Osnovne raziskave in materialni učinki: koristna nekoristnost

Avtor: Matjaž Ličer
(Besedilo je bilo napisano za posvet Predrzna Slovenija, ki je potekal 6. oktobra 2010 v Mestnem Muzeju v Ljubljani)

Ob lansiranju Raziskovalne in inovacijske strategije Slovenije 2011-2020 (RISS) v javno razpravo želimo opozoriti na nekaj dejstev, za katera menimo, da dandanes niso dovolj zastopana v javnih polemikah. Ker se v RISS večkrat pojavlja fraza »raziskovalno-inovacijski sistem« oz. »znanstveno-tehnološka odličnost«, želimo na kratko opozoriti, da ta spona znanosti in gospodarstva (tehnologije) ni popolnoma samoumevna: na kratko želimo opisati poslanstvi temeljnih raziskav in tehnologije, ki sta vendarle fundamentalno različni.

Začenjamo z načelno historično opazko: zgodovina nudi nešteto primerov, ki dokazujejo, da ima čista teoretična znanost popolnoma materialne učinke. Zgled iz družboslovja: s Francosko revolucijo denimo je univerzalnost, ki je bila dotlej pojem, rezerviran za čiste teoretske diskusije, postala politična kategorija. Zgled iz naravoslovja: Einstein je formuliral splošno teorijo relativnosti, ki je – čeprav gre za čisto teoretično fiziko – omogočila delovanje globalnega navigacijskega sistema GPS, ki je danes prisoten v telefonih in avtomobilih.

Skratka: osnovne raziskave imajo materialne učinke. Teh učinkov ni mogoče predvideti, a vendar obstajajo. Ampak tu dodajamo ključni poudarek: čeprav osnovne raziskave – tako na področju družboslovja kot na področju naravoslovja – imajo praktične učinke, pa ti učinki niso namen osnovnih raziskav. Znanstvenikovo poslanstvo ni v tem, da razvija aplikacije svoje znanosti, temveč da premika meje vednosti. Njegovo poslanstvo je v tem, da bi človeštvo svet razumelo bolje. Naloga znanosti je širitev polja vednosti, ne polja aplikacij te vednosti. Aplikacije naravoslovnih znanosti so v domeni tehnologije in inženirstva, ki se v teh časih razrašča v vse pore življenja, v družboslovju pa se tu znajdemo pri tej nesrečni frazi »upravljanja s človeškimi viri«. Vse to ni nič novega, ampak zdi se, da je nastopil čas, ko je to smiselno še enkrat poudariti. Pojasnimo, zakaj.

RISS pripoznava odlično znanost kot temelj blagostanja družbe, pa vendar hkrati vzpostavlja enoten sistem upravljanja raziskovalnega in inovacijskega sistema [RISS, str. 5]. Ali to pomeni, da bodo znanstveniki, katerih namen je širjenje vednosti, in ki primarno niso v službi aplikativnosti, potemtakem ocenjevani po inženirskih kriterijih? Poleg tega naj bi temeljne raziskave usmerili na področja, ki jih kot prioritetna ocenjujejo – spet ne znanstveniki – temveč slovenske tehnološke platforme. Ne le, da bodo znanstveniki ocenjevani po tehnoloških kriterijih, tudi prioriteto njihovih raziskav jim bodo določale slovenske tehnološke platforme. Gospodarstvo bo usmerjalo znanstvenike pri njihovem raziskovanju. Kako naj namreč drugače razumemo namen RISS, da bodo raziskovalni inštituti evaluirani po številu patentov, številu odcepljenih podjetij, ter odstotku raziskav, ki potekajo na prednostnih področjih slovenskih tehnoloških platform [RISS, str. 8]? Problem je seveda v tem, da znanost ne deluje po meri slovenskih tehnoloških platform. To prvenstveno niti ni njena naloga. Znanstvenik, ki bo imel pred očmi, koliko patentov mora prijaviti do konca leta, se pač ne bo ukvarjal s temeljnimi raziskavami, kjer so rezultati pač negotovi. Znanost mora imeti svobodo, da je nekoristna, da vidi le sebe, da se zmoti, da udari mimo in da ne razume. In da včasih ne razume tudi 200 let, če ne gre drugače. Te zmote so ključen del širjenja vednosti in razumevanja sveta. Gospodarstvo, ki se za preživetje bori na trgu, od teh zmot ne more živeti, zato gospodarstvo ni primerno okolje za razvoj osnovnih raziskav. Če RISS beremo tako, da je znanost vsebinsko podrejena gospodarstvu, da je znanost meč, ki ga vihti gospodarstvo v boju za konkurenčnost, potem utegnejo znanost doleteti negativne posledice.

