Imunski sistem znanosti

Besedilo uvodne predstavitve na posvetu Etika v znanosti: O čem in zakaj akademska skupnost molči, ki je v organizaciji Komisije za enake možnosti na področju znanosti potekal 4. 3. 2021. (Povezava na YouTube posnetek posveta.)

Na današnjem posvetu bomo govorili o etiki v znanosti, kar je brez dvoma pomembna tema, ki se ji posveča premalo pozornosti. Vendar v tej uvodni predstavitvi ne nameravam obravnavati neposredno etike, ampak želim opozoriti na problematiko, ki razprave o etiki in etičnem delovanju sicer res neprestano spremlja, po svojem bistvu pa ni del etike. Govoril bom o sklopu različnih praks in mehanizmov, ki bi jih lahko opisali kot nekakšen imunski sistem znanosti.

Demokratične države so skoz čas razvile najrazličnejše inštitucije, ki v družbi opravljajo podobno delo, kot ga v živem organizmu izvaja imunski sistem. Pomemben del vsake moderne države so nadzorni mehanizmi za odkrivanje, preganjanje in preprečevanje neprimernega vedenja ljudi, ki jih lahko zelo poenostavljeno primerjamo z delovanjem imunskih celic in organov v telesu.

Za znanost pa je nasprotno še nedavno veljalo, da ima že v svoje bistvo vgrajen zelo učinkovit lasten imunski sistem, ki zna zanesljivo vrednoti ideje in strokovnjake. Ta sistem naj bi znal hitro in učinkovito razlikovati med lažnimi in resničnimi idejami. Čeprav znanost tudi v preteklosti ni bila nikoli povsem imuna na hude napake in zablode, so se morebitne težave običajno razmeroma hitro razrešile. Ključno pri tem je bilo, da so znanstveniki vseskozi vztrajali, da mora v znanosti prevladovati odprto soočanje argumentov in enaka obravnava vseh sodelujočih.

S profesionalizacijo in s povečevanjem števila aktivnih znanstvenikov in znanstvenic, pa takšen preprost način iskanja in odpravljanja napak, ni bil več tako učinkovit, kot je bil nekoč. V vse več vedah so začeli ugotavljati, da veliko tudi odmevnih raziskav ne morejo neodvisno ponoviti, prav tako pa je prišlo do porasta tako imenovane navidezne znanosti, ko se za potrebe akademskega napredovanja in pridobivanja sredstev na razpisih, ustvarjajo zgolj navidezni raziskovalni rezultati, ki v resnici nimajo nobene dejanske znanstvene in družbene vrednosti.

V nekaterih okoljih so tovrstne težave že zaznali in jih začeli razreševati. Pri nas smo trenutno v fazi, ko se sistemskih problemov znanosti šele začenjamo zavedati, nimamo pa še delujočih mehanizmov, ki bi težave sistematično zaznavali in odpravljali. Včasih se zdi, da smo naivno še vedno prepričani, da bodo že osnovna pravila znanosti učinkovito preprečevala nepravilnosti. To žal ne drži, kar pričajo tako izkušnje iz tujine, kot tudi nedavni dogodki v domači znanosti.

Pri spletni strani Kvarkadabra smo pretekla leta večkrat argumentirano opozorili na primere resnih težav oziroma zdrsov med našimi raziskovalci, a na opozorila ni bilo nobenega formalnega oziroma sistemskega odziva. Tako se je pokazalo, da pri nas v znanosti trenutno nimamo delujočega imunskega sistema, ki bi se lahko odzval na zaznane primere neželenega delovanja raziskovalcev. Osebe, ki so bile prepoznane kot potencialno resni kršitelji pravil znanosti, še naprej brez težav delujejo znotraj našega raziskovalnega sistema in z lahko pridobivajo javna sredstva.

V začetku leta smo pri Kvarkadabri izvedli še anketo Kriminologija slovenske znanosti, v okviru katere smo želi zbrati podatke o različnih oblikah nepravilnosti v delovanju znanosti, kot jih opažajo same znanstvenice in znanstveniki. Odziv je bil zelo dober. Večino prispelih odgovorov na vprašanja smo javno objavili in jih lahko preberete na naši spletni strani. Tule bom na hitro povzel le bistvene ugotovitve in citiral nekaj konkretnih primerov.

Največ anketirancev je opozorilo na:

• najrazličnejše oblike izkoriščanja in oškodovanja mladih znanstvenikov in znanstvenic,
• veliko različnih oblik zlorabe vodstvenih položajev v znanosti,
• goljufanje pri avtorstvu raziskav in v procesu objavljanja,
• toleriranje slabe in lažne znanosti,
• neobstoj in neaktivnost mehanizmov za opozarjanje na kršitve pravil,
• ter razširjenost neformalne kulture skrivanja, pometanja pod preprogo, toleriranja kršitev in kaznovanja žvižgačev.

