Odgovorno novinarstvo v času krize

V nedeljo, 11. julija, mi je kolega, navdušen poslušalec Vala 202, močno razburjen poslal sporočilo, v katerem me je obvestil, da je pravkar poslušal zelo nenavadno oddajo. Nedeljski radijski gost naj bi trdil, da je medicina večinoma škodljiva, se opredelil proti terapijam raka in na koncu eksplicitno povedal, da je covid navadna gripa. Vse to ob prikimavanju novinarja, ki je pogovor vodil.

Najprej nisem mogel verjeti, da so bila takšna stališča res povsem nekritično izrečena v eter, saj poznam novinarje in urednike na radiu, ki sploh s področja znanosti ustvarjajo res odlične oddaje. Že dlje časa namreč med vožnjo v avtomobilu obvezno družinsko poslušamo podkaste, ki so v veliki večini prav malo razširjene oddaje nacionalnega radia.

Takoj, ko mi je uspelo priti do interneta, sem si zavrtel posnetek oddaje in ugotovil, da gre resnično za hud novinarski in uredniški spodrsljaj. Že predstavitev gosta Tomaža Makovca je bila deloma zavajajoča, saj ga je novinar Damjan Zorc naslovil kot zdravnika, čeprav to ni: »Vi ste zdravnik medicinec po eni strani, pravzaprav ste biokemik in farmacevt po drugi strani.«

Nato so se problematične izjave kar usule: »Najbolj poznam področje psihiatričnih zdravil, ki so popolnoma neučinkovita in nesmiselna za uporabo, a jih zdravniki veselo masovno predpisujejo. … V veliki večini primerov je zniževanje holesterola nesmiselno, ampak zdravniki kljub temu predpisujejo statine, ki povzročajo kar hude stranske učinke … Pravzaprav je zdravil, ki jih je smiselno jemati, zelo malo. Takih zdravil, ki bi res pomagala rešiti življenje. … Nobene pandemije ni. To je čisto navadna gripa …, ampak cepiva bo treba prodati.«

Kot so mi kasneje pojasnili na radiu, je novinar že dlje časa poskušal narediti intervju s prav tem gostom, a mu uredniki pogovora niso dovolili v formatu, v katerem ideje ne bi bile postavljene v ustrezen kontekst in pospremljene s primernim komentarjem. A ko je prišel čas dopustov, je novinar nadomestnega urednika, ki, kot kaže, ni poznal preteklih dogovorov, prepričal, da gre za primernega gosta, saj je zaposlen na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

In prav ta podatek je morda najbolj skrb vzbujajoč. Kako je mogoče, da je oseba, ki javno trdi, da »večine najbolj prodajanih zdravil nima smisla jemati, ker ne rešijo ničesar«, zaposlena na osrednji slovenski medicinski znanstveni ustanovi? Brez te reference ga namreč nadomestni urednik nikoli ne bi spustil v eter osrednje nedeljske radijske oddaje z velikim dosegom.

Podpora radijskim urednikom

V prejšnji Sobotni prilogi Dela je Matic Kocijančič v sestavku z naslovom Nevarne oddaje nevarno gorijo zagovarjal tako gosta kot novinarja ter se zgražal nad umikom oddaje iz arhiva. Svoje stališče je strnil takole: »Bodimo povsem jasni: izbris že predvajanih oddaj RTV – torej onemogočenje javnega dostopa do zgodovine javnega medija – je medijski ekvivalent sežiganja knjig.«

Sam nasprotno menim, da je edino odgovorno ravno nasprotno stališče. Podpiram radijske urednike, ki so se odločno odzvali in priznali, da intervju ne dosega njihovih osnovnih standardov: »Težava je, da ob izrekanju polemičnih stališč [gost] ni dobil niti enega kritičnega vprašanja in da ni bil izražen niti kakršen koli dvom o njegovem mnenju. Gostu je bilo tako med drugim omogočeno širjenje sporočil, ki ogrožajo zdravje ljudi. Intervjuja zato ni v arhivu.« Enako mnenje ima tudi varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV, ki »pritrjuje odgovornemu uredniku programa, da je bila objava takšne vsebine v radijskem etru napaka«.

