Težava sveta je, da so inteligentni ljudje polni dvomov, medtem ko so neumni polni samozavesti. (Charles Bukowski)

Od izvolitve Donalda J. Trumpa za predsednika Združenih držav Amerike, je psiholog David Dunning postal mnogo bolj prepoznaven tudi širši javnosti. Dunning je namreč pred leti skupaj z Justinom Krugerjem objavil znanstveno študijo o iluzorni superiornosti, natančneje o tem, da se neusposobljeni posamezniki ne zavedajo pomanjkanja lastnega znanja na določenem področju in posledično svoje sposobnosti precenjujejo (npr. slabi vozniki, ki menijo, da dobro vozijo). Ta fenomen sta poimenovala Dunning-Krugerjev učinek. Glede na mnoge nepremišljene izjave, ki jih je Donald J. Trump izrekel že med predsedniško kampanjo in odkar je v novi vlogi, verjetno ni presenetljivo, da ga so nekateri poimenovali kar “personifikacija Dunning-Krugerjevega učinka”.

Manj uspešni študenti so kar za petkrat precenili svoj uspeh

Dunning in Kruger sta leta 1999 izvedla študijo, v sklopu katere so študenti psihologije rešili tri vprašalnike, ki sta jih uporabila za ocenjevanje njihovega smisla za humor, sposobnosti logičnega razmišljanja in poznavanja angleške slovnice. Nato sta študentom naročila, naj sami ocenijo, kako uspešno so rešili vprašalnike v primerjavi s svojimi kolegi. Ugotovila sta, da so najuspešnejši študenti vedno podcenjevali svoj uspeh, medtem ko so najslabši študenti svoj uspeh močno precenili. V povprečju kar za petkrat.

Primerjava pričakovanih in dejanskih rezultatov testov študentov psihologije, ki so sodelovali v študiji Dunninga in Krugerja. Medtem ko so najboljši študenti (Top Quartile) svoje sposobnosti podcenili, so najslabši študenti (Bottom Quartile) svoje sposobnosti močno precenili (vir: Dunning in Kruger, 1999).

Dunning in Kruger sta dognala, da so uspešni študenti svoje sposobnosti podcenjevali, ker so bili zmotno prepričani, da so naloge, ki jih oni vidijo kot enostavne, dejansko enostavne tudi za druge ljudi. Po drugi strani manj uspešni študenti niso imeli dovolj znanja, da bi objektivno ocenili svoje dejanske sposobnosti in so jih zato precenili. Študija je tudi pokazala, da so slednji znali bolje oceniti svoje sposobnosti potem, ko so imeli podporo mentorja, ne glede na to, če so le zanemarljivo izboljšali svoje znanje na izbranem področju.

Medtem, ko imamo na enem skrajnem polu ljudi, ki svoje znanje in sposobnosti močno precenjujejo (Dunning-Krugerjev učinek), imamo na diametralno nasprotni strani skupino ljudi z ravno nasprotnimi občutki in t.i. “sindromom prevaranta”.

Sindrom prevaranta

Izraz “fenomen prevaranta” ali “sindrom prevaranta” (angl. impostor syndrome) sta klinični psihologinji Pauline R. Clance in Suzanne A. Imes prvič uporabili leta 1978 pri opisovanju občutkov posameznikov, ki sami sebe vidijo kot prevarante, saj se smatrajo za manj inteligentne, sposobne in strokovne, kot jih vidi okolica.

Clance in Imes sta v študijo vključili 116 študentk dodiplomskih študijskih programov, 20 doktorskih študentk, 20 univerzitetnih profesoric in 22 strokovnjakinj s področja prava, antropologije, zdravstvenih ved, socialnega dela ter poučevanja. Te so se navkljub objektivnim dokazom o svojih sposobnostih (izobrazba, kariera), pogosto srečevale z občutki dvoma v lastne intelektualne sposobnosti in v sposobnosti povezane z svojo profesionalno kariero. Bile so prepričane, da drugi ljudje njihove sposobnosti precenjujejo, svoje dosežke pa so pripisovale sreči, očarljivosti in poznavanju pravih ljudi.

Pri sindromu prevaranta ne gre za mentalno motnjo, temveč za občutke, ki jih doživijo mnogi uspešni posamezniki. Pogosto je sindrom prevaranta povezan s perfekcionizmom, podcenjevanjem lastnih uspehov, strahom pred neuspehom in opravljanjem prevelike količine dela. Hkrati te občutke mnogokrat spremljajo tudi anksioznost, stres ali depresija. Sindrom prevaranta je še posebej pogost pri ženskah in pri predstavnikih manjšin.

Alexander Pope je že v 18. stoletju zapisal “Malo znanja je nevarna stvar”. Mnogi psihologi, med njimi tudi Dunning, opozarjajo, da naj tovrstne študije ne služijo za izpostavljanje tujih pomanjkljivosti, temveč kot iztočnica za samorefleksijo, saj smo vsi v različnih življenjskih situacijah dovzetni tako za Dunning-Krugerjev učinek kot tudi za sindrom prevaranta.

(Vir: The Dunning-Kruger effect, Musings)

Literatura

  • Clance P.R. in Imes S.A., 1978. The Impostor phenomenon in high achieving women: Dynamics and therapeutic intervention. Psychotherapy: Theory, research and practice, 15(3): 241-247.
  • Kruger J. in Dunning D, 1999. Unskilled and unaware of it: How difficulties in recognizing one’s own incompetence lead to inflated self-assessments. Journal of Personality and Social Psychology, 77(6): 1121-1134.
  • Pressler Jessica, 2017. Donald Trump, the Dunning-Kruger president. The Cut.
-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest

5 - št. komentarjev
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
John McClane
John McClane
5 - št. let nazaj

Lepši prevod za imposterja bi bil slepar. In ja, tudi jaz se ne bi delal, da fenomen Trumpa označim kot prevaranta oz. sleparja…

Bogo
Bogo
4 - št. let nazaj

Glede predsednika Trampa pa so avtorico tega članka bolj vodile emocije kot trezen razmislek. Če v naših medijih ni hvaljen, še ne pomeni, da je v resnici slab.

MvB
MvB
2 - št. let nazaj

Če ga primerjamo s zdajšnjim kao predsednikom Bidnom je mel presneto prav, pa še funkcioniralo je vse dost bolje.. Odvisno pa je, če levi novinar piše ali pa desni…

a res
a res
6 - št. let nazaj

Jaz se ne bi pretvarjal, da razumem fenomen Trumpa.