Letošnje poletje se je v naši in v širši evropski javnosti zvrstilo nekaj izjav javnih osebnosti, ki povedo veliko njihovem razumevanju znanosti.
V začetku julija je odmevala izjava novega danskega ministra za šolstvo in znanost, da je svet in človeka ustvaril Bog. Seveda je 36 letni doktor teologije Esben Lunde Larsen zelo pazljiv, kako je formuliral svojo misel, a je vseeno pomenljivo, da nekdo med opravljanjem funkcije ministra za znanost in šolstvo v evropski državi leta 2015 javno razlaga, da je kreacionist:
“I think that God is behind the creation of most things in this world, and how that came about, well, the Bible offers one explanation and natural science another. That is not what matters to me. What matters is that the world came to be, and I, as a believer, think that there is a God behind it.” (vir: Danish minister: ‘God created the world’)
Ko je bil deležen kritik, se je branil, da vera v Boga ne more biti ovira, da nekdo postane minister za znanost, kar seveda drži.
Pri nas pa zadnje mesece nenavadne izjave o znanosti presenetljivo prihajajo z levice.
Minister za kmetijstvo se je javno opredelil proti stališču znanstvenikov in stroke pri sprejemanju novega zakona o GSO-jih, o čemer smo na blogu že pisali. Soočenje ministra Dejana Židana z Borutom Bohancem v Studiu City 22.6.2015 je bilo zato kar težko gledati. Posnetek je na voljo tule: Pogovor »GSO – da ali ne?
Podobno skrb zbujajoča je tudi kolumna filozofa Tomaža Mastnaka v Dnevniku 5.8.2015 z naslovom Politično življenje znanosti:
Sklicevanje na znanost je nekaj poljubnega. Znanost ni avtoriteta, ki vedno velja, temveč se nanjo opiramo, ko presodimo, da nam to lahko koristi. Medtem ko se sami odločamo, kdaj bomo spoštovali znanstvena dognanja, pa takrat, ko posežemo po znanosti, pričakujemo, da se bodo njeni avtoriteti uklonili brezpogojno vsi. Znanost je moč, če služi naši moči, in njena moč je potem odvisna od naše moči. Znanost spoštujemo, ko nam zavlada moč, ki se nanjo sklicuje, in sprejemanje znanstvene avtoritete je potem moment pri našem podrejanju komu drugemu ali koga drugega.
Temu bi lahko rekli politično življenje znanosti. Jasno, znanosti ne moremo zvesti na njeno služenje političnim interesom. Ko govorimo o znanosti, pa ne moremo niti abstrahirati od tega. To je vse manj mogoče. Tako imenovane čiste znanosti na tem svetu ni. Ko je znanost dekla politike, to ni nekaj znanosti zgolj vnanjega. To jo zadeva na različne načine tudi notranje. Ne gre samo za diseminacijo rezultatov znanstvenih raziskovanj, brez česar znanosti ni in brez česar znanstvenik ne preživi. Gre tudi za proizvodnjo znanstvenih dognanj, tako za formo, v kateri morajo biti predstavljena, kot tudi, v večji ali manjši meri, za vsebino. Neodvisnih raziskovalnih institucij je vse manj, pa še te so izpostavljene vedno številnejšim in močnejšim pritiskom. Korporacijski interesi imajo svojo lastno znanstveno mašinerijo, s finančnimi in političnimi pritiski pa vse bolj posegajo tudi v javno raziskovalno sfero. Kaj se bo raziskovalo, je odvisno od financiranja in noben eksces več ni, če financer ne naroči samo raziskave, marveč tudi njen rezultat. In ko smo pri rezultatih, se vrnemo k diseminaciji: kaj bo objavljeno, kje in kako, ni odvisno samo od kvalitete znanstvenih dognanj, marveč od afiliacije, pozicije in tudi nacionalnosti raziskovalcev ter od tega, kako rezultati ustrezajo ali ne ustrezajo ne le financerjem raziskave, marveč tudi lastnikom in urednikom znanstvenih publikacij. Podobni mehanizmi so na delu pri popularizaciji znanstvenih dognanj v širši javnosti in politični sferi. …
Fantastično organizirana propagandna kampanja neslutenih razsežnosti pripoveduje, da so GSO znanstvena rešitev za nahranjenje vse številnejšega človeštva, in dokazuje, da so GSO zdravju neškodljivi. Ustvarja se vtis, da o tem vlada med znanstveniki popoln konsenz. Drugačna mnenja so zamolčana ali odrinjena na rob. Reakcija Monsantovega predstavnika za javnost na objavo poročila pod okriljem OZN, da je pesticid roundup kancerogen, veliko pove o njihovem odnosu do neodvisnih znanstvenih raziskav. Tega ne bodo tolerirali. Znanstveniki, ki iz takih ali drugačnih razlogov potrjujejo korporacijska stališča, tudi pri nas, radi zamejujejo predmet svojih raziskav in razprav tako, da destruktivni učinki GSO ostanejo zunaj vidnega spektra, obenem pa svoje trditve raztegujejo na področja, za katera nimajo nobene ekspertize. Kot znanstveniki govorijo o stvareh zunaj svoje stroke, molčijo o tistih, o katerih bi morali govoriti, in delujejo kot politične skupine pritiska. Dobro za korporacije, slabo za znanost, katastrofalno za večino ljudi in drugih živih bitij.
