Ta objava je delno posvečena Ljubljanskemu maratonu, ki poteka ta konec tedna, delno pa vsem fizikom, ki bodo morda veseli ob vesti, da tudi pravniki v svojem življenju redno uporabljamo nekoč davno pridobljena fizikalna znanja.
“Sila lepenja je večja od sile trenja” je namreč še ena od življenjskih resnic, ki po mojem mnenju delujejo onkraj posamezne discipline. Sam sem jo med drugim opazil tudi pri pisanju daljših pravnih besedil, recimo svojega doktorata, kjer sem opazil, da ni bilo najbolje, če sem delovni dan zaključil z lepo zaokrožitvijo določenega odseka besedila – naslednji dan sem se včasih ravno zato nekoliko težje spravil k pisanju nadaljevanja.
Če sem nehal pisati malo prej in si za naslednje jutro pustil (najslajših) pet stavkov za zaključek misli, za katere sem v grobem že vedel, kako bodo zveneli, pa sem se naslednjega dne teh pet stavkov zlahka spravil zapisati in se s tem tudi “ogrel”, tako da je pisanje lepo steklo naprej. Sila lepenja je večja od sile trenja.
To sem – ob opombi, da seveda ne velja nujno za vsakogar enako – kot možni napotek zadnjič omenil tudi študentom na seminarju o pisanju diplomske naloge. Ne vem, kako se bo obneslo njim, a vsaj meni se je skoraj vedno doslej, kadar sem moral pisati daljše besedilo.
In očitno nisem edini. Ravno berem, kako Haruki Murakami opisuje svoja razmišljanja ob teku na dolge proge (angleški prevod What I Talk About When I Talk About Running), in glej ga zlomka, kaj kmalu (na str. 4-5) zapiše:
Sometimes I run fast when I feel like it, but if I increase the pace I shorten the amount of time I run, the point being to let the exhilaration I feel at the end of each run carry over to the next day. This is the same sort of tack I find necessary when writing a novel. I stop every day right at the point where I feel I can write more. Do that, and the next day’s work goes surprisingly smoothly. I think Ernest Hemingway did something like that. To keep on going, you have to keep up the rhythm. This is the important thing for long-term projects. Once you set the pace, the rest will follow. […]
Uspešno držanje tempa vsem, ki ta konec tedna nabirate bodisi nove kilometre bodisi nove strani!
Hvala za odličen prispevek. Tudi sam sem že opazil opisano "silo lepenja" pri pisanju. Ni mi pa še prišlo na misel, da bi si namerno pustil nekaj že skoraj izoblikovanih stavkov za naslednjič. Dobra finta, v bodoče jo bom vsekakor uporabil.
Kontra! (Na hvala, seveda, za prijazne besede.) Tisti pristop se je res obnesel, dopušča pa drobno nevarnost, da se človek zjutraj potem ne spomni povsem dobro, kako naj bi onih pet stavkov šlo (ali pa se mu zgolj po spominu zdi, da je nekaj prejšnji večer vsaj znal povedati veliko udarneje).
Zato ni odveč, da si človek na nek listič skicira, kaj želi v onih stavkih povedati, zjutraj pa jih le še v celoti in udarno zapiše v "uradno" besedilo. Uspešno pisanje!