Za ilustracijo navajam še nekaj citatov iz ankete:

• »Vodja odseka je za članek enostavno rekel: jaz hočem biti zraven, ko je bil članek že napisan.«
• »Ker se eksperimentov ne ponavlja, se podatke, ki smo jih dobili, obdela na tak način, da imajo smisel in se skladajo z našimi željami.«
• »O kršitvah se na glas ne govori. Vsi se bojijo za svojo eksistenco in so za točke ter projekte pripravljeni tudi prirejati rezultate.«
• »Nekaj ur preden je bilo treba članek oddati, si je vodja zamislil, da bi moral biti prvi avtor nekdo drug.«
• »Kršitelj jo je odnesel brez posledic, tisti, ki smo na to opozorili, pa smo bili ožigosani kot težavni in zlonamerni.«
• »Slovenska znanost je premajhna in če se izpostaviš ali upreš, se lahko posloviš od znanstvene kariere.«

Navedel sem le majhen del množice zelo raznolikih odzivov v anketi, iz katerih sledi, da se moramo začeti o težavah slovenske znanosti resno pogovarjati. A kot smo lahko nedavno opazili ob medijskem preboju problematike spolnega nadlegovanja na univerzi, je pri nas pomemben problem tudi, da naš znanstveno-akademski sistem sploh nima primernih mehanizmov, ki bi jih lahko aktivirali, če pride do suma zlorab in nepravilnosti. Tudi, ko so na položajih odgovorni ljudje, ki problemov ne želijo le pomesti pod preprogo, imajo zelo omejene možnosti za ukrepanje.

Da bi se v bodoče lažje lotevali zaznavanja in odpravljanja sistemskih težav, bom navedel primer, kako deluje imunski sistem za odzivanje na nepravilnosti v velikem sodobnem mednarodnem podjetju oziroma organizaciji.

Najprej je pomembno, da organizacija sama sebi in svojim članom jasno pove, kaj so njene najpomembnejše vrednote. To vprašanje v resnici ni tako preprosto, kot se morda zdi na prvi pogled. Ko se enkrat resno lotimo opredeljevanja in utemeljevanja ključnih vrednot neke skupnosti, hitro ugotovimo, da je potreben res širok in temeljit razmislek. Zelo pomembno je tudi, da zapisane vrednote dejansko povzemajo bistvo dejavnosti organizacije, prav tako pa ne smejo biti le lepo zveneči slogani brez prave vsebine.

V slovenski znanosti lahko zadnja leta slišimo predvsem, da se vsi zavzemajo za čim več »odlične znanosti«. Ko poskušaš malo bolj natančno ugotoviti, kaj naj bi ta slogan dejansko pomenil, ti pojasnijo, da gre predvsem za visoko-citirane objave v dobrih revijah, ki so kot dobre prepoznane tako, da imajo njihovi članki v povprečju veliko citatov. Prav tako je za nekatere zadnja leta postala pomembna referenca, koliko projektov Evropskega raziskovalnega sklada ERC ima posamezna inštitucija, saj naj bi prav ti projekti še posebej poosebljali »odlično znanost«.

Seveda se vse to lepo sliši, a znanstvena skupnost se mora resno vprašati, kaj konkretno je tisto, kar ima zanjo dejansko vrednost? Je veliko zbranih objav in citatov res vrednota, ki bi jo lahko častili samo na sebi, ali se je morda treba vprašati tudi, kako je posamezni raziskovalec prišel do velike množice objav in citatov? Je poleg načina objave morda pomembna še vsebina raziskave, njen pomen za razvoj znanosti in za napredek družbe? Je pomembno tudi, kakšno vlogo ima pri izvajanju raziskav integriteta raziskovalcev? Je nekdo lahko dober znanstvenik, če molči, ko ve, da njegov kolega nadleguje študentke, prakticira slabo znanost ali javnost zavaja glede svojih raziskovalnih dosežkov?

Takšna in podobna vprašanja, ki nikakor niso preprosta, si mora neprestano zastavljati vsak zdrav sistem, ki želi dobro in učinkovito izvajati svoje družbeno poslanstvo. V dobro delujočem družbenem sistemu, še posebej takšnem, ki naj bi učinkovito vrednotil ideje, mora neprestano potekati odprta in živa razprava, v kateri nikakor ne sme dominirati le en sam del skupnosti, ampak morajo biti zastopani glasovi vseh.