Brez besed ostanemo tudi ob poslušanju govora predsednika vlade, ki je na otvoritvi razstave o vodi razlagal, kako lahko kristali v vodi prenašajo negativno energijo, če zaznajo slabo ravnanje ali slabe misli. Posnetek si lahko ogledate sami:
Dodatek:
Ker je bilo nekaj prošenj, da eksplicitno povemo, kaj je potencialno problematično pri posameznih izjavah, dodajamo kratko pojasnilo:
Danski minister za znanost: Problem je, če takšna izjava ministra za znanost namiguje na to, da imajo določena področja raziskovanja poseben status, iz česar lahko sledi zahteva, da jih je treba posebej zaščititi oziroma omejiti znanstvene raziskave tega področja. V ZDA so denimo po tovrstni logiki, ker naj bi bila domena začetka življenja v pristojnosti Boga, prepovedali državno financiranje določenih raziskav s človeškimi embrionalnimi matičnimi celicami.
Slovenski minister za kmetijstvo: Problem je, da minister brez sramu postavi populistične zahteve pred argumente stroke, oziroma da poskuša stroko celo diskreditirati.
Kolumna T. Mastnaka: Izjave tipa “noben eksces več ni, če financer ne naroči samo raziskave, marveč tudi njen rezultat” so izjemno hude obtožbe znanosti, zato bi jih bilo treba natančno argumentirati in dokazati. Abstraktno strašenje z Monsantom, zlobnimi korporacijami in argumenti tipa “jaz že vem, kaj je res, ne glede na to, kar pravijo strokovnjaki za to področje” je izjemno nevarno. Še posebej ker prihajajo takšne izjave od nekoga, ki ima naziv znanstveni svetnik in je kot raziskovalec zaposlen na ugledni znanstveni inštituciji (ZRC SAZU). Naj svoje trditve dokaže, ali pa jih prekliče.
Dodatek 2:
Odziv biologa Ceneta Gostinčarja v Dnevniku: “V trenutku, ko se dr. Mastnak odloči arbitrarno razsojati, kdaj ima znanost prav in kdaj ne, njegovo stališče preneha biti nujno potrebna argumentirana kritika odnosov med znanostjo, politiko in kapitalom. Postane mnenje, da se lahko poljubno odločamo o veljavnosti znanstvenih ugotovitev. V skladu s tem mnenjem je človekova vloga pri podnebnih spremembah znanstvena potrjena, če ustreza našim predstavam o svetu. In če nam gensko spremenjeni organizmi niso všeč, znanstvene rezultate o njihovi neškodljivosti pač razglasimo za ponarejene. S tem avtor podpira točno to, kar sicer pripisuje kapitalu in politiki: »Znanost ni avtoriteta, ki vedno velja, temveč se nanjo opiramo, ko presodimo, da nam to lahko koristi.« To je podobno kot upoštevanje sodišč le takrat, ko sodijo v našo korist, ali zagovarjanje demokratičnih postopkov le, ko smo v opoziciji. Nobeden od teh pojavov v Sloveniji sicer ni tako eksotičen, kot bi moral biti. Posledice so neizogibne: neupoštevanje zakonov, polovična demokracija in kvaziznanstveno šarlatanstvo. In imajo natanko takšne učinke, kot jih avtor pripiše »slabim« znanstvenikom: so dobre za korporacije, slabe za znanost ter katastrofalne za večino ljudi in drugih živih bitij.” (Protislovni pogled na znanost | Dnevnik)
Ne vem, ampak meni se navajanje izjav, ki naj bi imele *čudno* razumevanje znanosti brez diskusije, kaj točno naj bi bilo z njimi narobe, ne zdi prav *znanstveno*…
Hvala za opozorilo. Smo dodali nekaj pojasnil, zakaj so izjave lahko problematične.
