Začetki znanosti na območju današnje Slovenije so tesno povezani z rudnikom živega srebra v Idriji. Vendar ne zato, ker bi v rudniku potrebovali znanstvenike, da bi jim pomagali pri kopanju in predelavi rude, ampak ker sta bila zdravnika, ki sta prišla v drugi polovici 18. stoletja službovat v idrijski rudnik, hkrati tudi pomembna naravoslovca in ugledni imeni takratne evropske znanosti.
Depresivni zdravnik Giovanni Antonio Scopoli
Giovanni Antonio Scopoli, doma iz Južne Tirolske, je bil prvi naravoslovec, ki je podrobno in sistematično proučeval naravo Slovenije. Rodil se je leta 1723 v mestecu Cavalese v Južni Tirolski, gimnazijo je obiskoval v Trentu, nato pa študiral medicino v Innsbrucku. Po poroki se je začel pripravljati na državni zdravniški izpit na dunajski univerzi, s katerim bi pridobil zdravniško licenco za celotno območje takratnega cesarstva. Po uspešno opravljenem izpitu leta 1753, ki je trajal kar šest ur, mu žal ni uspelo oditi na službovanje v Linz, kot se je nadejal, ampak se je moral zadovoljiti z rudnikom živega srebra v odročni Idriji.
Uprava rudnika si je takrat namreč zaželela stalnega in šolanega zdravnika, zato je kandidatom ponudila brezplačno stanovanje, 700 goldinarjev letne plače in še 500 goldinarjev dodatka za selitev. Scopoli je ponudbo sprejel, vendar mu v teh odročnih in revnih krajih, ki jih je v svojih zapisih primerjal z ječo, ni bilo lahko. Takole je opisal Idrijo, ko je tja prispel leta 1754: »Ta kraj, ki je dobil ime od bližnjega lijaka, sestoji iz zelo revnih, tja v hribe postavljenih rudarskih koč. Ko sem ga od daleč zagledal, se je mojega srca polastila slutnja vseh nezgod, ki sem jih potem skoro šestnajst let prebivati moral v tej ječi.« Med selitvijo je pri prečkanju reke Inn doživel brodolom, med katerim je izgubil pomembne knjige in instrumente, a je dobil od cesarice Marije Terezije zaradi nesreče 500 goldinarjev odškodnine.
V vodstvu rudnika njegovega prihoda kmalu niso bili več pretirano veseli, saj je začel opozarjati na nezdrave razmere za delavce. Da bi si naredil življenje bolj zanimivo in znosno, je našel uteho v naravoslovju. »Iz neugodja tega prebednega življenja,« kot je opisal svoje depresivno stanje, ga je v boljšo voljo spravilo raziskovanje okoliške narave. O njej je napisal več knjig, med katerimi sta dve za nas v Sloveniji bolj pomembni, saj je v teh dveh knjigah sistematično popisal rastline in žuželke na Kranjskem.
Kot navdušen botanik je prepotoval okolico in podatke o rastlinah zbral v knjigi Kranjske rastline (Flora carniolica), ki je izšla leta 1760 na Dunaju. V knjigi je opisal 756 vrst cvetnic in 256 necvetnic ter ob latinskih navedel tudi takratna kranjska (slovenska) imena. Kot zdravnik je opisal tudi zdravilne lastnosti posameznih rastlin. Njegova knjiga velja za prvo znanstveno delo o naravi na teritoriju današnje Slovenije, s prvimi slovenskimi botaničnimi imeni. V drugi knjigi z naslovom Kranjske žuželke (Entomologia carniolica), ki je na Dunaju izšla leta 1763, je opisal 1153 živalskih vrst, med katerimi prevladujejo žuželke. V knjigi je kot prvi navedel, da se čebelja matica oplodi s troti izven domačega panja.
V obeh knjigah je upošteval dvoimensko poimenovanje bioloških vrst, ki ga je takrat uvedel švedski naravoslovec Carl von Linné. Ta je bil sicer znan kot zelo samovšečen in vzvišen, a je bil v komunikaciji s Scopolijem presenetljivo zelo prijazen. Od njunega dopisovanja se je ohranilo 13 pisem, ki jih je von Linné pisal Scopoliju, in 17 Scopolijevih pisem von Linnéju. Ko mu je poslal svojo knjigo o žuželkah, se mu je von Linné ves navdušen zahvalil z naslednjimi besedami: »Za prejeti izvod sem plačal 3 zlatnike carine, napravil pa mi je več veselja, kot če bi prejel 100 zlatnikov.« O kranjski flori pa je von Linné v enem od pisem zapisal: »Brez dvoma se bom iz nje veliko naučil; pri vas so najredkejše rastline Evrope, ki so poznane le maloštevilnim botanikom.«
Scopoli je napisal skupaj 21 knjig, za naše kraje pa je med pomembnejšimi še knjiga O idrijskem živem srebru (De Hydrorgyro Idriensi), ki jo je izdal leta 1761 v Benetkah. Pomembna je zato, ker med drugim opisuje zastrupitev idrijskih rudarjev s hlapi živega srebra in velja za eno izmed prvih knjig s področja medicine dela.
