Referat na posvetu o ustanovitvi častnega razsodišča v znanosti

Danes je na SAZU potekal posvet, na katerem smo razpravljali, kako bi ustanovili Častno etično razsodišče za področje znanosti.

Tole je besedilo mojega referata na današnjem posvetu:

Ko sem razmišljal, kaj bi na današnjem posvetu povedal o avtonomiji, etiki in odgovornosti v akademskem okolju, sem se spomnil zabavne anekdote z ene od ljubljanskih fakultet. Pred nekaj leti, ko se je Ljubljana začela bolj intenzivno ukvarjati z urejanjem prometa, so na fakulteto z mesta poslali dopis, da parkiranje na pločniku v okolici fakultetne stavbe ne bo več dovoljeno. Zanimivo pri tem je bilo, kako se je na prepoved parkiranja odzvalo nekaj zaposlenih. Vodstvu fakultete so predlagali, naj fakulteta zahtevo zavrne, v pritožbi pa naj se sklicuje na ustavno zagotovljeno avtonomijo univerze.

V tem primeru je šlo bolj za šalo kot za resno namero, da bi se sklicevali na ustavno zagotovljeno avtonomijo, ko so bila ogrožena brezplačna parkirna mesta, ampak kolega, ki je pred nekaj desetletji študiral v Parizu, mi je povedal, da je avtonomija univerze tudi drugje po svetu zelo raztegljiv pojem. V nekem obdobju je vsaj v Franciji univerzitetna avtonomija pomenila med drugim tudi, da so lahko študenti med predavanji nemoteno kadili marihuano. Ko je bil že omenjeni kolega prvič priča kroženju cigarete z marihuano v predavalnici, je v napetosti pričakoval, kaj se bo zgodilo, ko bo cigareta prišla do profesorja. A se ni zgodilo se ni nič pretresljivega. Profesor je potegnil en dim, podal cigareto naprej in nadaljeval s predavanjem.

Poskusimo sedaj malo bolj resno razmisliti, kako naj sploh razumemo vse te visokoleteče pojme, kot so avtonomija univerze, skrb za odličnost v znanosti in skrb za kakovost v akademskem svetu.

Vsi se strinjamo, da sta znanost in univerza inštituciji družbe, ki opravljata zelo pomembne in odgovorne naloge. Da sta avtonomni, v tem kontekstu pomeni, da svoje naloge izvršujeta po svoji lastni notranji logiki delovanja.

Da bi razumeli to notranjo logiko delovanja vsaj za področje znanosti, se ozrimo malo v zgodovino. Moderna znanost se je namreč razvila skozi pisemsko republiko, v okviru katere so si pred nekaj stoletji učenjaki pošiljali javna pisma, v katerih so si izmenjevali ideje. To so počeli na toleranten in spoštljiv način, pri čemer so argumentirano kritizirali ali hvalili dosežke drug drugega. Že v izvorni pisemski republiki so sodelovali učenjaki obeh spolov, različnih narodnosti, ras in veroizpovedi, nadaljnji razvoj znanosti pa je ta izvorna načela le še dodatno izpopolnil, da so bila še bolj univerzalna.

Ena izmed ključnih lastnosti znanosti kot oblike sodelovanja med ljudmi, je prav sposobnost argumentiranega vrednotenja idej neodvisno od tega, kdo jih izreče. Naj bo vir ideje slaven Nobelov nagrajenec ali študent začetnik, je to vsaj v idealnem primeru povsem nepomembno. Pomemben je le argument oziroma dokaz, ki ga nekdo poda.

Resna težava pri udejanjanju tega ideala pa je, da takšna oblika sodelovanja med ljudmi, kot jo goji znanost, ne izhaja iz naravnega stanja odnosov med ljudmi. Vrednotiti argumente povsem neodvisno od tega, kdo konkretno jih izreka, ni preprosto. Da delujemo na ravni subjekta znanosti, se moramo zato vseskozi posebej truditi.

Skrb za kakovost, odličnost in avtonomijo so tako označbe za različne mehanizme, ki nam pomagajo, da ohranjamo odnose v znanosti in na univerzi čim bliže ideala. To so mehanizmi, ki skrbijo, da akademske inštitucije, učinkovito izvajajo svoje družbene funkcije.

Odličnost zato nikakor ni ravnovesno stanje, ki ga enkrat dosežemo in nato samo še ohranjamo, ampak gre za proces, ki ga je treba ves čas aktivno vzpodbujati in podpirati. Če prenehamo biti aktivni in z vzpostavljanjem vedno novih mehanizmov ne skrbimo, da akademski svet deluje čim bližje svojim idealom, lahko hitro zaidemo v težave.

Ustanovitev častnega razsodišča za etiko v znanosti razumem kot vzpostavitev novega mehanizma, ki bo ob drugih že delujočih, dodatno skrbel, da bodo akademske inštitucije delovale čim bliže svojim idealom, v imenu katerih so bile ustanovljene in zaradi katerih dobivajo tudi denar iz proračuna.

Ker je današnji posvet namenjen ustanavljanju komisije za etiko v znanosti, je smiselno, da nekaj besed namenimo tudi vprašanju, kaj sploh je etika oziroma etično delovanje.

