Čeprav (ali pa, če želite, ker) gre za temo, ki je bila v preteklih dneh že dodobra obdelana, tako v množičnih občilih kot domačih dnevnih sobah ali pivnicah, sem v svoji današnji IUS kolumni zapisal še nekaj misli k letošnji podelitvi Nobelove nagrade za mir.
Kolumno si lahko v celoti preberete na povezanem naslovu, tu pa kot bonus še sklepna misel iz v njej omenjenega članka iz leta 1985, ki je zagovarjal večjo pozornost za spodbujanje “pravne znanosti” v ZDA, kjer je pravno delo usmerjeno v prakso in tudi univerzitetni profesorji praviloma ne delajo doktoratov znanosti:
Čeprav predmetnik pravne znanosti študenta ne bo zelo dobro pripravil za zasebno pravno prakso, ne vidim potrebe, da bi njegovi diplomanti dobili drugačen naziv. »Juris doctor« vsaj na videz sodi k pravnemu znanstveniku vsaj tako dobro kot k praktiku. Na pravno znanost je moč gledati kot na oddelek pravne fakultete, ki vodi k enakemu nazivu z drugačno »nosilno usmeritvijo«, ob usmeritvi v pravno prakso ali različnih usmeritvah znotraj prakse, kot sta zasebno in javno pravo. Kot na drugih fakultetah z oddelki bi lahko diplome in izpisi ocen razkrivali področje diplomantovega osredotočenja, tako da bi izvajalci pravosodnega izpita in delodajalci lahko po svojih željah razlikovali med diplomanti različnih predmetnikov.
Verjetno si je mogoče zamisliti drugačne in boljše ureditve za spodbujanje pravne znanosti. Gostoljubnost njenega okolja bo vplivala na hitrost njenega zorenja, a znanost bo v neki obliki preživela in se množila. Pravni znanstveniki morda ne bodo prejeli nobene Nobelove nagrade, a nekateri pravni znanstveniki si jo bodo zaslužili.