Že v Idriji je začel poučevati kemijo in metalurgijo ter se potegovati za kako boljšo predavateljsko službo. Leta 1769 mu je uspelo pridobiti mesto profesorja na Slovaškem, zadnjih dvanajst let življenja pa je bil profesor kemije in botanike na univerzi v italijanski Pavii, kjer je leta 1788 umrl za posledicami kapi.
Po njem se imenuje rastlina Scopolia carniolica oziroma kranjski volčič, iz katere so kasneje izolirali učinkovino skopolamin. Ta alkaloid je imel skozi zgodovino veliko različnih načinov uporabe, med drugim so ga uporabljali kot uspavalo, sredstvo za omejevanje, blaženje morske in potovalne bolezni ter celo kot serum resnice v obdobju hladne vojne, danes pa ga uporabljajo predvsem pri preiskavah oči za razširitev zenice.
Kirurg in naravoslovec Balthasar Hacquet
Podobno kot Scopoli je tudi Balthasar Hacquet prišel na Kranjsko v drugi polovici 18. stoletja, da bi opravljal delo zdravnika v Idriji: »Kranjsko sem si izbral zaradi naravoslovja in zaradi slovečega rudnika živega srebra. Izbral sem si jo tudi zato, ker sem vedel, da tam živi sloveči Scopoli.«
Hacquet naj bi se po lastnem pričevanju rodil v Franciji v bretonskem kraju Le Conquet leta 1739, vendar zgodovinarji niso povsem prepričani, da je ta podatek točen, saj iz ohranjenih pisem sledi, da ni znal zelo dobro francosko. Medicino naj bi študiral v Parizu, a bolj verjetno se je izobrazil kar skozi prakso, ko je med sedemletno vojno (1756–1763) služboval pri več armadah. Po končani vojni je na Dunaju obiskal vplivnega dvornega zdravnika Marije Terezije in mu omenil, da bi si želel civilne službe. Ugledni van Swieten ga je takrat povprašal, ali bi ga morda zanimalo delo pri idrijskem rudniku.
Konec leta 1766 je tako prišel v Idrijo kot kirurg, da bi pomagal Scopoliju. Po takratni ureditvi zdravniškega dela je kirurg izvajal operacije, oskrboval rane in opekline, skrbel za zobe in na splošno izvajal vse posege od zunaj, medtem ko je zdravnik zdravil bolezni, ki so prizadele telo od znotraj, kot so bile denimo zastrupitve in infekcije. Scopoli se je sicer nadejal, da ga bo prihod pomočnika razbremenil in bo lahko več časa posvetil svojemu naravoslovnemu delu, a se kot kaže učenjaka nista prav dobro ujela. Scopoli je zato po treh letih skupnega delovanja zapustil Idrijo.
Hacquet je kot zdravnik ostal pri rudniku do leta 1773, ko je odšel v Ljubljano, kjer je bil do leta 1787 profesor anatomije, fiziologije, kirurgije in porodništva na ljubljanskem liceju. Ko so leta 1773 ukinili jezuitski red, so namreč potrebovali učitelje, da bi prevzeli predavanja, ki so jih prej izvajali pripadniki tega meniškega reda.
V Ljubljani je stanoval na Gornjem trgu, a je žal njegova hiša v velikem požaru leta 1774 pogorela. Takrat je izgubil ne le večino svojih zbirk, ki jih je zbral na svojih potovanjih, ampak tudi pomembno korespondenco z drugimi učenjaki po Evropi. Šlo je za veliko tragedijo, saj je bila njegova zbirka menda tako znamenita, da sta si jo med obiskom Ljubljane ogledala tudi cesar in papež. V svoji ljubljanski hiši je vzpostavil tudi anatomsko gledališče, kar je bila lokalna zanimivost in hkrati pomemben študijski pripomoček. Pod mikroskopom je kot eden prvih na svetu med drugim proučeval ledene rože, ki so nastajale na njegovem oknu, o čemer je poročal v znanstvenih revijah.
Popotovanja po bližnji in daljni okolici je podrobno opisal in o njih objavil več sestavkov v strokovni literaturi. Zanimale so ga kamnine, minerali, kraški pojavi, jame, rastline, živali in nasploh vse, česar še nihče pred njim ni podrobno proučil. Opisal je tudi navade ljudi in glasovne značilnosti lokalnih jezikov, zelo dobro pa se je naučil tudi slovenščine. Nasploh je bil tipičen predstavnik razsvetljenstva, saj ni prenašal duhovščine in neumnosti preprostih ljudi.
Hacquet, ki je veliko potoval, velja tudi za pionirja gorništva, saj se je leta 1777 poskušal kot prvi povzpeti na Triglav, a mu je uspelo doseči le Mali Triglav. Vzpon na vrh se mu je posrečil šele dve leti kasneje. Vmes so na Triglav 26. avgusta 1778 na pobudo Žige Zoisa stopili štirje domačini iz Bohinja: rudarja Luka Korošec in Matevž Kos, lovec Štefan Rožič in zdravilec Lovrenc Willomitzer, ki ga je Hacquet v svojih zapiskih omenjal kot enega svojih bivših učencev.
