O odnosih do znanstvene uspešnosti – in korektnosti

    Glede na to, da sem še vedno bolj osamljen pri podpiranju družboslovnega vogala teh dnevniških zapisov, mi dovolite še nekaj uvodne hudomušnosti (beri: resnih empiričnih dokazov) o podobnostih med naravoslovnim in družboslovnim znanstvenikom: tako kot Jernej tudi sam tole objavo pišem ob spremljavi Keitha Jarretta (kar vsaj pri meni sicer ni povezano z nekdanjim bivanjem v Cambridgeu, da ne bi kdo povlekel napačnih znanstvenih zaključkov), tako kot Gregor (in še marsikdo) tudi sam ne maram obstoječega sistema točkovanja znanstvene uspešnosti in tako kot Gašper tudi sam mislim, da je eden od izvirnih grehov skrivanje za navidezno “objektivnostjo” tovrstnega pristopa, namesto da bi sprejeli odgovornost vrednostne presoje, kadar smo zanjo poklicani.

    O svojih kritičnih pogledih na tovrstna “objektivna” merila znanstvene uspešnosti sem pred časom že pisal v malo drugačni avtorski inkarnaciji. Če vas tema zanima, vas vsekakor vabim, da si kolumno (pa četudi le ob napadu kake nespečnosti) preberete.

    Se mi pa zdi, da je odnos do znanstvene uspešnosti vsaj malo povezan tudi s siceršnjim odnosom do znanstvenega dela kot takega oziroma z ne preveč zdravo klimo do korektnosti znanstvenega dela, ki ga sam denimo opazim tudi pri odnosu do plagiatorstva. Morda je to bolj prisotno v družboslovju, ki bolj živi in dela v svetu črk, a gotovo ga poznajo tudi naravoslovci: oni Jernejev zapis o svarilih njegovih angleških kolegov (“naj ja ne objavljam kaj nepricakovanega, saj nas bodo ameriski uredniki zavrnili, in potem sami to objavili”) že nakazuje nekaj podobnega.

    Pa pri moji kritiki ne gre samo za to, da bi do plagiatorstva prihajalo – kar je seveda že samo po sebi izvirni greh – ampak da pri plagiatorjih vse večkrat (vsaj kot bralec novic v časopisju, a tudi kot visokošolski učitelj) doživljam tudi poskuse upravičevanja ali sprenevedanja glede svojega ravnanja. Ko se človek, ki dobesedno prepiše neko drugo delo, tudi potem, ko ga na to izrecno opozoriš, spreneveda, da ni prepisoval oziroma da ne gre za isto besedilo (včasih denimo zato, ker je bilo treba izvirno delo vsaj prevesti in tako seveda ni identično do zadnje črke), in ko to opaziš (vse) večkrat, potem se mi zdi, da bi morali tudi kot znanstvena skupnost nekako ukrepati.

    Zakaj kot skupnosti in kako ukrepati? Nek ameriški “privatdozent” je svojim študentom napovedal, da bo plagiatorje javno osramotil, in nato tako zasačene domnevne plagiatorje tudi res razkrinkal na svojem blogu, a zaradi tega izgubil službo (za moj vir in razpravo glej ta spletni blog, za zagovor tega teksaškega profesorja (cowboy hat and all) pa njegov blog).

    Takšno sramotenje na lastno pest se tudi meni ne zdi najbolj primerno, delno že zato, ker se strinjam s svojim nekdanjim harvardskim kolegom Danom Markelom, da sramotilne kazni ne dosegajo koristnih učinkov, delno pa zato, ker je prav, da pri tovrstnem početju ukrepajo (tudi) institucije v skladu s svojimi možnostmi. Da ne bo dvoma, saj ne, da naše fakultete nikoli ne bi ukrepale; a vseeno se mi zdi, da so se na splošno “v zraku” preveč razbohotile klice bolezni, pri kateri pričakovanje koristi od tovrstnega početja daleč pretehta nad strahom pred kaznijo ob morebitnem razkritju, in da takšno početje tudi daleč presega srednješolske ali fakultetne klopi.

    Na koncu pa je, kot rečeno, vse povezano s splošnim odnosom do tega, kaj je res “pravo” “merilo” “znanstvene” “uspešnosti”.

    9 KOMENTARJI

    1. Bodočega podpredsednika ZDA Bidena so zalotili na faksu in je to nečednost drago plačal na predsedniških volitvah 1988 – zanimivo.

      shrink

    2. Tule bo kot komentar prav prislo malo plagiarizma, originalno iz tule: http://genomebiology.com/2008/9/7/107

      The time: Some time in the not-too-distant future.

