Na spletni strani Ustanove za Pediatrično kliniko v Ljubljani si lahko brezplačno presnamete knjižico Pomagati otroku zmanjšati strah in bolečino med zdravstvenim posegom, avtorice klinične psihologinje dr. Martine Bürger Lazar. Izdajatelji knjižice so: Slovensko zdravniško društvo, Združenje za pediatrijo in Zbornica-Zveza, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v pediatriji. Knjižica je v pdf obliki na voljo na tej povezavi.
Če imate težave z odpiranjem pdf datoteke, tule objavljamo kratek odlomek poglavja Kaj pomaha in morda še pomembnejše Kaj ne pomaga.
Kaj pomaga:
- Otrok se med posegom čuti varnega, če so ob njem njegovi starši ali druga otroku pomembna oseba.
- Skušajte ostati mirni.
Pred predvidenim posegom se z otrokom pogovarjajte z običajnim tonom, glasnostjo in višino glasu. Bodite pozitivno naravnani in zaupljivi že pred posegom, med samim posegom in po njem. Če ste vznemirjeni, vam bo pomagalo, da nekajkrat globoko in počasi vdihnete in izdihnete. Vdihnite tako, da se izboči trebuh in ne prsni koš. Tako se boste kar najhitreje umirili. Ob tem imate lahko otroka kar v svojem naročju. - Otroku preprosto, vendar dokaj natančno, a počasi razložite:
Kaj se bo dogajalo?
Npr. pred cepljenjem: “Dobil boš zdravilo, ki mu rečemo cepivo, zato da ne boš zbolel zaradi določene bolezni. Temu rečemo cepljenje. Cepili te bodo tako, da te bodo v zgornji del roke zbodlo s tanko iglico in vbrizgali cepivo”.
Kako se bo najbrž počutil?
“Lahko te bo nekaj sekund peklo, ščemelo, tiščalo, zbadalo …”
Kako lahko sam sodeluje?
Npr. vzame s seboj priljubljeno igračo, globoko in počasi diha, sprosti mišice, se igra besedno ali matematično miselno igrico, se zamoti z video igrico ipd.
Informacije lahko otroku tudi večkrat po manjših enotah ponovite. - Otroku omogočite, da izrazi svoje občutke in nas kar koli vpraša.
- Otroku pomaga, če ima nekakšen nadzor nad dogajanjem; npr. odloči, da želi med posegom sedeti na stolu ali v naročju ali da sam odloči, v katero roko ga bomo cepili, iz katerega prsta odvzeli kri ipd.
- Otroku pomaga globoko, enakomerno in počasno dihanje. Zmanjša se občutek bolečine. Dobi občutek, da se dobro spoprijema z dogajanjem.
- Otroku pomaga klepet o drugih temah, smešnice in igranje.
- Otroka spodbudite, da vzame s seboj svojo plišasto igračko, odejico, pleničko, “Čarobni kamenček,” avtomobilček ipd.
- Otroku lahko namignete, naj odšteva od 10 proti 1, preden ga npr. z iglo zbodemo.
- Ne vztrajajte, da otrok sedi ali leži, če tega ne želi in za sam poseg to ni nujno; seveda v soglasju z zdravstvenim osebjem.
- Dovolite otroku vnaprej točno določeno število in trajanj premorov, kadar je poseg daljši (npr. prevezovanje ran); npr. trije 20-sekundni premori.
- Otroka “zaposlite,” tako da ga prosimo, da pomaga osebju; npr. da nam prereže zloženec, odtrga mikropor, pridrži obliž ali kak trak.
- Otroka spodbujajte in usmerjajte k izvajanju psiholoških tehnik obvladovanja strahu in bolečine.
- Novorojenčku in dojenčku pomaga zmanjšati bolečino tudi pripravek sladke tekočine (saharoze, glukoze ali sladkane vode), ki mu jo damo v usta 2 minuti pred načrtovanim posegom, najbolje preko stekleničke z dudo. Dudko ponudite otroku pred, med in po bolečem zdravstvenem posegu. Če še dojite, lahko na dudko kapnete nekaj materinega mleka. Bolečino mu olajšate tudi s tem, da ga pred bolečim dražljajem, med njim in po njem držite v naročju, toplo ovitega in ga med samim posegom božate, mu kaj pojete.
- Pri otrocih, ki sesajo prstek, smo pozorni, da ga ne zbodemo z iglo v isti prstek; pa tudi ne v roko, s katero sesa prstek.
- Koristi, če premažemo kožo na mestu predvidenega posega z lokalnim anestetikom v obliki kreme ali gela; natančna navodila za uporabo vam bo dal zdravnik.
Kaj ne pomaga
- Nikoli ne zagrozite z zdravstvenim posegom ali obiskom pri zdravniku, ker npr. ni ubogal, ni jedel dovolj sadja in zelenjave, ker se ni hotel mrazu primerno obleči ipd.!
- Ne pomaga, če otroka mirite in tolažite; “saj bo kmalu mimo; vse bo v redu; ne skrbi; držim te za roko; v redu ti gre, saj zmoreš”.
- Ne pomaga niti, če se mu opravičujete; “oprosti, ker ti to počnejo; ker moraš vse to prenašati; vem, da je hudo”.
- Sploh pa ne pomaga, če ga kritizirate; “zadnjič si bil pa bolj priden; a te ni sram, veliki fantje in punce ne jokajo; obnašaš se kot dojenček”.
- Ne pomaga, če ste pretirano pozorni do otrokovih občutkov in o njih obširno razglabljate; npr. “vem, da te je zelo strah, hudo mi je ob tem, vse bi naredila, da ne bi tako trpel” ipd. Pri tem sta pomembna tudi naš pogled, kretnje in ton glasu, ki naj nikakor ne bodo pretirano tolažeči. S tem lahko zmanjšamo otrokove lastne zmožnosti soočanja s strahom pred posegom in bolečino.
- Ne bodite pretirano pozorni na otrokovo bolečino ali bližajoči se zdravstveni poseg; ni npr. koristno, če otroku rečete, da “bo zelo bolelo”, saj ga morda niti ne bo tako zelo; otrok pa pričakuje najhujšo možno bolečino.
- Prav tako pa otroku ne zagotavljajte, da “ne bo nič bolelo”, kadar veste, da ne bo tako; kaj hitro si lahko zapravite njegovo zaupanje.
- Ne pričakujte od otroka, da ga ne bo strah; V nekaterih družinah visoko vrednotijo le “pogum in junaško držo”. Ne spodbujajte otroka, da prenaša bolečino stoično, brez joka,
molče in s stisnjenimi zobmi. - Ne norčujte in ne posmehujte se otroku; npr. “saj nisi dojenček, jokaš, kot da bi bil punca, saj si že velik”.
Vir: Knjižica Pomagati otroku zmanjšati strah in bolečino med zdravstvenim posegom, avtorice klinične psihologinje dr. Martine Bürger Lazar, ki si lahko brezplačno snamete na tej povezavi.
-