Ko organizacija enkrat razume in se identificira s sprejetimi vrednotami, mora vzpostaviti še mehanizme za spremljanje njihovega izvajanja v praksi. Temu pravimo v naši prispodobi imunski sistem organizacije. Običajno takšen sistem temelji na učinkovitem zaznavanju, podrobni analizi in smiselnih korektivnih ter preventivnih ukrepih.

Da lahko imunski sistem dobro deluje, morajo ob vsaki zaznani nepravilnosti ali težavi, člani organizacije že vnaprej vedeti, kam in na kakšen način sporočijo svoja opažanja. Pri tem je zelo pomembno, da tisti, ki opozori na nepravilnosti, nikoli ni zaradi tega kakor koli kaznovan ali drugače prizadet. V naprednih okoljih posebej spremljajo, kaj se dogaja s tistimi, ki so že kdaj opozorili na težave.

Če naslednja leta zaznajo, da ima oseba zaradi svojega oglašanja kakršne koli težave, ji pomagajo. Vedno pa je na voljo tudi možnost anonimnega obveščanja o nepravilnostih, saj se vselej lahko pojavijo težave, na katere drugače kot anonimno ni mogoče opozoriti.

Po zaznani napaki v prvem koraku takoj sprejmejo ukrepe, s katerimi preprečijo nastajanje dodatne škode. Glede na oceno resnosti odkrite napake, takoj obvestijo tudi odgovorne navzgor po hierarhiji.

V naslednjem koraku se, ko so že zbrani podatki o konkretnem primeru, pregleda še vse podobne situacije in okoliščine, kjer bi lahko prišlo do sorodnih težav. Na osnovi vseh zbranih podatkov se potem ljudje, ki dejansko delajo na področju, kjer je prišlo do napake, lotijo raziskave, s katero želijo ugotoviti, kaj je resnični vzrok težave.

Zanimivo je, da se velikokrat izkaže, da prva hipoteza, ki se je zdela najbolj očitna, sploh ne drži. Če bi odpravili le dejavnik, ki se je sprva zdel odgovoren za nastanek težave, se bi napake še naprej ponavljale. Zato je ključno, da organizacija med raziskavo najde dejanski vzrok, ne le navideznega.

Nato na osnovi ugotovitev raziskave predlagajo in izvedejo korektivne ter preventivne ukrepe. Od trenutka, ko se napaka zazna, do sprejetja ukrepov, ne sme miniti več časa, kot je vnaprej določeno. Če pride do zamude, se dodatno obravnava vzroke, zakaj napaka ni bila dovolj hitro odpravljena. Nujno je tudi, da se sprejete ukrepe spremlja in preverja, če so dejansko učinkoviti.

Velikokrat se lahko ob analizi sprejetih ukrepov izkaže, da spreminjanje posameznih pravil ni dovolj, da bi v organizacijo uvedli trajne spremembe. V tem primeru se poskuša preoblikovati še nenapisana pravila delovanja, ki so jih ljudje ponotranjili in se jih večinoma sploh ne zavedajo. Običajno takim ponotranjenim navadam pravijo kultura organizacije. In najtežje je spreminjati prav težave in napake, ki izvirajo iz slabih navad oziroma kulture delovanja ljudi.

V tej kratki predstavitvi sem želel pokazati, da glavni problemi, s katerimi se srečuje znanost v Sloveniji, niso toliko problemi etične narave, če etiko razumsko kot razumsko dejavnost, ki preučuje dileme, povezane z delovanjem in odločanjem. Za normalno delovanje znanosti je treba vzpostaviti predvsem sistem za zaznavanje in odpravljanje nepravilnosti, ki same po sebi ne predstavljajo etičnih dilem.

Če nekdo goljufa ali kako drugače krši sprejeta pravila, je treba takšno početje obravnavati in sankcionirati, sicer so drugi v sistemu v neenakopravnem položaju. Ko gre za zaznavanje in odpravljanje nepravilnosti, glede katerih se vsi strinjamo, da ovirajo normalno delovanje sistema, to ni več problem etike, ampak problem upravljanja.

Če se za konec še enkrat vrnemo k naši biološki prispodobi, lahko rečemo, da je etični premislek v znanosti podoben obisku zdravnika, ko se nas že loteva bolezen, saj moramo takrat s pomočjo strokovnjaka dobro premisliti, kako bomo ukrepali. Mehanizmi za sprotno spremljanje in odpravljanje težav v znanosti pa morajo delovati bolj kot nekakšen imunski sistem, ki nas avtomatsko varuje pred razvojem mnogih bolezni, ne da bi se morali za to kakor koli umsko naprezati.

Posnetek posveta:

-