      The place: The entrance to The Pearly Gates. There are fluffy clouds everywhere. In the center is a podium with an enormous open book. A tall figure in white robes with white hair and beard stands at the podium. Approaching is a thin, middle-aged man with glasses and a bewildered expression. He is the soul of a recently deceased genome biologist.

      GB: My gosh is this…? Are you…? Am I really…?

      St Peter: Yes, I’m St Peter. And yes, this is where souls such as yours enter heaven.

      GB: Wow. I mean, I didn’t expect to live forever, but still, this is something of a shock. (Pauses.) OK, I guess I can live with it. Uh, I mean …

      St Peter: I know.

      GB: Well, at least I’m here. I’m not thrilled to be dead, but it’s a relief to know I’m going to heaven.

      St Peter: I’m afraid it’s not that simple. We have to check.

      GB: Check what?

      St Peter: Your life history. (He leafs through the enormous book.) It’s all here, you know.

      GB: I’m sure it is. I can imagine you guys keep records that make PubMed seem like a stack of index cards. I’m a little surprised you don’t use something more up-to-date, though.

      St Peter: If you mean a personal computer, no – we don’t. After all, they were invented elsewhere.

      GB: You mean on earth?

      St Peter: No, somewhere a lot warmer. (He stops at a page.) Here you are.

      GB: Hey, I’m not worried. I was a good scientist, a good citizen, a good family man, I think, too. I never…

      St Peter: Yes, yes, I’m sure, but you see, none of that matters. The only thing that matters is your IF.

      GB: IF?

      St Peter: Your impact factor. That’s all we use now. If your IF is above 10, then you enter here. If it’s lower, well…

      GB: My impact factor? What the hell – oops, sorry – is that?

      St Peter: It’s something we borrowed from you science chaps on earth. Oh, we used to do it the hard way: send a fledgling angel down to check on your deeds; look at how your life affected your friends and family, consider your intentions versus your actions. All that sort of thing. It was tedious and required huge numbers of new angels, who have become somewhat scarce since free-market capitalism became all the rage down there. Then we noticed that you scientists never bothered to do anything like that. If you had to evaluate someone, all you did was look at this number called the impact factor. So we did the same thing. Now when anyone comes here, all we do is look up their number.

      GB: A single number? Are you nuts? You can’t sum up someone’s whole life in a single number!

      St Peter:You do. At least, you sum up their career that way, when you decide if they’ve published in the best journals or done the best work. It’s how you work out who gets promoted and who’s a star and who gets funded and…

      GB: Yes, but it’s a terrible idea! We should never have done it. It ruined European science in a matter of a few years, and then it spread to Australia, China and Japan, and finally to Canada and the US; and before too long, science was totally controlled by unimaginative bureaucrats who just used that number for everything. It was a disaster!

      St Peter: That’s not what St Garfield thinks.

      GB: St who?

      St Peter: St Eugene Garfield, PhD. He invented citation analysis, remember? He thought using the IF was a great idea – really, a logical extension of his own work creating the Citation Index. So we set it up: for example, I see here that you contributed regularly to several local charities.

      GB: Of course. They do good work. I never did it because I thought it would get me into heaven, but…

      St Peter: Just as well, because it won’t. Local charities, you know. Small impact factor. Doesn’t really add much to your total. Besides, how bad could the idea be? Why, the journal Genome Biology advertises its impact factor right at the top of their website. Didn’t you use to write a column for them? (He looks at the ledger again.) Oh my, I see that won’t add much to your total either.

      GB: But that’s all ridiculous! It’s the whole problem I was trying to explain to you. That’s like saying that a paper only has significant impact if it’s published in Nature, Science, or Cell. Once you do that, then the impact factor of where you publish becomes a surrogate for the use of your own judgment. No one bothers to read anyone’s papers when they’re up for a fellowship or being considered for a job or for a promotion or having their grant proposal evaluated; all you do is look to see how many papers they’ve published in high-impact journals. No one considers whether the work was better suited to a more specialized journal or a journal where other work that puts it in context was published previously; no one considers whether those handful of high impact-factor journals have the best referees or whether they in fact may have a disproportionate number of incorrect papers because of the pressure to publish there. And look, over reliance on one stupid number gave a small bunch of editors enormous power over the careers of people who, for the most part, they never met or heard speak, and whose body of work they never read. It was probably the worst idea since General Custer thought he could surround the whole Sioux Nation with a couple of hundred troops.

      St Peter: Ah, yes. St Sitting Bull still talks about that.

