Pomen integritete v znanosti

Od kolegov slovenskih znanstvenikov in znanstvenic dobivam vedno pogosteje “prijazna” opozorila, da sicer dobro in zanimivo pišem o znanosti, a da moji zapisi in komentarji o težavah in nepravilnostih, s katerimi se srečuje naša raziskovalna sfera, niso primerni. Nekateri mi svetujejo, da bi se moral opozarjanja na težave lotiti na drugačen, primernejši način. Drugi spet pravijo, naj to tematiko povsem opustim, ker itak ne bom dosegel ničesar, samo sebi bom še bolj škodil. Tretji menijo, da je problem v načinu moje komunikacije, ki da ni ustrezen. Če bi namreč komuniciral drugače, bi me menda celo javno podprli.

Zadnje dni sem kar dosti razmišljal o svojih domnevnih “težavah s komunikacijo”. In prišel sem do zaključka, da najverjetneje problem ni v formi mojih zapisov, ampak v njihovi vsebini. To sklepam med drugim zato, ker se s podobnimi očitki soočajo tudi drugi redki kolegi in kolegice, ki so tako nespametni, da opozarjajo na težave, o katerih naj se javno ne bi govorilo. Vse bolj sem prepričan, da bi postal problematičen prav vsakdo, ki bi še tako tenkočutno pisal o za večino neprijetnih vsebinah.

Seveda razumem, da so problemi, na katere opozarjam, za marsikoga boleči. Sploh zato, ker vsak zase dobro ve, da so težave, o katerih pišem, še kako resnične, a se hkrati zaveda, da bo imel samo probleme, če se javno oglasi in nepravilnosti obsodi. (In na lastnem primeru lahko povem, da so povračilni ukrepi dejansko hudi! Kvarkadabra, ki je po eni strani osrednji slovenski medij s področja znanosti, je že skoraj povsem izrinjena iz javnega financiranja, moj trenutno osrednji finančni vir pa je covid UTD za s.p.-je, čeprav vseskozi zelo veliko in odmevno pišem ter govorim o za znanost in družbo izjemno pomembnih vsebinah.)

Žal ne vidim drugega izhoda, kot da se slovenska znanstveno-akademska sfera končno sooči s problemom lastne integritete. V slovenski znanosti imamo namreč marsikje kar velik razkorak med na eni strani dejanskim stanjem na inštitutih in medijsko podobo znanosti, ki jo slikajo najete PR agencije. Problem so tudi mediji in preobremenjeni novinarji, ki večinoma nimajo časa in motivacije, da bi se resno poglobili v znanstvene vsebine, zato kar slepo povzemajo vse, kar jim za objavo pošljejo z inštitutov in univerz. Prav tako je v slovenski znanstveni skupnosti še vedno vrlina, da si tiho. Če se oglasiš (interno ali javno), si hitro označen za problematično in/ali konfliktno osebo, s katero ni mogoče delati. Takih zgodb sem slišal že kar nekaj, nanje pa opozarjajo tudi odgovori v nedavni anonimni anketi, ki smo jo izvedli pri Kvarkadabri.

Prepričan sem, da je zdaj, ko smo soočeni s plazom pričevanj o spolnem nadlegovanju v akademskem okolju, pravi trenutek, da se kot družba vprašamo, ali je nekdo res lahko dober znanstvenik, umetnik ali nasploh človek, če nima integritete? Si lahko dober znanstvenik, če molčiš, ko veš, da tvoj kolega spolno nadleguje študentke, prakticira slabo znanost ali javnost zavaja glede svojih raziskovalnih dosežkov? Verjetno bom ponovno obtožen, da ne znam komunicirati, a zdi se mi, da je prav integriteta tisto, česar v naši znanstveno-akademski skupnosti najbolj primanjkuje.

(Ko govorimo o integriteti, je seveda pomembno, da se zavedamo, kaj ta beseda sploh pomeni: “Oseba z integriteto je oseba, ki govori to, kar misli, in dela to, kar govori, skladno z moralnimi normami in veljavnim pravom. … Družba z integriteto ima dobro vzpostavljen sistem za zaznavanje kršitev. Slednje, če do njih pride, so ne samo hitro zaznane, ampak na podlagi vzpostavljenih mehanizmov tudi ustrezno sankcionirane. …” Vir)

-