Nekaj odlomkov iz članka Znanstveni šefi za mentorje predlagajo sami sebe, šefinj pa je tako in tako premalo v Dnevniku:
Seznam bodočih mentorjev mladih raziskovalcev, ki je bil objavljen minuli teden, prikazuje dve anomaliji: med novimi mentorji bo manj kot četrtina žensk, nesorazmerno velik pa je delež vodij programskih skupin. Programske skupine so stalne skupine znanstvenih raziskovalcev, ki jim država skozi leta, celo desetletja, namenja stabilen dotok denarja skorajda ne glede na to, kakšni so njihovi znanstveni dosežki. Vodje večine teh skupin imajo že od ustanovitve leta 1999 (ustanovili so jih 334, od teh se jih je ohranilo okoli 320, ustanovljene pa so bile tudi nove) trden položaj in se redko menjujejo. Obenem pa imajo vodje odločilen vpliv tudi na kandidiranje mentorjev mladih raziskovalcev – agenciji za raziskovalno dejavnost ARRS jih namreč izmed svojih sodelavcev predlagajo sami, torej predlagajo tudi sami sebe.
Med 177 novimi mentorji je 54 vodij programskih skupin. S tridesetimi odstotki je ta letošnji delež sicer nižji od dolgoletnega povprečja, ki znaša devetintrideset odstotkov. Vendar je delež vodij med mentorji v vsakem primeru nesorazmeren, saj v programskih skupinah običajno deluje veliko sodelavcev, ki bi bili prav tako primerni za mentorje. Iz statističnih podatkov na spletni strani ARRS je mogoče razbrati, da je v kar okoli tristo programskih skupinah od pet do dvajset zaposlenih. Tudi če jih polovica ne izpolnjuje pogojev, da bi bili lahko mentorji mladim raziskovalcem, je težko verjeti, da so vodje programskih skupin med vsemi sodelavci za najprimernejše prepoznali ravno sebe. …
»Za ARRS je ključnega pomena kakovostno usposabljanje mladega raziskovalca,« izbor mentorjev pojasnjujejo v agenciji. »Ob navedenih statističnih podatkih pa se bolj kot vprašanje ‘predlaganja samega sebe’ zastavlja vprašanje, ali je za kakovostno usposabljanje mladega raziskovalca koristno, da je mentor tudi vodja programske skupine ali ne. Upoštevaje raziskovalno kakovost in ob pogoju, da mentorstvu namenja dovolj časa, je odgovor zagotovo pritrdilen,« trdijo v ARRS. …
Delež mlajših mentorjev, ki je nekoliko pod dovoljeno mejo (24,3 odstotka), pa so agenciji predlagali z Univerze v Ljubljani (UL). »Izbor je potekal v skladu s pravili ARRS, kjer mentorje izberejo programske skupine. Razlogi, da mlajših mentorjev ni bilo več, so različni,« pravi prorektor za področje znanstvenoraziskovalnega dela Martin Čopič. »Ponekod mladih, ki izpolnjujejo pogoje, primanjkuje, mentorskih mest pa je malo, zato tudi člani programskih skupin, ki so starejši, že leta čakajo na mentorstvo.« Med »starejšimi« izbranimi mentorji letos po starosti sicer prednjači profesor kemije z ljubljanske univerze in državni svetnik Janvit Golob, rojen leta 1945.
Poleg tega pa je izbor mentorjev neuravnotežen tudi po deležu žensk. »Da je med 177 mentorji zgolj 44 žensk, je alarmanten podatek,« pravi raziskovalka Urša Opara Krašovec, članica komisije za ženske v znanosti, ki deluje pri ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. »V starostni skupini od trideset do štirideset let je celo zgolj devet žensk, moških pa je devetintrideset! Kot kaže, so ovire za ženske že takoj na začetku kariere postavljene precej visoko,« opozarja naša sogovornica. Tako očitno nesorazmerje je težko opravičiti tudi zato, ker je med doktoranti v znanosti približno enako število žensk in moških. (Vir: Znanstveni šefi za mentorje predlagajo sami sebe, šefinj pa je tako in tako premalo | Dnevnik)
