Kako deluje placebo

Po operaciji ali poškodbi se vsi počutimo bistveno bolje in občutimo manj bolečine, če vzamemo sredstvo proti bolečinam. Pomembno vlogo pri protibolečinski terapiji pa ima tudi pričakovanje, da nam bo zdravilo pomagalo. Pogosto se namreč počutimo bolje, čeprav aktivne učinkovine v protibolečinski injekciji ali tableti sploh ni. Temu nenavadnemu pojavu, ko na pacienta ne deluje učinkovina oziroma zdravilo, ampak pričakovanje, da mu bo sredstvo pomagalo, pravimo učinek placeba.

Da bi proučili, kako delujejo naši notranji mehanizmi odzivanja na bolečino, so raziskovalci leta 1978 na pacientih po zobozdravstvenem posegu izvedli zanimiv eksperiment. Vendar zdravnikov pri tej študiji ni zanimalo, kako spodbuditi učinek placeba, ampak nasprotno, kako ga izničiti. Nekaterim pacientom so po zobozdravstvenem posegu za lajšanje bolečine dali prave protibolečinske tablete, drugim pa placebo, pri čemer nihče ni vedel, kaj je dejansko dobil. Po nekaj urah so vsem razdelili še dodatne tablete, med katerimi so nekatere vsebovale sredstvo, ki preprečuje izločanje v telesu nastajajočih kemikalij, ki naravno blažijo bolečino in jim pravimo endorfini.

Pri analizi rezultatov eksperimenta se je pokazalo, da se je učinek placeba pri pacientih, ki so zaužili tudi sredstvo, ki je zavrlo njihov notranji mehanizem za blaženje bolečine, izničil. Iz tega so sklepali, da je učinek placeba v resnici naravni mehanizem, s katerim telo samo sproži povečano izločanje kemikalij, ki blažijo bolečino oziroma koristijo telesu v dani situaciji. Prav ta eksperiment velja za pomemben mejnik v proučevanju fiziologije placeba, ki zadnja leta postaja vse bolj aktivno področje znanosti.

V sedemdesetih letih 20. stoletja so raziskovalci pokazali tudi, da lahko s pogojevanjem vplivajo na imunski sistem miši. Miškam so nekaj časa v sladko pijačo dodajali zdravilo, ki zavira imunski odziv in se običajno uporablja pri presaditvah organov, da ne pride do zavrnitve. S takim pogojevanjem so dosegli, da je telo miši zmanjšalo imunski odziv že takrat, ko je miška popila sladko pijačo, tudi če v tekočini ni bilo zdravila. Zaradi vzpostavitve vzročne povezave med sladkim okusom in zmanjšanjem imunskega odziva so postale miši ob pitju sladke vode manj odporne na infekcije in so zato hitreje poginile kot kontrolna skupina, ki ni vzpostavila takšne povezave.

Podobno vzpostavljanje vzročnih povezav s hkratnim uživanjem pijače z značilnim močnim okusom in vonjem ter zdravila, ki vpliva na imunski sistem, zdaj preizkušajo tudi pri ljudeh. Uspehe dosegajo predvsem pri avtoimunskih boleznih, alergijah in parkinsonovi bolezni, proučujejo pa tudi načine, kako bi s takimi metodami zmanjšali odmerke zdravil denimo pri presaditvah organov, saj so zdravila sama po sebi velikokrat tudi nevarna in jih je dobro uživati v čim manjših količinah.

Genetika placeba

Dopamin je ena izmed molekul, ki skrbi za prenašanje informacij med nevroni, hkrati pa deluje kot možganski sistem nagrajevanja. Sprostitev dopamina namreč zaznamo kot občutek zadovoljstva. Običajno se sproži takrat, ko se zgodi nekaj za nas koristnega, kar bi si veljalo zapomniti in ponoviti, zato takrat začutimo ugodje. Hkrati pa mora telo poskrbeti, da to občutje zadovoljstva ne traja predolgo, saj sicer izgubi smisel in navezavo na konkretno dogajanje. V telesu zato obstajajo encimi, ki sproščeni dopamin odstranjujejo.

Encim COMT, ki dopamin spreminja iz aktivne v neaktivno obliko, obstaja v daljši in krajši različici, med katerima je ena bolj učinkovita kot druga. Katere od obeh različic imamo v telesu več, je odvisno od različic genetskega zapisa za gen COMT, ki ju prejmemo od staršev. Če dobimo tako od matere kot očeta aktivnejšo verzijo, bodo naši možgani hitreje pozabili na navdušenje, ki smo ga pravkar doživeli. Nasprotno pa ljudje, ki imajo v obeh podedovanih verzijah gena zapis za manj aktivni encim, čustvena stanja navdušenja podoživljajo dlje časa. Največ ljudi v populaciji ima sicer mešanico obeh verzij encima.