      GB: Huh? (Shakes himself.) Look, once the impact factor dominated scientific judgments, creative people were doomed. Bureaucrats didn’t need to know anything or have any wisdom; all they had to do was rely on arbitrary numbers. And now you’re telling me you’re doing that to determine who gets into heaven?

      St Peter: Yes; it’s a lot simpler. It doesn’t matter if you were kind or tried hard or did good work or were pious or modest or generous. The only thing that matters is how big an impact we calculate you had.

      GB: But that’s just wrong! Look, maybe I could talk to the people who thought up that idea and pushed for its use. If I can just get in for a minute…

      St Peter: Oh, they’re not here. (He waves his hand and an image appears on a cloud. It shows a huge pit of boiling sulfur and brimstone. In it, up almost to their necks, are a bunch of men in business suits.) As you can see, they’re in a warmer climate.

      GB: Well, at least, that seems fair somehow. Wait a minute – is that George W Bush?

      St Peter: Yes.

      GB: But his impact factor should have been huge.

      St Peter: Oh, the absolute value was off the charts. But we do take the sign into consideration…

      GB: Then why is he only in brimstone up to his knees?

      St Peter: Oh. He’s standing on Dick Cheney’s shoulders. (The image vanishes.) Now let’s get back to you…

      GB: But don’t you see, the idea that you can determine someone’s impact in the future from where they publish today is totally absurd. On that basis, God would have an impact factor of zero. I mean, He did his best work a long time ago; it has never been repeated by anyone; and all His ideas were published in a book, not in a peer-reviewed journal!

      St Peter: Very funny. Go to hell.

      From: Having an impact (factor)

      Gregory A Petsko

      Rosenstiel Basic Medical Sciences Research Center, Brandeis University, Waltham, MA 02454-9110, USA

      Genome Biology 2008, 9:107doi:10.1186/gb-2008-9-7-107

    3. V kolumni (na katero daje povezavo ta blog)je omenjena revija "Chaos, Solitons & Fractals" in njen glavni urednik (M. S. El Naschie), ki je v njej sam objavil preko 100 člankov.

      Kot vse kaže, bo večletno nečedno početje tega urednika, katero je revijo naredilo nekredibilno, dobilo epilog, saj se je izdajatelj revije "Elsevier" odločil, da ga bo zamenjal, kot v svojem blogu piše John Baez):

      http://golem.ph.utexas.edu/category/2008/11/the_case_of_m_s_el_naschie_con.html

      ki povzema nedavno objavljeno novico v Nature:

      http://www.nature.com/news/2008/081126/full/456432a.html

      K odpoklicu tega urednika so očitno prispevale hude kritike s strani skupnosti v zadnjem času, med drugim samega Baeza – glej npr.:

      http://golem.ph.utexas.edu/category/2008/11/the_case_of_m_s_el_naschie.html

      v katerih so jasno navedene neumnosti, pisane v člankih te revije.

      Čeprav se je urednik na vse pretege branil, da bi se obdržal (tudi preko komentiranja – celo žaljenja kritikov – po blogih in portalih, seveda z lažnimi imeni), mu ni kaj dosti pomagalo.

      Ostaja pa grenak priokus, da do takega epiloga ni prišlo že mnogo prej.

      shrink

    4. El Naschiejeva zgodba je, kar se tiče revije "Chaos, Solitons & Fractals", z njegovim odstopom dobila dokončen epilog; glej moj komentar v:

      http://www.kvarkadabra.net/article.php/Zgodba_o_M._S._El_Naschie_dobiva_epilog

      Kar je ironično pri vsem skupaj, je to, da je El Naschie glavne kritike (npr. bloge Baeza in Distlerja), ki so pripomogli k njegovemu odstopu, uspel utišati post festum.

      V zvezi s slednjim bi me zanimalo tvoje mnenje, Matej, kot pravnika, ki se spozna na evropske in tudi ameriške pravne norme.

      Blog "The n-Category Café", ki ga soustvarja Baez:

      http://golem.ph.utexas.edu/category/

      je znanstveni blog, zato kritika objavljena v njem, ustreza definiciji znanstvene kritike, katere je moč najti tudi v znanstvenih revijah – npr. v obliki pisem urednikom. Če se je Baez o El Naschiejevem delu izražal žaljivo zgolj v zvezi z očitnimi strokovnimi nesmisli, potem po mojem mnenju ne more biti govora o razžalitvi; temu npr. ustreza dikcija 3. odstavka 169. člena našega KZ:

      "(3) Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja."

      (Nazadnje se je pri nas tole tikalo Vojnovićevega romana.)

