Gregor spodaj piše o ilustrativnem primeru izbiranja kandidatov za mesta na slovenskih akademskih ustanovah. Seveda ima povsem prav in o takih primerih je treba govoriti tudi naglas, da se bomo vprašali, kaj je z nami (ali “njimi”, kdorkoli pač že odloča) narobe.
Res pa je, da ima opisani problem dve plati, zato naj mi bo odpuščeno, če kot advocatus diaboli prikažem še drugo. Za hip predpostavimo, da bi bil v opisani zgodbi izbran kandidat št. 2. Kako bi se glasile litanije, ki bi ob tem privrele iz kandidata št. 1? Nemara bi šle nekako takole:
Kaj, a da so izbrali onega vandrovca? Petindvajset let sem jim dal, petindvajset let že opravljam to nehvaležno asistentsko tlako, oni pa takole! To so bila moja najboljša leta za raziskovanje, ko bi lahko kaj velikega naredil na kaki res dobri instituciji, jaz pa sem jih posvetil opravljanju pedagoških, administrativnih in tajniških opravil na podhranjenem študijskem programu. Me veseli, da je moj konkurent gostoval v tujini – tudi jaz bi, pa so narodov blagor in interesi fakultete narekovali, da opravljam neštete vaje. Sijajno, da je imel čas napisati 40 resnih razprav – tudi jaz bi jih, a kaj, ko nisem imel časa za takšne stvari, ker je občutek pripadnosti domači izobraževalni ustanovi narekoval, da nenehno popravljam na stotine površinskih seminarskih nalog in izpitnih pol.
Fakulteta te potrebuje, so mi govorili; če res verjameš v poslanstvo visokošolskega učitelja, potem moraš zanjo sprejeti tudi kakšno žrtev. In sem jo – 25 let sem garal kot asistent in se odpovedoval zasledovanju drugih kariernih koristi, ker sem verjel v to, kar počnem na fakulteti. Le da nagrada za vse to ni bila ravno pričakovana – da sem ravno zaradi vsega tega odpovedovanja zdaj nezaželena roba. Hvala, res hvala.
Da ne bo pomote – sam sem, če sploh komu, podoben nekakšnemu hibridu med kandidatom št. 2 in kandidatom št. 1. Prav tako se mi zdi, da je (do neke mere tudi v družboslovju) pretirano iskanje razlogov za manjše udejstvovanje na mednarodni ravni v bistvu iskanje izgovorov in da namišljeni “zapečkarski” kandidat št. 1 pogosto tudi ob vseh možnostih ne bi mogel doseči tistega, kar je “svetovljanski” kandidat št. 2.
A tudi v takem konkretnem primeru, ko je očitno, da bi bil slednji veliko boljša in smiselnejša izbira od prvega, je nemara nekaj narobe s sistemom, v katerem je lahko nekdo v tovrstnem (bolj ali manj) garaškem limbu 25 let, preden sploh izve, ali bo na koncu dobil službo oziroma namestitev, h kateri najverjetneje stremi že od vsega začetka.
Opisani izbor kandidatov ni preveč spodbudna podoba naše akademske sfere, če se želi krepiti z mednarodno odmevnimi (in povezanimi) strokovnjaki. A gre vsaj na načelni ravni za izbiro, v kateri se po mojem žal tudi ne moremo izogniti rezultatu, da se bo eden od kandidatov počutil opeharjenega, in vsaj na nek način v obeh primerih upravičeno.
Matej,se povsem strinjam s tem kar si napisal, in mislim, da si zelo dobro povzel povsem verjeten komentar kandidata št. 1 (se vidi – pravnik :)). A po mojem mnenju žal ravno ta komentar izraža vso realnost povprečja ali podpovprečja naše univerze. Sicer se strinjam, da je pedagoška obremenitev na naših univerzah prevelika, vendar pa je verjetno nekaj hudo narobe s sitemom, ki vzgaja kadre na takšen način, namesto da bi poskrbel za njihov napredek. Žal menim, da je to tudi stvar okolja, v katerem živimo, saj sam menim, da bi tudi kandidat št. 1 lahko z več samoiniciative in… Beri dalje »
Ja, hvala enako! Verjamem, da se strinjava o vsem: po eni strani je neumen sistem, ki bi dopuščal, da povprečen (ali, recimo, ne najboljši) kader brez jasne perspektive in s praznim upanjem na fakultetah vztraja 25 let, preden izve, da nanjo ne sodi; po drugi strani pa ni prav nič manj neumen sistem, ki v želji, da bi se izognil prvi neumnosti, zakuha drugo in v želji po socialnem poštenju zavoljo slabe vesti zavrača (naj)boljše kandidate. Rešitev bi bila seveda v hitrejšem načinu negativne selekcije, kjer bi se o usodi slabših kandidatov odločalo po manjšem številu let in predvsem po… Beri dalje »
Problem, ki se ga dotikata v debati, je zares glavni problem UL nasploh. Tudi če bi UL dali goro denarja, se zaradi slabega sistema napredovanja kadrov njena kvaliteta ne bi bistveno izboljšala.
Upajmo, da bo novi zakon o visokem šolstvu stanje vsaj malo izboljšal (UL sama tega žal ni sposobna), čeprav v osnutku NPVŠ tega ni ravno zaznati. Hej, če se komu da, naj v Sašotov Wiki NPVŠ napiše konkretne predloge za izboljšanje kadrovanja v našem visokem šolstvu. Da ne bodo rekli, da samo jamramo.
Anonimni, se popolnoma strinjam. Kar naprej se pogovarjamo o denarju a tudi jaz menim, da denar absolutno ni glavna stvar. Lahko damo v znanost in na univerze še tako velike gore denarja, pa ne bo nic boljse zaradi sistema, ki ga imamo. Zaradi tega (pa ceprav bi kot raziskovalec seveda želel več sredstev za svoje raziskave) jaz vedno trdim, da moramo najprej urediti sistem, potem pa začeti višati sredstva, saj bomo v nasprotnem primeru samo še več denarja metali skozi okno. Pa žal ne samo v znanosti…