Pogovoriti se moramo o duševnem zdravju (mladih) znanstvenikov

Študija, opravljena na University of Texas Health Science Center at San Antonio in pravkar objavljena v Nature Biotechnology, je pokazala, da doktorski študentje kar šestkrat pogosteje trpijo za depresijo in anksioznostjo kot splošna populacija. Odziv je bil takojšen in buren: približno 170 komentarjev in več kot 1200 delitev na Twitterju. Revija Nature bo v odgovor v maju pripravila posebno številko (Careers Feature) na temo težav z duševnim zdravjem mladih znanstvenikov.

Javna razprava se je sicer začela že leta 2014 z zapisom anonimne znanstvenice na blogu časopisa Guardian, ki je dvignil prah v Veliki Britaniji. Njegova avtorica, ki se je po zaključku podoktorskega projekta preusmerila na delovno mesto v kariernem centru neimenovane britanske univerze, je v svoji izpovedi opisala drugo plat raziskovalnega dela, kot jo lahko zaznajo stranski opazovalci, neobremenjeni z »notranjimi« pravili igre.

»The team I work on provides personal and professional development opportunities to the researchers at the university; including the PhD students, postdocs, and lecturers. Like most researcher development teams, the majority of our training focuses on the postgraduate students. We run an annual programme of training sessions and workshops designed to help students transition to the life of a researcher, make it through the official (and unofficial) milestones of their PhD, and emerge as well-rounded, employable people with a range of career options.

When the situation calls for it, we are shoulders to cry on.

Yes, I now get paid to relive the worst experience of my life, and hope that I can use that experience to help others. On a daily basis, I meet PhD students who feel underequipped in one way or another. 

Best case scenario: they are doing well in their PhD, and have come to the researcher development programme for advice about the next steps in their lives and careers. They come to us for some advice about volunteering, becoming a mentor, obtaining work experience, making use of their existing networks, what it’s like to have a career outside academia and so on.

More often than we’d like, they arrive for a session about “building and maintaining an effective relationship with your supervisor” with puffy red eyes, lack the confidence to participate in the session, and leave at the end without having uttered a single word.

Worst case scenario: we never meet them at all. Or one day, they quietly leave the university without their qualification.«

Zveni znano? Kar se skriva pod površino, je še bolj zaskrbljujoče.

»Among the people I do know who have done PhDs, I have seen depression, sleep issues, eating disorders, alcoholism, self-harming, and suicide attempts. I have seen how issues with mental health can go on to affect physical health. During my PhD I noticed changes to my skin, and changes in my menstrual cycle which persist to this day.

Let us not forget that in the majority of cases, all this comes at a time when you are likely to be suffering from financial instability, or are forced to make uncomfortable changes to your personal circumstances to accommodate your studies.«

Žal citirani zapis ni ostal osamljena anekdota. Junija 2017 je inštitut RAND Europe objavil pregled literature na temo duševnega zdravja raziskovalcev v Veliki Britaniji, izdelan po naročilu organizacij Royal Society in Wellcome Trust. Njihove glavne ugotovitve so bile:

• Več študij je prišlo do skupnega zaključka, da je kvaliteta življenja zaposlenih v znanosti oz. visokem šolstvu slabša kot v drugih poklicih, predvsem na področjih delovnih obremenitev, odzivov na spremembe, podpore s strani nadrejenih ter jasnosti delovnih nalog.
• Količina stresa, ki so ji izpostavljeni zaposleni na univerzah, je višja kot v splošni delovni populaciji ter primerljiva s skupinami s povišanim tveganjem, npr. z zdravstvenimi delavci.
• Glavni dejavniki za razvoj depresije in drugih duševnih motenj pri doktorskih študentih so visoke delovne obremenitve, slab nadzor nad delom, konflikt med delom in zasebnim življenjem, slaba podpora s strani mentorjev ter izločenost iz procesa odločanja.
• Prevalenca duševnih motenj med zaposlenimi v znanosti oz. visokem šolstvu je kar 37 % – v primerjavi s približno 17 % med splošno delovno populacijo Velike Britanije. Le 6,2 % zaposlenih na univerzah je težave z duševnim zdravjem razkrilo delodajalcu.
• Ključna težava je negotovost zaposlitve (dejanska ali dojeta), še posebej pri raziskovalcih na začetku kariere, ki so pogosto zaposleni na verižnih kratkotrajnih pogodbah.
• Ženske poročajo o večji izpostavljenosti stresu ter o težjem usklajevanju službenega in zasebnega življenja kot moški.
• Raziskovalno osebje poroča o manjšem konfliktu med delom in zasebnim življenjem ter višji kvaliteti življenja kot ostali zaposleni v visokem šolstvu, čeprav lahko pri tem igrajo vlogo tudi drugi dejavniki, kot je senioriteta.
• Stres na delovnem mestu zmanjšuje produktivnost raziskovalcev, tako zaradi absentizma (odsotnosti z dela), še bolj pa zaradi prezentizma (prisotnosti na delovnem mestu, a slabši učinkovitosti). Posledice so visoka fluktuacija zaposlenih in negativna naravnanost do dela.
• Učinek stresa na zadovoljstvo raziskovalcev z delom je nejasen, saj mnogi raziskovalci črpajo zadovoljstvo z delom iz intrinzičnih dejavnikov, kot je intelektualna stimulacija. Številne študije tako navajajo, da lahko v znanosti soobstajata visoka stopnja stresa ter visoka stopnja zadovoljstva z delom.

