Razlika med (pravno) teorijo in prakso

    Po prejšnji objavi in dobrodošlih komentarjih nanjo lahko dodam še lastno izkušnjo o razliki med akademskih (teoretičnim) in poslovnim (praktičnim) svetom. V eni povedi se da razliko med pravno teorijo in prakso poenostavljeno opisati nekako takole: če jima zastaviš zahtevno pravno vprašanje, bo pravni teoretik porabil dva tedna za odgovor, ki bo 99-odstotno pravilen, praktik pa dve uri za odgovor, ki bo 80-odstotno pravilen.* Praktikovo nekoliko manjšo zanesljivost bo pač odtehtala potreba po hitrih odgovorih in možnost, da zaradi tega v dveh tednih “odgovori na” (razreši/računa za) toliko več spornih pravnih vprašanj.

    [*Ta trditev sicer zahteva več opomb:

    (1) 74 % natančnih statističnih podatkov, objavljenih na spletu, je izmišljenih.

    (2) Natančen odstotek zanesljivosti ponujenih odgovorov je seveda zelo odvisen tudi od kakovosti konkretnega teoretika in praktika.

    (3) Kaj je v svetu prava “pravilen” odgovor, je v nekaterih primerih dokaj jasno, v drugih (redkejših) pa odvisno predvsem od tistega, ki o tem sprejme avtoritativno sodbo oziroma “sodbo”.]

    Opisano razliko sem deloma v praksi doživel tudi sam, ko sem pred leti nekaj časa preživel kot gost različnih londonskih sodnikov in odvetnikov ter v sodelovanju z njimi spremljal, kako se angleško pravo sooča z evropskim. Kadar sem gostoval pri odvetnikih, je sodelovanje pomenilo tudi pripravo mnenj, ki bi jih lahko uporabili pri svojih konkretnih zadevah.

    Prva izkušnja je bila z odvetnikom, ki je prišel do mene z vprašanjem, ali bi lahko napisal kratko mnenje o razliki med pravicama “right to be heard” in “right to a fair hearing”. Seveda, sem odvrnil, do kdaj pa? (V glavi sem že razmišljal, kdaj bom šel v knjižnico na lov za uporabno literaturo in da bi v kakih desetih dneh nemara nekaj spodobnega že lahko spisal.) “Do jutri zjutraj,” je odgovoril odvetnik.

    Nekaj mesecev kasneje sem bil – izkušen veteran – v neki drugi pravni pisarni, kjer je starejši partner lepega dne prišel do mene in rekel: “What do you know of liability in tort for negligent misstatement?” Lahko bi mu odgovoril nekaj takega: “Well, I have never studied the legal implications of any misstatements, let alone negligent ones, and I certainly don’t know much about liability in tort since the Slovenian legal system doesn’t even know the concept of tort law the way the English lawyers understand it.” A to bi bil izhod za teoretične reve. Namesto tega sem odgovoril na edini praktika dostojen način: “Today? Not much. Tomorrow morning? I’ll have an authoritative note on the subject waiting for you on your desk.”

    P.S. Seveda je bilo vse dosti drugače, ko sem gostoval pri sodnikih, ki si vsaj v Angliji lahko praviloma vzamejo dovolj časa za res pretehtane odločitve manjšega števila zadev – a to je že zgodba za kako drugo priložnost…

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.