Izraelski zgodovinar Yuval Noah Harari, pisec tudi v slovenščino prevedene uspešnice Sapiens: kratka zgodovina človeštva (Mladinska knjiga, 2014), v svoji novi knjigi Homo Deus: A Brief History of Tomorrow (Harper, 2016) analizira vpliv napredka znanosti in tehnologije na spreminjanje temeljnih vrednot in načel, po katerih deluje sodobna družba. Posebej ga zanimata področji biomedicine in velikega podatkovja, ki ju opredeli kot poglavitna razloga, zaradi katerih se postopoma zmanjšuje pomen prepričanja, da mora družba temeljiti na avtonomnem posamezniku, ki sam zase najbolje ve, kaj je dobro zanj in za skupnost.
Verovanje kot temelj družbene vezi
Podobno kot že marsikdo pred njim tudi Harari trdi, da nobena družba ne more delovati, če si ljudje, ki jo sestavljajo, ne delijo vsaj osnovnih skupnih prepričanj. Zgolj skupni interesi niso dovolj za sobivanje v družbi. Med ljudmi mora priti tudi do uskladitve na intuitivni ravni, sicer sodelovanje ne steče gladko in družbena vez se ne vzpostavi.
Kot primer izpostavi denar, ki je sam po sebi le kos papirja ali kovine in nima nikakršne uporabne vrednosti, vendar se vseeno obnašamo, kot da je posamezni bankovec veliko vreden. Da je ta vrednost zgolj navidezna, najbolj jasno začutimo takrat, ko se zaupanje v vrednost denarja poruši in se bankovec čez noč spremeni nazaj v ničvreden papir.
Denar je nazoren primer predmeta, ki lahko svojo funkcijo opravlja le ob predpostavki, da ljudje vanj verjamemo. Seveda pa pri takšni veri ne gre za nikakršno miselno zablodo, ampak za normalno obliko človeške dejavnosti, ki nam omogoča, da uspešno medsebojno sodelujemo v velikih skupinah. Na podobni veri temelji večina institucij družbe in države.
Predmoderne družbe so izhajale iz prepričanja, da smo ljudje del višjega načrta, ki je vsemu skupaj podeljeval smisel. Moderna doba je takšno legitimacijo družbenih institucij v nadnaravnem redu opustila, vendar je za potrebe normalnega delovanja vseeno morala vzpostaviti nadomestno skupno prepričanje, ki je delovalo kot nova družbena vez. Po Harariju je ta nova miselnost, ki je temelj modernega urejanja odnosov med ljudmi, humanistični liberalizem oziroma prepričanje, da je posamezni človek merilo vrednosti, vir smisla in najvišja avtoriteta v družbi.
Po humanističnem liberalizmu naj bi imel vsakdo enako notranjo sposobnost svobodnega delovanja, zaradi česar je odgovoren za svoje odločitve in dejanja. Vsi ljudje smo po tem prepričanju svobodna in avtonomna bitja in sami zase najbolje vemo, kaj je dobro za nas in za okolje, v katerem živimo. Noben zunanji sistem avtoritete, naj bo to Bog ali tradicija, naj bodo to navade ali karkoli drugega, nas ne more bolje poznati, kot se poznamo mi sami. Najvišje vrednote humanističnega liberalizma so zato osebna svoboda, enakopravnost in druge pravice, ki varujejo avtonomijo posameznika in so zbrane v deklaraciji o človekovih pravicah.
Na področju politike se tovrstna miselnost kaže kot prepričanje, da je najvišja avtoriteta pri sprejemanju skupnih odločitev volilec. V demokratični družbi, ki izhaja iz vere v avtonomnega svobodnega posameznika, ni višje legitimacije skupnih odločitev, kot je svobodno glasovanje. Ljudje, ki imajo možnost oddati glas na volitvah ali na referendumu, imajo po tej miselnosti vedno prav, ne glede na to, katero stališče podprejo.
Na področju ekonomije se ideologija avtonomnega posameznika kot temeljne enote družbe izraža v prepričanju, da ima potrošnik vedno prav. V tržnih odnosih ni višje avtoritete, kot je želja posameznika, da si kupi izdelek oziroma storitev, ker mu tako ustreza. Če neki izdelek, pa naj bo še tako kakovosten in uporaben, nima potencialnih kupcev, je s stališča liberalne tržne ekonomije ničvreden. Podobno tudi na ravni šole liberalne vrednote težijo predvsem k skrbi, da se učence nauči misliti in odločati s svojo glavo. V vseh teh primerih je temeljna avtoriteta posameznik, za katerega verjamemo, da se avtonomno in svobodno odloča.
V okviru ideologije humanističnega liberalizma se zdi, da je globalna implementacija teh vrednot hkrati tudi rešitev za večino problemov človeštva. Cilj političnih pobud na mednarodni ravni je praviloma prav širjenje vere v človekove pravice, liberalno demokracijo in ekonomijo prostega trga. To, da gre za dominantno ideologijo, je razvidno tudi iz spoznanja, da celo kritiki izhajajo iz istega miselnega okvira, v katerem je središče posameznik. Upori proti globalnemu političnoekonomskemu sistemu pogosto izhajajo iz razočaranja nad spoznanjem, da vsi ljudje v praksi niso enakovredni in enakopravni, kot bi morali biti.
