“Zajtrk je najpomembnejši obrok dneva” je leta 1917 zapisala Lenna F. Cooper v ameriški reviji Dobro zdravje (angl. Good health), samooklicani najstarejši reviji o zdravju na svetu. Nadaljevala je, da naj bi zajtrk jedli vsako jutro v miru, skupaj z družino, obrok pa naj bi sestavljala lahko prebavljiva hrana različnih vrst. Uredniku revije Johnu Harveyju Kelloggu, soustanovitelju blagovne znamke kosmičev Kellogg’s, so bile te navedbe zagotovo po godu, saj je podjetje Kellogg postalo eno izmed vodilnih živilskih podjetij v Ameriki.
Kdor zajtrkuje, je požrešen
Tomaž Akvinski (1125–1274) je v svojem delu Summa Theologica zapisal, da je “praepropere” – jesti prehitro ali ob napačnem času, eden izmed načinov kako zagrešiti smrtni greh požrešnosti. Sledeč tej logiki, so ljudje do 17. stoletja smatrali zajtrkovanje za požrešnost in postenje za dokaz miselne nadvlade nad željami telesa. Ustrezno dieto sta takrat sestavljala lahko kosilo, ki so ga pojedli ob poldnevu in večerja, ki je bila lahko večji obrok.
Ljudje v srednjem veku so včasih pojedli še dodatni večerni obrok, t.i. “reresoper”, pozni prigrizek. Pri slednjem so zaužili pivo in vino, zato so se ga krepostni ljudje izogibali. Takratni moralisti so bili tudi mnenja, da imajo ljudje, ki zajtrkujejo, tudi druge “pohotne apetite”.
Zajtrkovanje je bilo izjemoma dovoljeno delavcem, ki so potrebovali energijo za celodnevno delo, starejšim, slabotnim in otrokom. Njihov zajtrk je bil skromen, pojedli so le kos kruha, košček sira ali spili malo piva. Zajtrk se ni smatral za družabni dogodek, temveč zgolj za nujno potrebo.
Čokolada za zajtrk
Heather Arndt Anderson je v svoji knjigi Zajtrk: Zgodovina (angl. Breakfast: A history) zapisala, da je v Evropi pogled na zajtrkovanje spremenil uvoz čokolade, kave in čaja. Še posebno navdušenje množic je požela čokolada, ki so jo bogatejši takrat uživali v obliki napitka in zatrjevali, da gre za zdravilo, saj naj bi preprečevala omedlevico ter slabotnost med dolgimi cerkvenimi svečanostmi. Leta 1662 je Papež Aleksander VII pristal na predlog jezuitov in razglasil “Liquidum non frangit jejunum” – tekočine (vključno s čokolado) ne prekinejo posta.
Zajtrk se postal eden izmed rednih obrokov med industrijsko revolucijo, v zadnjih letih 19. stoletja pa je postal tudi družabni dogodek, saj so bogataši v Veliki Britaniji in ZDA v svojih domovih zajtrku namenili kar poseben prostor – zajtrkovalnico. Takratni zajtrki so bili velike pojedine, ki so vključevali meso, enolončnice in sladice. Preobsežni zajtrki so nato številne vodili v prebavne motnje, ki so jih v 19. in zgodnjem 20. stoletju imenovali dispepsija.
S kosmiči nad nemoralne ideje
Pogoste prebavne težave so prispevale k spremembi pogleda na zajtrk. Na svoj račun so prišli zagovorniki lahkih zajtrkov, kot sta bila John Harvey Kellogg in Will Keith, ki sta zagovarjala, da so vegetarijanski obroki z žitaricami boljša hrana za telo ter tudi za duha. Verski voditelji so v tistem času ustanavljali sanatorije za izboljšanje zdravja, v katerih so bili ljudje na posebni dieti, ki je vključevala samo zelenjavo in pusto hrano.
Prve kosmiče sta izumila pridigar James Caleb Jackson in John Harvey Kellogg. Ta je verjel, da je masturbacija največje zlo, ki ga lahko prepreči samo prehranjevanje s pusto, zdravo hrano, kot so koruzni kosmiči. Jackson in Kellogg sta širila ideje o moralnosti in z njo povezanim pomenom zdravega prehranjevanja, poleg tega pa sta govorila tudi o spoštovanju trdega dela. Dodatno je k spremembi pogleda na zajtrk v začetku 20. stoletja prispevala ideja, da lahek in zdrav zajtrk omogoča večjo učinkovitost in produktivnost pri delu.
Oglaševalska kampanja je uveljavila obilne in težke zajtrke
Strah pred prebavnimi motnjami, religiozno moraliziranje in oglaševanje kosmičev je prispevalo k širjenju ideje, da je zajtrk najpomembnejši obrok dneva. K temu je kasneje prispevala tudi oglaševalska kampanja, s katero so želeli prodati več slanine. Edward Bernays, predstavnik za odnose z javnostmi podjetja Beech-Nut, je najprej prepričal nekega zdravnika, da je podpisal izjavo, v kateri je trdil, da je težak zajtrk, bogat s proteini, ki sestoji iz slanine in jajc, bolj zdrav od lahkega zajtrka. To besedilo je Bernays nato poslal številnim zdravnikom in zbral približno 5.000 podpisov, s katerimi so trditev podprli. Peticijo, ki jo je Bernays poslal časopisom, so slednji objavili z razlago, da gre za znanstveno študijo in tako se je razširila ideja, da zdravniki smatrajo zajtrk za najpomembnejši obrok dneva.
Ali je zajtrk res najpomembnejši obrok dneva? Številni raziskovalci so znanstveno pristopili k odgovarjanju na to vprašanje, vendar do enoznačnega odgovora še niso uspeli priti, saj določene študije potrjujejo pomen oziroma dodano vrednost zajtrkovanja, medtem ko druge navajajo, da zajtrk ni nič bolj pomemben od ostalih obrokov.
Literatura:
- Heather Arndt Anderson, 2013. Breakfast: A History (The Meals Series). AltaMira Press.
- Klein Sarah. 2014. A brief history of how breakfast gor its “healthy” rep. Huffington Post.
- Garber Megan, 2016. The most contentious meal of the day. The Atlantic.
- Oksman Olga, 2016. How lobbyists made breakfast “the most important meal of the day”. The Guardian.
- Colleary Eric, 2012. How “bacon and eggs” became the American breakfast.
