Danes v Delu prispevek Tine Kristan v katerem se tri neuspešne kandidatke na razpisu “brezposelni” sprašujejo: “Kako je mogoče, da ti fakulteta, ki je financirana z javnimi sredstvi, prekine pogodbo za en dan? Zakaj takšne razpise razumejo kot reševanje ubogih mladih doktorjev znanosti, ki si jih s tem podredijo, namesto da bi jim omogočili razvoj? Zakaj agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS) ne razvije dolgoročnih politik?”
Izseki:
»Gospa, ki je bila na naši fakulteti koordinatorka razpisa, je na to pomanjkljivost takoj opozorila ARRS. Kako že sami pri sestavljanju niso opazili tega? Mogoče niti niso hoteli?« se še sprašuje Špela. Tudi naša druga sogovornica Mojca (ime je prav tako spremenjeno) je pričakovala, da bodo zlorabe. Svoje pomisleke je že ob objavi razpisa delila s pristojnimi na agenciji. Odgovorili so ji, da dvomijo, da bi bili ljudje tako nepravični.”
»Podjetja, s katerim sem se prijavila, ni zanimalo, koliko točk Sicris za znanstveno in strokovno uspešnost imam, čeprav so vedeli, da nam zaradi tega morda ne bo uspelo na razpisu. Gledali so le, kdo predstavlja najboljši potencial za njihovo podjetje.« In Mojca je bila pri podjetju izbrana, zato kljub neuspehu na razpisu ARRS upa, da se bo prav v njem v bližnji prihodnosti našla zaposlitev.
Resen razpis, katerega namen bi bil to, kar so trdili, tudi ne bi v isti koš metal vseh raziskovalcev, meni Mojca. »V naravoslovju samo z doktoratom in članki, ki so vezani nanj, težko zbereš več kot 150 točk, ko pa si brezposeln, pa tako in tako nimaš možnosti za raziskovanje.« Medtem so imeli najuspešnejši na razpisu ARRS tudi tisoč točk. Med prvimi petimi so štirje družboslovci, ki so objavljali pri založbi Vega, kar jim je po mnenju nekaterih poznavalcev sistema točkovanja ARRS prineslo nesorazmerno veliko točk. Če bi ostala na svojem področji kot mlada raziskovalka, bi Mojca, kot pravi, ob kakovostnem delu tisoč točk zbrala čez pet ali deset let.
Andreja Pegan je diplomirala na fakulteti za družbene vede, magistrirala na Nizozemskem, doktorirala aprila letos na univerzi v Luksemburgu. Takrat ji je potekla zaposlitev na isti univerzi, zato se je prijavila na zavod za zaposlovanje. Ko je izvedela za razpis, je stopila v stik z osmimi visokošolskimi institucijami v Sloveniji. Dve sta ji ponudili sodelovanje, druge pa se niso odzvale ali pa so zatrdile, da nimajo sredstev. »Čemu takšen razpis, če nihče nima sredstev,« se je spraševala že takrat.
Drugo presenečenje jo je pričakalo, ko je svoje objave želela vpisati v Cobiss. »Če si doktoriral v tujini in če nimaš nikogar, ki bi ti pri tem pomagal, je sistem, po katerem se vpisuje, zelo težko razumeti.« Sama je poskusila, a Cobiss danes kaže, da ima nič točk. To pa je nemogoče že zato, ker točke prinese sam doktorat. »To je absurd! Zato imam v takšnem sistemu raje nič točk kot eno samo.«
»Inštitucije so razumele sredstva iz razpisa kot subvencijo, s katero ubogemu mlademu doktorju narediš uslugo.« Andreja Pegan
Predhodnja zapisa na temo razpisa “brezposelni”: Brezposelnost kot pogoj za financiranje in Želiš raziskovati? Najprej na zavod
