Tomaž Pisanski, profesor na oddelku za matematiko ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko, v daljšem sestavku, ki ga je v soboto 29. 4. 2017 objavil v Sobotni prilogi Dela, ugotavlja, da je “naša najstarejša in največja univerza bolna. Ima nekaj hudih prirojenih in privzgojenih pomanjkljivosti. Naj naštejem le štiri: manjka ji hrbtenica, izgubila je kompas, nima daru govora, razkraja jo strah pred reprodukcijo.” Tule je odlomek:
Univerzo v Ljubljani pesti kronično pomanjkanje daru govora. Drugače povedano: univerza molči. Ob kazenskih ovadbah na Univerzi v Ljubljani v zvezi z razvpitimi dodatki za stalno pripravljenost nekaterih vodstvenih struktur je v prispevku Presenečenje z dodatkom (Delo, 5. avgusta 2016) novinarka Tina Kristan postavila več pomembnih vprašanj, ki so vredna branja in premisleka. Sama si je, na primer, odgovorila na vprašanje: »Se je ostro oglasil vsaj kdo, ki bi ga po službeni dolžnosti moralo skrbeti za ugled visokega šolstva, univerze in njenih članic? Ne.« Žal ne pojasni, zakaj so vsi tiho. Se pa zdi, da pojasnila ni težko najti. Razlog za molk lahko iščemo predvsem v dejstvu, da ljubljanska univerza že od nekdaj velja za »molčečo univerzo«.
Takole jo je pred desetletji videl matematik France Križanič: »Univerze nimamo več in bolje je, da je ni. Klečeča in molčeča univerza je nacionalna sramota, sramota zase in sramota za tistega, pred katerim molči in kleči.« Zato ni čudno, da molči tudi danes. Edina razlika je, da je takrat klečala pred CK-jem, zdaj pa kleči kar pred združbami, ki vladajo njej, njenim fakultetam in oddelkom ter delijo razne dodatke, kakor so nekoč delili fevde.
Zaradi »slabe podobe v medijih« je ena od fakultet sprejela pravilnik, ki plačuje do 500 evrov vsak časopisni prispevek, ki lepo govori o raziskovalnem delu na fakulteti. Ta stimulacija ni namenjena kvalitetnim raziskavam, ampak tistemu, ki razloži javnosti, da je fakulteta »ugledna«.
Seveda niso vse članice Univerze v Ljubljani v enakem položaju in najbrž omenjene anomalije niso razširjene povsod. Nevpletenost članice pa je ne odvezuje odgovornosti za ugled univerze. In molk je v primeru dodatkov za stalno pripravljenost zelo zgovoren.
Zavedati se moramo, da akademski krogi nadvse spoštujejo zakon omerte, molka. Bolj ko nekdo molči in varuje nečedne skrivnosti, bolj »ugleden« ostaja. Kdor omerte ne spoštuje in išče pravico zunaj združb (pri sindikatih, v medijih, na sodišču), postane hitro predmet občega prezira in zaprejo se mu vsa vrata. Profesorja Križaniča pa je za kršenje zakona omerte zadela kazen damnatio memoriae, prekletstvo spomina. …
Se mi pa dozdeva, da Univerza v Ljubljani ni več sposobna na sebi opraviti tako temeljitega kirurškega posega, ki bi ustavil gangrenozne procese. Če bi šlo za kakšno manjšo, zasebno univerzo ali fakulteto, se niti ne bi splačalo vložiti truda v to nehvaležno pisanje. Ker pa gre za ustanovo, ki narekuje ton našemu celotnemu visokošolskemu in raziskovalnemu sistemu, pa njeno arogantno sporočilo drugim ustanovam in mladim, da so pomembni le argumenti moči, ne pa moči argumentov, ne sme ostati brez kritike. Ne vidim rešitve za Slovenijo, brez globoke katarze ljubljanske univerze.
>Pomanjkanje hrbtenice je narekovalo nenehno naslanjanje univerze na oblast. Po osamosvojitvi pa se je stanje še poslabšalo, saj univerza kar visi na oblasti in skorajda ni vlade, v kateri ne bi imela kakšnega svojega ministra. Saj ravno zato je jamranje UL, ki je popolnoma zlizana z oblastjo, precej smešno. > Z možnostjo višješolskih programov je nelojalno konkurirala politehnikam in zatrla njihov razvoj. Katerim politehnikam in zakaj bi morali razvijati posebne institucije za VSTR študij? >Tudi svoje nasprotovanje ustanavljanju novih visokošolskih zavodov je utemeljevala s skrbjo za kvaliteto, češ, Slovenci si ne moremo privoščiti (pod)povprečnega izobraževanja. Monopolni položaj UL še vedno… Beri dalje »
Edina razlika je, da je takrat klečala pred CK-jem, zdaj pa kleči kar pred združbami, ki vladajo njej, njenim fakultetam in oddelkom ter delijo razne dodatke, kakor so nekoč delili fevde. Glede na količino ministrov, ki izhaja iz UL, je UL del establiššmenta. Kakršnakoli kritična drža do oblasti je zato seveda utopična Z možnostjo višješolskih programov je nelojalno konkurirala politehnikam in zatrla njihov razvoj. Katere politehnike pa imamo v Sloveniji? Sicer pa razločevanje UNI-VSTR je v času Bolonje verjetno povsme nepotrebno. Sprva je bilo še razumljivo, da je enačila sebe s kvaliteto, potem pa je postajalo vse bolj očitno, da… Beri dalje »
[…] Spremljaš dogajanje v zvezi s slovensko univerzo? Pred dnevi sem v Sobotni prilogi Dela brala zelo kritičen članek Tomaža Pisanskega. […]