Kriza ideologije liberalizma?
Po Hararijevem prepričanju naj bi ideologija humanističnega liberalizma v 21. stoletju zašla v težave, saj naj ne bi bila več skladna z napredkom znanosti in tehnologije. Kot najbolj odgovorni za povečevanje neskladja med vladajočo miselnostjo in napredkom vednosti navaja dve znanstveni področji: biomedicino in veliko podatkovje. Napredek znanosti o človeku naj bi pokazal, da ljudje v resnici nismo avtonomna svobodna bitja, ampak le biokemični mehanizmi, na podlagi česar Harari sklepa, da predpostavka o svobodnem posamezniku, ki ga vodi njegova lastna svobodna volja, ne drži.
Prav tako naj bi aplikacije tehnologije velikega podatkovja vedno bolj nazorno kazale, da ljudje sami nismo najboljši pri ugotavljanju tega, kaj nam dolgoročno najbolj koristi. Algoritmi velikega podatkovja naj bi znali naše želje in potrebe že kmalu bolje opredeliti, kot smo jih sposobni sami. Napredek znanosti in tehnologije naj bi zato ogrožal samo bistvo novoveške razsvetljenske vere v avtonomni subjekt, na kateri že nekaj stoletij temelji urejanje odnosov v družbi.
Kot nadgradnja humanističnega liberalizma prihaja po Hararijevem mnenju vedno bolj v ospredje nova ideologija, ki temelji na veri v ključni pomen zbiranja, kroženja in analize podatkov. Kot ugotavlja Harari, nas bodo algoritmi velikega podatkovja zelo kmalu poznali veliko bolje, kot se poznamo sami. Zato bodo lahko tudi bolje od nas vedeli, kakšen je naš dolgoročni interes. Premikanje avtoritete z ljudi na algoritme se dogaja vsepovsod v naši okolici v obliki majhnih vsakdanjih odločitev. Treba se je torej vprašati, ali ljudje zaradi teh procesov dejansko izgubljamo zmožnost vplivanja na svojo usodo? Kaj sploh pomeni, da imamo ljudje svobodno voljo in zmožnost avtonomnega odločanja?
Imamo ljudje svobodno voljo?
Uveljavljati svobodno voljo ne pomeni preprosto prepustiti se toku dogodkov in delati tisto, kar se nam v posameznem trenutku zdi najbolj primerno. Ljudje se od živali ločimo po sposobnosti, da se znamo vživeti v situacije, ki se ne dogajajo tu in zdaj. V mislih si lahko živo predstavljamo dogodke, ki so se, se še bodo ali se morda nikoli ne bodo zgodili. Imamo sposobnost vživljanja v situacije, ki opisujejo, kaj bi se lahko zgodilo, če bi bile okoliščine drugačne, kot so v danem trenutku. Tako se lahko že vnaprej pripravimo na nevarnosti, ki prežijo na nas, in se jim izognemo. Manj kompleksna bitja se odločajo zgolj na podlagi preteklih izkušenj oziroma navad in trenutnega stanja, ljudje pa imamo še zmožnost, da predvidimo prihodnost in to vključimo v naše delovanje. Odločanje ljudi zato ni utemeljeno zgolj na preteklih izkušnjah, navadah in trenutnem stanju, ampak tudi na različnih vizijah prihodnosti.
Če nam algoritmi velikega podatkovja bolje pomagajo predvideti posledice naših odločitev in nas seznanijo z vzorci, ki jim sledimo, a se jih morda sploh ne zavedamo, nam lahko te dodatne informacije pomagajo do boljših odločitev, s katerimi bomo dolgoročno bolj zadovoljni. Pogoj za to pa je seveda, da imamo v razumljivi obliki sproti dostop do analiz, ki jih o nas opravljajo algoritmi na podlagi množice podatkov.
Tovrstne algoritme moramo začeti dojemati kot pripomočke, ki nam omogočajo, da še bolje razvijemo svoje specifično človeške zmožnosti odločanja in nadzorovanja lastne usode. Podobno kot pameten obcestni znak, ki izpiše našo hitrost in nas tako opozori na prehitro vožnjo, lahko tudi algoritmi velikega podatkovja poskrbijo, da se zavemo svojih dejanj in njihovih posledic. Tako kot pametni prometni znak ne prevzame oblasti nad nami, ampak nam samo pomaga, da se v pravem trenutku zavemo svojih dejanj, tudi bolj kompleksni algoritmi, ki nam bodo vedno bolj pomagali pri najrazličnejših opravilih, ne bodo prevzeli nadzora nad nami, ampak nam bodo predvsem v pomoč, da bomo lažje udejanjali svojo zmožnost svobodnega delovanja.