Širjenje neutemeljenih in zavajajočih stališč pod pretvezo predstavljanja alternativnih pogledov ni praksa resnih medijev. Če že pišejo ali govorijo z »alternativci«, je to zelo jasno povedano in pospremljeno z ustreznim komentarjem. Cilj »alternativcev« namreč ni, da bi kogarkoli prepričali z argumenti, ker če bi to znali, pač ne bi bili alternativci. Njihov namen je, da pridejo kot relevantni strokovnjaki v resne medije. Tako si namreč večajo legitimnost v lastnem krogu sledilcev. Ob objavi intervjuja ali besedila brez ustreznega komentarja je ta njihov cilj že dosežen, tudi če se nato nanje usuje ploha kritik.

Če so alternativni teksti objavljeni v resnih medijih na enak način kot besedila dejanskih strokovnjakov, to v javnosti povzroča epistemološko zmedo. K sreči je pri nas že pred leti postalo nesprejemljivo, da bi se v studiu televizije ali radia soočila recimo imunologinja in predstavnik proticepilskega društva ali pa zanikovalec podnebnih sprememb in klimatologinja. Vendar takšen pristop nikakor ni cenzura, ampak posledica kolektivne odločitve odgovornih medijev, da določene vsebine niso (več) primerne za objavo, saj je bilo zanje prepričljivo pokazano, da ne držijo.

Za neresnične ideje, ki jih širijo lažni strokovnjaki, moramo seveda najprej z jasnimi argumenti pojasniti, zakaj ne držijo, nato pa jih resni mediji ne smejo več nekritično ponavljati. Navidezne debate med pravimi in lažnimi strokovnjaki dušijo javni prostor in so smiselne le, če gre za zelo jasno definiran okvir, v katerem imajo težo edino argumenti.

Napake, ki krepijo nezaupanje

Trenutno predstavlja pri nas veliko zdravstveno težavo, da velik delež ljudi še vedno odlaša s cepljenjem ali pa se sploh ne namerava cepiti. Vzroki za množično nezaupanje v strokovne in oblastne avtoritete, ki cepljenje priporočajo, so večplastni, a marsikateri medij bi vseeno lahko storil več za odgovorno poročanje o covidni krizi. Še vedno namreč prepogosto opazimo zavajajoče naslove, navajanje podatkov brez ustrezne razlage, ideološko in strankarsko pogojeno poročanje ter podobne napake, ki povečujejo nezaupanje med ljudmi.

Tudi sam seveda ne zaupam brezpogojno domačim formalnim avtoritetam, a znam najti zanesljive strokovne vire, ki jih podrobno preučim in si tako ustvarim lastno neodvisno mnenje. Seveda vzame tak pristop kar nekaj časa, potrebno pa je imeti tudi določeno mero predznanja. Podobno morajo postopati tudi mediji. Novinarji, ki poročajo o znanosti, nosijo veliko odgovornost, saj ne prenašajo le informacij o raziskavah v javnost, ampak preverjajo in vrednotijo tudi različne vire, se opredeljujejo ob neskladju med informacijami, ustvarjajo sintezo znanja in tako na neki način mislijo v imenu javnosti.

Mediji se pogosto premalo zavedajo, da lahko že izbira naslova članka pomembno vpliva na ljudi. Podobno kot pri podnebni krizi moramo zato tudi pri covidu in še posebej glede cepljenja vse morebitne dileme najprej argumentirano nasloviti in jih pojasniti, nato pa očitno napačna in škodljiva stališča ne bi smela imeti več mesta v resnih medijih.

Zdrav medijski prostor nikakor ni okolje, v katerem lahko kdorkoli izreče karkoli. Da je konstruktivno soočanje mnenj v jasnosti sploh mogoče, se moramo vsi udeleženi vnaprej strinjati glede okvira, v katerem poteka debata. Velikokrat pozabljamo, da se je treba za dobro delujoči javni prostor izmenjevanja idej neprestano truditi.

-