      Je po tvojem mnenju Baezovo znanstveno kritiko:

      http://elnaschiewatch.blogspot.com/2009/02/that-hard-to-find-baez-material.html#Part%201%20The%20Case%20of%20M.%20S.%20El%20Naschie

      možno jemati kot razžalitev po katerihkoli obstoječih pravnih normah v ZDA ali v Evropi?

      LP, shrink

    5. Shrink, hvala za novico in zanimiv pomislek.

      Ko sem začel pisati odgovor na zastavljeno vprašanje, se je izkazalo, da bo (tako kot vprašanje samo) pravniško zavit in dolg, tako da je iz njega nastala nova IUS kolumna. Predvidoma bo na ustrezni spletni strani (http://www.ius-software.si/) objavljen v sredo zjutraj, bom pa posredoval še neposredno povezavo nanj.

      Kot rečeno, odgovor ne bo povsem enoznačen, kot žal tudi ne more biti. Za zdaj pa le podrobnost, ki je tam ne omenjam: žal posameznega bloga ni moč uže vnaprej radno označiti za “znanstveni blog”, pa tudi v tem primeru ne bi vsaka kritika že zgolj zato, ker bi bila objavljena na njem, avtomatično obveljala za znanstveno (oziroma resno) kritiko. Še vedno bi bilo treba opraviti presojo vsakega konkretnega besedila – v tovrstnih detajlih pa se skriva hudič (ali vsaj njegov odvetnik).

    6. Matej,

      z užitkom sem prebral tvojo odlično kolumno, ki je tudi izčrpno odgovorila na moja vprašanja.

      Komentiral bi edino pomen besed “crackpot” oz. “crackpottery”.

      Osnovni pomen je res “čudak/ekscentrik” oz. “čudaštvo/ekscentričnost”, kot je recimo naveden v:

      http://www.thefreedictionary.com/crackpot

      vendar se v odnosu do znanosti bolj uporablja pomen “šarlatana” oz. “šarlatanstva”, ki nasprotuje splošno sprejetim znanstvenim pogledom in na obsesiven način skuša razširjati lastne ideje. Ta pomen dovolj dobro osvetli članek na wikipediji:

      http://en.wikipedia.org/wiki/Crank_(person)

      V to kategorijo se ponavadi prišteva laike z omejeno izobrazbo/znanjem/razumevanjem, ki se zoperstavljajo uradni znanosti, po drugi strani pa se lahko vanjo prišteva tudi “psevdoznanstvenike” oz. “psevdoznanost”, ki je na prvi pogled povsem legitimna znanost, a za katero se pod drobnogledom izkaže, da je v najboljšem primeru špekulativna. Tako znanost je Feynman označil za “kargo-kult” znanost, na Kvarkadabri pa je dobila naziv “šund znanost”.

      Sicer se strinjam, da ima “crackpot” oz. “šarlatan” negativno konotacijo, vendar dvomim, da bi ob bolj blagih nazivih, npr. “psevdoznanstvenika” ali “slabega teoretičnega fizika”, slednjega npr. uporablja nobelovec ′t Hooft:

      http://www.phys.uu.nl/~thooft/theoristbad.html

      El-Naschie kaj drugače reagiral.

      LP, shrink

    7. Ja, dober pomislek – izraz crackpot je težko prevedljiv, kot ima tudi v angleščini lahko različne pomene (zato sem ga tudi v oklepaju dodal slovenskemu besedilu). Sam bi ga v angleščini uporabljal predvsem kot malo blažjo obliko "norca" oziroma "trčenega človeka" (npr. "he's a crackpot" -> "on je (malo) trčen").

      Težko bomo vedeli, na kaj točno je meril izvirni avtor besedila. Možno pa je – tudi če sklepam po sebi – da mu je, tudi če je v prvi vrsti meril na šarlatanstvo, vsaj pasala hudomušna možnost uporabe besede z dvoumnim pomenom. Pa smo spet nazaj pri možnosti (zatrjevanja) namerne razžalitve.

      Je pa seveda tudi tako, da je vse odvisno od sistema, v katerem živiš. Recimo: sam se recimo ne spomnim, da bi mi kdaj v Sloveniji odpadla šola zaradi snega – v razvitih ZDA pa se to še danes zgodi ob vsakem večjem metežu. Zakaj? Ne zato, ker bi bilo nemogoče priti do šole, ampak zato, ker bi se na tej poti komu lahko kaj zgodilo – v državi, kjer cvetijo odškodninske tožbe, pa je to preveliko tveganje.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.