Super, hvala.
Glede GSO se jaz sicer strinjam z NN Talebom, da je treba biti izredno previden. To dobro razloži v spodnjem paperju:
http://www.fooledbyrandomness.com/pp2.pdf
Grozno. Osebno menim, da bi populistični Židan (se vidi, da gre stranki vsako leto slabše) moral odgovarjati za taka stališča. Politiki niso izvoljeni zato, da postanejo Kopitarji in mislijo, da so pametnejši od strokovnjakov. Strokovnjake morajo poslušat. Za Cerarja vemo, da ma neke čudne poglede na svet. Lahko bi kot PM bil vsaj tiho in se ne smešil s propagando pseudoznanosti. Kakorkoli obrnemo, sta ta dva politika, Mastnak pa, ne vem kaj reči, ali resnično nima pojma, ali pa bučke prijavlja za samopromocijio, ne vidim druge možnosti.
Problem pa je, da je del kmetijske stroke izrazito proti. Katero stroko naj torej Židan posluša. Samo Bohanca, ki je naredil kariero na GSOjih?
Zakaj je del “kmetijske stroke” proti ne vem (niti ne vem kdo je ta stroka in kakšne interese imajo), vendar pa ni teoretičnega razloga, da bi se bali GMO, saj je GMO metoda, ne izdelek. Da nekdo zavrača metodo, ki je lahko izjemno koristna pri pridelavi hrane, namesto da bi gledal od izdelka do izdelka, pa pač ni sledenje stroki oz. logičnim argumentom. Naj ti dam primer. Predstavljaj si, da bi rad koruzo zaščitil pred nekim zajedalcem in jo zato škropiš. Potem pa narediš GMO koruzo, ki je odporna na večje doze pesticida, in lahko to koruzo elegantno še bolj… Beri dalje »
Saj se načeloma strinjam. Trdim zgolj to, da je debata z obeh strani izrazito demagoška. Če Borut Bohanec prodaja argument 19. stoletja proti 21., je to floskularjenje, ne pa resna debata. Neresno je tudi trditi, da ne obstajajo tveganja pri GSO.
Eko hrana je lahko škropljena tudi s sintetičnimi sredstvi (npr. z bakrom) . Tudi s te strani je ogromno demagogije (npr. dušik, ki ga rastlina porabi, je popolnoma vseeno ali je sintetični ali pa iz kurjega gnoja).
Matjaž hvala za odličen zapis.
rx170 pripomba k bakru, moderna sintetična škropiva, fungicidi, insekticidi…., ki imajo neko razpolovno dobo in bi naj razpadli na neškodljive substance so ekološko nesprejemljivi. Medtem pa je baker, ki je težka kovina, zdravju škodljiv in se akumulira v tleh ekološko sprejemljiv??!!
Ja, v ekološkem kmetijstvu je dovoljen (mislim, da 3 kg/ha kar pomeni nekje 6 kg fungicida). Tudi fungicidi na bazi žvepla so dovoljeni.
Borut Bohanec ravno ne koristi v tej javni debati, je vsaj tako demagoški kot Židan. Nič manj.
Lepo bi prosil vse tiste, ki se bolje spoznate na področje GSO, da
navedete GSO poljščine oziroma GSO rastline, katerih semena lahko v tem
trenutku pridobijo oziroma kupijo slovenski kmetovalci in v čem je
njihova prednost pred uveljavljeno neGSO vrsto. Primeri naj bodo v
skladu s spodaj omenjeno “pravo potjo”.
Da bomo seznanjeni s tem kaj točno zamujamo v Sloveniji s prepovedjo gojenja GSO.
Pod kreacionizmom ponavadi razumemo ideologijo, po kateri je bila Zemlja ustvarjena pred nekaj tisoč leti v roku 7 dni. Zato nasprotujejo Darwinovi (ali katerikoli drugi) teoriji evolucije in njihov vpliv je lahko za znanost ali šolstvo škodljiv. V navedenih izjavah danskega ministra pa ne vidim ničesar, kar bi šlo v to smer.
Ravnanje z embrijskimi matičnimi celicami je vprašanje bioetike in je tudi v državah EU različno regulirano. Verska prepričanja seveda vplivajo na odnos do etičnih vprašanj, ampak povezave s kreacionizmom pa tu ne vidim nobene.