Če zelo poenostavimo, imamo pri etični drži dve nujni komponenti, ki morata biti obe izpolnjeni, da lahko trdimo, da delujemo etično. Prva komponenta je, da smo zmožni reči ne, če se neko dejanje ne sklada z načeli, ki smo jih sprejeli in po katerih se želimo ravnati. Druga, prav tako pomembna komponenta, na katero velikokrat pozabimo, pa je neprestana prisotnost vsaj minimalnega dvoma, da so konkretna načela, ki jih zagovarjamo, res prava. Brez te neprestane skepse, ki od nas zahteva, da smo miselno dejavni in se sprašujemo, ali je z našimi načeli in predvsem njihovo aplikacijo v konkretne okoliščine, res vse v najlepšem redu, v resnici ne delujemo v polni meri etično.

Če manjka katera od teh dveh bistvenih komponent, vsaj po mojem prepričanju nismo več v domeni etike. Velikokrat se nam namreč dogodi, da zberemo dovolj volje, da ne naredimo vsega preprosto po inerciji oziroma na način, kot smo navajeni, ampak se še pravočasno ustavimo in rečemo “ne” tudi samim sebi. Ob tem pa nam pogosto zmanjka motivacije in energije za tisto drugo komponento, ki je tudi pomembna. To je premislek, ali je natanko takšna uporaba načel v tej konkretni situacije dejansko prava, potrebna in umestna. Oziroma v določenih primerih tudi, ali so sama načela, kot jih razumemo, dejansko tisto, kar zagovarjamo.

Če umanjka ta druga komponenta, se hitro lahko znajdemo na področju moraliziranja. To je stanje, ko nam je vse jasno, ko brez vsakršnega dvoma vemo, kaj je prav in kaj narobe, čeprav nismo vložili nič miselnega truda, da bi situacijo premislili in vsaj malo podvomili, če so naša dejanja dejansko prava in ustrezna.

Komisija za etiko v znanosti, o ustanovitvi katere danes razpravljamo, ne sme postati organ, ki bo deloval zgolj po prvi od dveh komponent etičnega delovanja, ki smo ju pravkar opisovali. Če bo komisija le birokratsko presojala, ali je bil v nekem konkretnem primeru spoštovan kodeks etičnega ravnanja, od nje ne bo dosti koristi.

Komisijo morajo zato sestavljati osebe, ki bodo znale in zmogle enako pozornost namenjati tudi drugi komponenti etičnega delovanja, se pravi neprestanemu dvomu, da so ustaljena pravila res prava in pravilna. Svoje ugotovitve pa bo morala podrobno utemeljiti in javno zagovarjati.

Pred nekaj tedni smo s kolegi slučajno ugotovili, da je Agencija za raziskovalno dejavnost na seznam odobrenih monografij, katerih izdajo bo finančno podprla, umestila tudi devet astroloških knjig. Razkritje je sprožilo buren odziv v javnosti, ob čemer smo se vsi spraševali, kakšna je napaka v sistemu, da lahko do takšnih odločitev sploh pride.

Ob tem se mi je zdel zanimiv odziv kolegice, ki je trdila, da sistem v bistvu dobro deluje. Ker je bil seznam monografij javno objavljen, ga je videlo veliko ljudi, zato je bila večja verjetnost, da bo kdo na nenavadne naslove nekaterih knjig opozoril tudi širšo javnost. Po njeni interpretaciji se je sistem ustrezno odzval, saj je napako zaznal in jo odpravil, če v sistem štejemo tudi širšo javnost.

Vpliv javnega mnenja je vsekakor pomemben, a zavzemati se moramo, da bi imeli več mehanizmov nadzora tudi na nižjih nivojih, ki bi neprestano skrbeli za odličnost in odgovornost v akademskem svetu. Med temi mehanizmi je javno opozarjanje na anomalije vsekakor zelo pomembno, a le v primeru, če druge bolj “avtonomne” metode zagotavljanja kakovosti in odličnosti odpovedo.

Ustanovitev etične komisije v znanosti zato razumem kot enega od pomembnih novih mehanizmov, ki bodo v naš prostor vnesli še eno dodatno možnost kontrole, ki nam bo omogočala, da bomo lažje sledili akademskim in znanstvenim idealom, za katere se vsi zavzemamo.

Ker pa je tudi takšen posvet ena od priložnosti, da razmislimo o konkretnih problemih, s katerimi se srečujemo v našem akademskem prostoru, bom za konec še enkrat ponovil nekaj vprašanj, ki sem jih prvič javno zastavil v tej dvorani že lansko leto, ko smo imeli posvet na podobno temo:

• Imajo danes vse generacije znanstvenikov enakopraven dostop do možnosti raziskovalnega dela, ali so mlajše generacije v slabšem položaju glede na starejše?
• Bi uveljavitev pravila, da lahko posameznik iz proračuna za svoje delo prejema največ eno plačo oziroma ne več kot sto odstotkov svojega predvidenega dohodka, izboljšala ali poslabšala razmere za raziskovalno delo v Sloveniji? 
• So pravila zaposlovanja na univerzah, ki zahtevajo vnaprejšnjo habilitacijo že ob kandidaturi na razpisano učiteljsko delovno mesto dejansko namenjena temu, da se prijavijo kvalitetni kandidati, ali se s tem najboljšim celo prepreči, da bi se sploh lahko prijavili?
• Bi Slovenska akademija znanosti in umetnosti bolje opravljala svoje razsvetljensko poslanstvo, če bi od sedaj naprej vanjo sprejemali izmenično eno žensko in enega moškega? Bi bili člani akademije morda celo bolj družbeno aktivni, če za članstvo ne bi prejemali denarnih nagrad, ampak bi bili deležni denarne podpore samo tisti člani, katerih pokojnina oziroma plača ne bi bila dovolj visoka za dostojno življenje in delo? 

-