uporaba tega odmerka neetična, v bogatih državah se v hladilnikih kvari neuporabljeno cepivo, drugod, v Afriki, v državah tretjega sveta, pa nimajo dostopa do cepiva. 

Tudi za cepljenje proti nekaterim drugim boleznim so potrebni trije odmerki cepiva, da razvijemo ustrezno imunost. To ni nič nenavadnega. Vsekakor pa je treba gledati na razmere celostno. Cepiva morajo biti dostopna povsod po svetu, ker je to v našem skupnem interesu. A to hkrati ne pomeni, da moramo izbirati med tretjim odmerkom za osebo z oslabljenim imunskim sistemom in prvim odmerkom za nekoga v državi tretjega sveta. Oba morata imeti dostop do cepiva. Mislim, da je to sedaj izvedljivo.

Kaj napovedujete? V sredo se odprejo šole, prihaja jesen. Kako se bo Slovenija spoprijela z novim valom? 

Imeli smo zelo žalostno izkušnjo lanske jeseni in zime, ko smo bili v evropskem vrhu po številu umrlih, a se, kot kaže, nismo kaj dosti naučili. Spremljamo tudi, kaj se trenutno dogaja v državah, ki so se že morale spopasti z izbruhom različice delta, zato nihče ne more reči, da ni vedel, kaj se lahko zgodi. Naša težava je, da se obnašamo, kot da nimamo opravka z bolj nalezljivo različico virusa, ki je marsikje že močno napolnila bolnišnice z bolniki, med katerimi prevladujejo necepljeni. Tragično je predvsem, da bi veliko večino sedanjih in bodočih smrti, hospitalizacij in zapletov ob prebolevanju covida lahko brez težav preprečili s cepljenjem.

Spraševal je novinar Mladine Jure Trampuš.

https://www.mladina.si/210218/imeli-smo-zelo-zalostno-izkusnjo-lanske-jeseni-in-zime-a-se-kot-kaze-nismo-kaj-dosti-naucili/

-