Raziskovalci so z eksperimentom pokazali, da so ljudje z manj aktivnimi encimi COMT bolj dovzetni za placebo. To je zanje seveda dobra novica, saj se njihovi notranji mehanizmi za zdravljenje lažje aktivirajo. Spoznanja o genetski pogojenosti posameznikov za razvoj učinka placeba pa so zelo pomembna tudi za farmacevtsko industrijo. Zmožnost napovedovanja, kdo je bolj dovzeten za placebo in kdo manj, lahko pomembno vpliva na proces preizkušanja zdravil. Praviloma moramo za vsako novo zdravilo dokazati, da deluje bolje od placeba. Če bi znali vnaprej napovedati, da je za nekoga bolj verjetno, da bo razvil učinek placeba, takega človeka ne bi vključili v študijo. To bi klinične študije izdatno pocenilo, saj bi lahko potekale na manjšem številu ljudi.

Placebo kot nadloga

S placebom pri preizkušanju delovanja zdravil se je kot eden prvih spoprijel že statistik na univerzi Yale E. Morton Jellinek, ko je leta 1946 za neko farmacevtsko podjetje preverjal učinkovitost zdravila proti glavobolu. Zdravilo je vsebovalo tri učinkovine, med katerimi je bilo eno takrat zelo težko dobiti, zato je podjetje zanimalo, kako učinkovito bi bilo zdravilo, če te sestavine začasno ne bi bilo.

Jellinek je izvedel slepo študijo s 199 pacienti v štirih skupinah, ki so vsi prejemali na videz enake tablete. Ena skupina je prejemala zdravilo z vsemi tremi učinkovinami, druga zdravilo brez učinkovin, preostali dve pa različni kombinaciji učinkovin. Vsaka dva tedna so sodelujočim zamenjali tablete, tako da je v obdobju nekaj mesecev vsakdo poskusil vse vrste tablet.

Izkazalo se je, da je kar 120 od 199 ljudi poročalo, da jim enako dobro pomaga placebo kot katerakoli druga učinkovina. Zanje je bilo tako vseeno, kaj so dobili. Med preostalimi 79, ki niso razvili placeba, pa se je izkazalo, da za delovanje zdravila dejansko potrebujejo prav tisto učinkovino, ki jo je farmacevtsko podjetje želelo izločiti.

Poročilo, ki ga je Jellinek napisal o študiji, je naznanilo trend, ki je pomembno vplival na moderen način preizkušanja zdravil. Proizvajalec mora dokazati, da je zdravilo bolj učinkovito od placeba, kar je razumljivo. Žal pa se je hkrati s tem vzpostavilo tudi razumevanje, da je učinek placeba nekaj slabega in da kaže na naivnost osebe, ki ga razvije. Sto dvajset ljudi naj bi imelo v tej raziskavi po poročilu zgolj »psihološki glavobol«, in ne dejansko fiziološko pogojenega glavobola, ki ga učinkovina, ki so jo preizkušali, uspešno odpravi.

Placebo kot učinkovito naravno zdravilo

Dolga desetletja je placebo veljal za čudno psihološko reakcijo, ki so ji podleženi lahkoverneži in ki povzroča le težave, saj otežuje preverjanje učinkovitosti zdravil. Vendar se taka interpretacija v znanstvenih krogih vse bolj opušča. Z napredkom raziskav fiziologije placeba postaja vse bolj jasno, da gre v resnici za pomemben naravni sistem, ki pomaga vzdrževati zdravje.

Razumevanje fiziologije placeba nam lahko pomaga pojasniti tudi mnoge uspehe alternativne medicine. Komplementarna medicina deluje prav na način, da prek različnih tehnik sugestije telo pacienta spodbudi, da to začne izdelovati kemikalije, ki lahko pomagajo pri ozdravitvi ali vzdrževanju zdravja. Povsem nesmiselno se je zato spuščati v razprave, ali alternativna zdravila sama po sebi delujejo ali ne. Njihova moč je namreč zgolj v tem, da skupaj s sugestijami zdravilca spodbudijo človeško telo, da intenzivneje vklopi notranje mehanizme zdravljenja, ki prej morda niso bili tako aktivni.

Pri alternativnih oblikah zdravljenja, katerih namen je vzbujanje placeba, je treba zato paziti predvsem na to, da ne škodujejo. Zelo narobe je, če nekdo zaradi pretiranega zaupanja v zdravilca uživa zelo drage, morda celo strupene zvarke in ob tem opusti učinkovito klasično zdravljenje. A po drugi strani se moramo zavedati, da so zelo pomembni in učinkoviti tudi fiziološki mehanizmi, ki so del učinka placeba. V tem primeru ni ključna fizična snov, ki jo vsebuje domnevno zdravilo, ampak je ključno pričakovanje pacienta, da mu bo zdravilo pomagalo, kar sproži nastanek dejanske »učinkovine« v njegovem telesu.

Dodatne informacije in viri:

• Jo Marchant. Cure: A Journey into the Science of Mind Over Body (Crown, 2016).
• Erik Vance. Suggestible You: The Curious Science of Your Brain’s Ability to Deceive, Transform, and Heal (National Geographic, 2016).

-