Posebej poudarjamo: povezovanje med gospodarstvom in temeljno znanostjo samo na sebi nikakor ni problematično. Panogi sta v mnogočem soodvisni. Ta prispevek ni apel k izolaciji osnovnih raziskav v slonokoščeni stolp. Zavedamo se, da je gospodarstvo v hudih težavah, da so ljudje zaradi tega v zelo hudih stiskah in da Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT) mora ukrepati. Prav zato želimo opozoriti, da utegne situacija, kjer bo znanost vsebinsko usmerjana od zunaj, da bo pod diktatom gospodarskega napredka razvijala patente, pripeljati do situacije, ko bo sama znanost opešala, namesto nje pa bomo dobili inženiring, ki se bo slejkoprej izčrpal. Znanost po svoji definiciji pač ni v službi aplikativnosti, čeprav lahko aplikativnost izhaja zgolj iz uspešne znanosti. Ta odnos ni simetričen. Koristni učinki znanosti niso primarni cilj osnovnih raziskav, temveč neke vrste kolateralna »škoda«, stranski produkt, ki ga ni mogoče vnaprej predvideti, naročiti ali proizvesti drugače. Z drugimi besedami: koristnost je bistveno stranski produkt osnovnih raziskav.

V RISS na srečo ni več zaslediti dikcije, da je potrebno mladim raziskovalcem »zmanjšati obremenitve s ponovitvami teoretičnih predmetnikov« ter jih usmerjati v posebne »relevantne veščine, kot so podjetništvo, promocija znanosti, retorika, informatika itd.« Upamo, da ne bodo študentje v prihodnje v imenu učinkovitosti »razbremenjevani« teorije, namesto tega pa bodo s paternalistično gesto države v ustreznem deležu urjeni v retoriki in promociji znanosti, ki sta menda posebno relevantni veščini za znanstveno delo.

Zdi se, da je RISS napisan v duhu vsebinskega podrejanja temeljnih raziskav korporativnemu imperativu učinkovitosti. Zdi se, da bo temeljna znanost, na kateri učinkovitost sicer temelji, a je sama nepreračunljiva, korporativno neučinkovita in v smislu posledic neukrotljiva, sistemsko zamenjana s svojo pohlevnejšo sestrično tehnologijo.

Morda ne bi bilo odveč razmisliti o spremembi izhodišč, ki naj raje prav v imenu učinkovitosti zagotovijo plodno okolje za temeljne raziskave v znanosti, slednja pa naj deluje za javno in ne poslovno (partikularno) dobro, ter se vsebinsko usmerja sama, ne pa s strani tistih, katerih poslanstvo je znanstvenemu popolnoma tuje. Razvojna strategija naj ne »razbremenjuje« študentov teorije – vsaj če gre za teorijo, ki si zasluži to ime. Namesto tega naj se študentom zagotovi kvalitetnejši dostop do vrhunske teorije in participacijo pri njenem razvoju – in to je verjetno najlažje izvedljivo, če imamo vrhunske temeljne laboratorije in znanstvenike blizu, tj. v Sloveniji. Brez teorije in njenega specifičnega modusa nekoristnosti tudi tako zaželenih koristnosti in učinkovitosti ne bomo dosegli. Osnovne raziskave so tisto, kar na vseh področjih premika meje vednosti in omogoča razvoj – vse ostalo je epistemološko knjigovodstvo.

Poanta je preprosta: po našem mnenju bo imela implementacija podjetniške miselnosti v temeljne raziskave negativne posledice prav za učinkovitost, ki si jo RISS želi doseči. Povejmo še drugače: če bodo znanstveniki, ki se ukvarjajo z osnovnimi raziskavami, ocenjevani po podjetniških kriterijih, bodo konsekvence implementacije RISS v trenutni obliki diametralno nasprotne ciljem, ki si jih RISS prizadeva doseči.

Za konec povejmo, da se strinjamo z nekaterimi cilji, ki jih zasleduje MZVT s strategijo RISS. Ne gre nam zato, da branimo status quo, ki pomeni: nekonkurenčne tehnološke rešitve, redka podjetja z visoko dodano vrednostjo, ipd. Šibkega gospodarstva in negotovih usod ljudi si ne želi nihče. Lahko se strinjamo, da spremembe so potrebne, a implementirane morajo biti v duhu smernic, ki smo jih zgoraj našteli. Inovativnost v gospodarstvu lahko pozdravimo, razvoj inovacijske infrastrukture prav tako – ta cilja sta absolutno legitimna. Ampak ne bo dobro, če se bo to zgodilo na račun temeljnih raziskav tako na področju družboslovja kot na področju naravoslovja. Če bo ostal dokument RISS v tem smislu nespremenjen, se utegne pripetiti, da bo namreč najpomembnejši agent statusa quo kar on sam.

-