Vzroki za takšne razmere so kompleksni. Na prvem mestu je gotovo globalni trend naraščanja števila doktorskih študentov ob hkratni stagnaciji ali upadanju javnih sredstev za znanost. V manj kot dvajsetih letih se je število mladih, ki v državah OECD končajo doktorski študij, podvojilo, obenem pa je uspešnost na državnih ali mednarodnih raziskovalnih razpisih ponekod upadla pod 20 % (npr. NIH, ERC, Marie Curie). Veriženje postdoktorskih projektov – ne le na različnih raziskovalnih institucijah, pač pa tudi v različnih državah – ter začasne pedagoške pozicije so postali nekaj vsakdanjega. Boj za omejene finančne vire prinaša dodatno negotovost, nestabilnost in stres v že tako tekmovalno ter storilnostno naravnano okolje.

Vendar se za vsem skupaj skriva še nekaj drugega, bolj zloveščega: kult(ura) preobremenjenosti, ki uči, da se za »prave znanstvenike« normalni delovni ritem ter življenjski slog ne spodobita, ter politika »ne sprašuj, ne govori«, ko pride do težav. Od Velike Britanije pa do Kanade, ZDA in Švedske študentje pripovedujejo podobne zgodbe o duševnih zlomih zaradi prehudih psihičnih in časovnih pritiskov, na katere opozarja znanstvenica z začetka tega članka.

»We have all joked about seeing the sleeping bag tucked under the lab bench. These issues are common. Shockingly, they are also commonly accepted. /…/

It is all too common to see PhD students work themselves to the point of physical and mental illness in order to complete their studies. It is less common to see PhD students who feel that they are under such pressure that the only option is suicide. But it does happen. There is a culture of acceptance around mental health issues in academia – and this needs to change.«

Pred psihofizičnimi kolapsi seveda niso varni niti starejši znanstveniki, ki jih ob raziskovalnem delu obremenjujejo še poučevanje, administrativne dolžnosti in mentorstva. Visoka intrinzična motivacija, ki je pri večini znanstvenikov glavni razlog, da so se sploh odločili za akademsko karierno pot, lahko v takih okoliščinah hitro začne delovati v njihovo škodo. Katerina Bodovski, docentka na Pennsylvania State University, za Chronicles of Higher Education piše takole:

»Like many faculty members, I somehow became a silent workaholic. I do not believe that was a conscious choice. Some people may be predisposed to it, but many of us are socialized into this trait of academic culture. This is how things are done, goes the unwritten agreement. We prepare our doctoral students for that culture and advise junior faculty members on the job accordingly: This is how the institution works, and you’d better get ready for it. 

Nobody questions that culture. If you are too weak for the challenge, go elsewhere, find a different occupation. I used the word “silent” because being an academic is a pretty lonely job. Nobody else knows how much is on your plate. We live a day-to-day illusion that we don’t have a boss. We have only “self-imposed” deadlines. Everything we do is our choice.«

Katerina Bodovski je ena redkih, ki so se izpostavili z imenom in priimkom – za razliko od večine Guardianovih kolumnistov, kar verjetno ni naključje. Če se ljudje, ki so pripravljeni spregovoriti o temni plati akademske sfere, čutijo potebo po skrivanju, je to najbrž znak, da bi jim žvižgaštvo prineslo negativne posledice.

Kdorkoli si zatiska oči pred opisanimi razmerami, naj bodo to vodilni kadri, starejši znanstveniki ali doktorski študentje, se mora zavedati, da je del problema, ki se ne bo rešil sam od sebe. Težave so sistemske in bi jih bilo potrebno tudi sistemsko nasloviti. Kot je za Guardian zapisal še en anonimni akademik:

»By refusing to talk about mental health, conversations are relegated to the level of hearsay and rumour. This language also explicitly equates mental health problems with weakness. What effect, directly or indirectly, such condescension, at best the equivalent of “there there”, might have on the sufferers themselves is an open question. At the very least, there’s evidence to show that a lack of mental health literacy in the workplace discourages help seeking. This type of language also accomplishes something else; it takes the problem of mental health and places it squarely upon the shoulders of the sufferer, rather than seeing it as a responsibility of any wider system.«

Decembra 2017 je devet priznanih ameriških raziskovalnih univerz in inštitutov (med drugimi Duke, Cornell in MIT) osnovalo Coalition for Next Generation Life Science, katere namen je dokumentirati karierne poti doktorskih študentov in podoktorskih raziskovalcev na področju ved o življenju, da bi prihodnjim generacijam omogočili bolj osveščeno izbiro bodoče kariere. Zelo pomenljivo se jim je zapisalo, da se zavzemajo za »bolj učinkovito in humano usposabljanje na področju ved o življenju«. Kako smo lahko v akademski sferi dopustili, da so stvari prišle tako daleč, da je postal ustrezen diskurz, ki pritiče razpravi na temo človekovih pravic?

Kaj pa Slovenija? Je pri nas vse v redu, javne razprave zgolj nihče še ni začel ali pa je tudi na delu strah pred diskriminacijo in revanšizmom? Znani so mi zgolj podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje iz leta 2016 za splošno delovno populacijo, ki navaja, da ima težave s stresom na delovnem mestu ter z depresivnim počutjem približno četrtina odraslih Slovencev. Kakšen drobec kvalitativnih informacij o stanju v znanosti je mogoče najti v publikaciji ZRC SAZU Znanost (brez) mladih: Zgodnje stopnje znanstvene kariere skozi perspektivo spola, ki pa ima v splošnem drug fokus. Kaj se dogaja v domovini, torej ostaja zavito v skrivnost. Glede na moje anekdotične informacije pa razmere najbrž niso dosti drugačne kot drugod po svetu.

Kolegi znanstveniki, kakšne so vaše zgodbe? Anonimno jih lahko delite tudi z revijo Nature preko sledeče povezave.

-