Pri Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) so pravkar objavili rezultate edinega razpisa pri nas, ki podpira dejavnosti s področja komuniciranja ali po naše »promocije« znanosti. Predlagam, da najprej pomislite, kje ste v zadnjem letu prebrali ali kako drugače zasledili kako zanimivo zgodbo, analizo ali informacijo s področja znanosti, ki ni bila namenjena le ozkemu krogu naslovnikov znotraj stroke? Nato si poglejte, kdo je na razpisu dobil največ javnih sredstev za podporo promociji oziroma komuniciranju znanosti.
Na vrhu seznama prejemnikov je s 90.000 evri Slovensko gospodarsko in raziskovalno združenje, ki za podjetja in inštitute lobira v Bruslju, sledi Inštitut ASEF z malo manj kot 30.000 evri, STA s 14.000 in Slovenska matica z 10.000 evri. Večina tistih, ki dejansko komuniciramo znanost, je dobila manj kot 2.000 evrov. (Vir: ARRS)
Se vam zdijo rezultati nenavadni? Zaposlenim na ARRS, ki pripravljajo in vodijo razpis, ter nadzornim organom agencije v obliki upravnega odbora in znanstvenega sveta (prejšnje sestave, saj novi začel z delom šele pred nekaj tedni) se rezultati, kot kaže, ne zdijo nenavadni, čeprav največje prejemnike denarja težko opredelimo kot ključne komunikatorje znanosti. Še bolj nenavadno pa je, da imajo največji dobitniki javnega denarja v razpisu kar svoje stalne predalčke, v katere lahko kandidirajo le oni in nihče drug, zneski v teh predalčkih pa se skozi leta skorajda ne spreminjajo.
Verjetno se sprašujete, kako je kaj takega sploh mogoče. Takšen sistem se je razvil počasi skozi leta oziroma desetletja in ta konkreten razpis je zgolj eden od mnogih, ki se izvajajo na podoben način. Postopek je tak: navzven se najprej ustvari vtis, da gre za nepristransko delitev denarja po merilih kakovosti predlogov in referencah prijaviteljev, a to je le igra, da se zadosti formalnim zakonskim določilom. V resnici je večina denarja ves čas že vnaprej razdeljenega prek dodatnih zahtev v razpisu. Največkrat tako, da skupna sredstva razpisa razbijejo na več podskupin, v katere lahko nato kandidirajo le tisti, ki izpolnjujejo posebne dodatne pogoje, ki so napisani posebej zanje. Podoben sistem v ARRS uporabljajo tudi za druge razpise, nazadnje, denimo, pri razpisih za podporo raziskav s področja covid-19 (programske skupine, CRP).
Kako dolgo bo javna agencija lahko takšen nenavaden pristop k razdeljevanju javnega denarja za znanost še uporabljala? Delno lahko na to vprašanje odgovorim s podatkom, da na nenavadne formulacije konkretnega razpisa za komuniciranje znanosti opozarjam že več let, a nam je kljub številnim pogovorom z odgovornimi uspelo doseči le to, da dobi spletni časopis za tolmačenje znanosti Kvarkadabra, v katerem objavim večino svojih sestavkov o znanosti, vsako leto manj sredstev (leta 2020 1.884 evrov, leta 2019 5.303 evrov, leta 2018 5.833 evrov, leta 2017 7.500 evrov). Podobne izkušnje imajo tudi drugi, ki se javno oglašajo glede nepravilnosti v delovanju ARRS, zato je veliko raziskovalcev in raziskovalk raje tiho in pridno čaka, da jim iz mize pade kaka drobtinica, veliki igralci pa znajo tako ali drugače poskrbeti, da so udeleženi pri delitvi, ko se ta dejansko odvija.
Ampak, ali bomo res kar privolili v to, da deluje javna agencija, ki bi morala skrbeti za čim boljši razvoj znanosti, bolj ali manj kot bankomat za izbrance? Se bo z nedavnim imenovanjem novega znanstvenega sveta agencije to končno spremenilo? Bo znanstvena skupnost zmožna izvesti temeljito javno razpravo o kandidatih in kandidatkah za vodenje agencije in njihovih vizijah? Razpis za novega direktorja je bil namreč pravkar objavljen, rok za oddajo kandidatur pa je 7. 9. 2020.
Delo – Javna agencija ali bankomat za izbrance?
