Kolega Aleš Bunta je v današnji številki časopisa Pogledi objavil kritičen pogled na slovensko znanstveno politiko z vidika mladega uspešnega filozofa.
Slovenska znanost lahko preživi in uspešno deluje le tako, da sledi najnovejšim znanstvenim dognanjem in svetovnim trendom. O tem ni nobenega dvoma.
/…/
Prav je torej, da je mednarodna uveljavljenost vrednota pri postavljanju meril za evalvacijo znanstvenega dela. Vendar vse to nikakor ne more upravičiti nekritične obsedenosti
s tujino, ki je v zadnjem obdobju začela razsajati po znanstvenih svetih, ki odločajo na področju financiranja raziskav in podeljevanja akademskih nazivov.
Začelo se je z anonimnimi tujimi ocenjevalci znanstvenih projektov. Njihov namen naj bi bilo zagotavljanje ustrezne objektivnosti ocenjevanja. V Sloveniji, kjer vsi poznamo vse, le to po svoje razumljiv ukrep. Toda kako je vsa reč videti v praksi? Tako, da tuji ocenjevalec, ki sploh ne pozna vašega dela, poda oceno projekta na podlagi strani in pol pisnega gradiva – toliko vam je namreč dano na razpolago za prestavitev projektne vsebine. Vsaj kar zadeva humanistiko, je to povsem enako, kot da bi slikarja pozvali, naj v nekaj stavkih opiše svoj slikarski opus, in potem namesto na podlagi njegovih slik njegovo delo ovrednotili na podlagi tega kratkega opisa. Objektivnost? Zanimivo je, da so prav na področju humanistike ocenjevalcu predloženi izjemno ohlapni kriteriji ocenjevanja, to pomeni, da v resnici vsa »objektivnost« njegove ocene sloni izključno na vnaprej predpostavljeni objektivnosti njegove subjektivne sodbe. Cenjenemu anonimnežu poleg tega skorajda sploh ni treba podati omembe vredne utemeljitve njegove ocene. Tako vas lahko preprosto obtoži, to se je že zgodilo, da pripadate raziskovalni usmeritvi, ki njemu pač ni pri srcu, in vam na zrela leta, potem ko ste doktorirali in morda celo že dosegli profesorski naziv, lepo pripopa en cvek ter zavrne projekt.
/…/
Absolutno lahko razumem razmišljanje znanstvenikov s tehnoloških področij ali denimo medicine: zanje je delovanje na uglednih tujih institucijah tako rekoč vprašanje biti ali ne biti, saj brez aktivnega obvladovanja najnovejših metod preprosto ne morejo konkurenčno opravljati svojega poklica. Jasno pa je, da nekritična preslikava pravil z enega raziskovalnega področja na drugo ne more obroditi dobrih sadov. Že za vrhunskega matematika, ki se vse življenje ukvarja z enim samim matematičnim problemom, ki pa v sebi morda nosi izjemen znanstveni potencial, je odhod v tujino zgolj nepotrebna distrakcija. Za tega človeka je povsem dovolj, da redno sledi ustreznim publikacijam. Podobno velja še za številne druge znanosti.
/…/
Vprašanje se v bistvu glasi, kdo tu profitira. Kljub nasprotnemu videzu pravila o delovanju v tujini v resnici neskončno povečajo odvisnost mlajših raziskovalcev od njihovih donedavnih mentorjev in bistveno povečajo moč lokalnih znanstvenih veljakov.
/…/
Dejansko torej ne gre samo za prevlado logike tehničnih znanosti ali za okostenelost znanstvene birokracije, nasprotno, v prvi vrsti gre za krut razredni in medgeneracijski boj znotraj samih znanstvenih inštitutov in fakultet.
/…/
Veliki nemški filozof Immanuel Kant ni nikoli v življenju zapustil rojstnega Konigsberga. Časi so se spremenili, bodo rekli. Drži. Danes živimo v času informacijske družbe in interneta, ki nam omogoča, da delujemo po vsem svetu iz domačega naslanjača. Če bi Kant živel danes, povem vam, ne bi zapustil niti svoje sobe, ta stari zapečkar!
