Domov Tolmačenje znanosti Biologija, kemija in medicina Priprava mila doma

Priprava mila doma

Piše:

13. 7. 2009

Zaradi enostavne uporabe so bila tekoča mila dolgo bolj zaželena od trdih, sedaj pa postajajo slednja vse bolj popularna. Velikokrat sodijo celo v kategorijo luksuznih izdelkov. Še vedno se na primer spomnim svojega začudenja, ko sem pred leti v dar dobila trdno milo proizvajalca Lush. Res da je bilo lepo in prijetno dišeče, ampak zakaj trdo milo? Da ne omenjam astronomske cene. Trda mila iz lokalnega supermarketa namreč niso bila niti ne vem kako blaga, niti niso nič kaj dobro dela moji koži. Po nekajkratni uporabi pa sem ugotovila, da to milo le ni tako slabo. Koža se mi pri uporabi namreč ni izsušila. Po kopanju mi celo ni bilo vedno potrebno uporabljati losjona.

Od kod torej slab sloves trdih mil? Tu niso bile posredi le modne muhe, ampak je za slabim slovesom tudi nekaj bolj otipljivega. Trda mila so namreč dobila slab prizvok, ker proizvajalci milu pogosto odstranijo glicerin. Glicerin nato uporabijo v živilski industriji, v kozmetiki, kot antifriz, ter še v veliko drugih namenov, npr. tudi pri izdelavi dinamita. Še danes ga tako velika večina poceni mil vsebuje le malo ali čisto nič, medtem ko so luksuzna mila bogata z glicerinom. Pravzaprav velika večina mil iz supermarketa ni milo ampak detergent. Tako milo je v bistvu le čistilo in ne neguje kože, nasprotno od kakovostnih mil.

V tem sestavku se bomo med drugim naučili, kako narediti tako visokokakovostno milo kar doma. Doma narejena mila namreč za razliko od industrijskih vsebujejo ves glicerin, ki nastane pri procesu umiljenja, tako da bodo koži prijazna, ob izdelavi pa boste še lahko sprostili svoj kemijski drugi jaz.

Izdelava mila doma bo v veliki meri posnemala starodavne recepte. Prva mila so bila narejena iz živalskih masti in luga, vse skupaj pa so kuhali dokler ni nastalo milo. Tudi danes veliko mil vsebuje živalske masti, predvsem govejo mast, ki tvori z lugom natrijevo sol govejega loja. Veliko mil nasprotno vsebuje rastlinska olja kot je npr. olivno. Znana primera sta špansko Castille in francosko Marseille milo. Današnja rastlinska mila po večini vsebujejo kombinacijo palmovega, kokosovega in olivnega olja. Iz palmovega in kokosovega olja dobimo bolj trda mila. Kokosovo olje pripomore k nastanku veliko pene, olivno olje pa naredi milo blago. Celo ime enega najbolj prepoznavnih izdelovalcev mil, Palmolive, sugerira, katera olja so uporabili v svojem receptu. Uporabimo lahko tudi razna druga olja, treba je le vedeti, koliko luga je potrebnega za saponifikacijo. Seveda lahko z uporabo različnih olj vplivamo na to, kakšno bo milo. Nekateri si želijo bolj negovalno, nekateri bolj čistilno.

V grobem lahko reakcijo saponifikacije ali umiljenja zapišemo kot:

C₃H₅(OOCR)₃ + 3NaOH –> 3NaOOCR + C₃H₅OH +2H₂O
(maščobe) (lug) (milo) (glicerin)

Ob umiljenju tako poleg mila nastane tudi glicerin in voda. Kot smo že omenili, glicerin mehča in vlaži kožo. Voda v času zorenja počasi hlapi. Milo se zato krči ter postaja vse bolj trdo. Za tekoče milo uporabimo KOH, za trda pa NaOH. Natrijeve (ali kalijeve) soli karboksilnih kislin so učinkovite pri čiščenju, ker delujejo kot emulgatorji. Značilnost le teh je, da delujejo kot posredniki med olji in vodo. Maščobe (ter umazanija) se namreč same po sebi ne topijo v vodi. Emulgatorji nasprotno omogočijo, da se maščobe vendarle vežejo z vodo, tako da lahko umazanijo odstranimo. Emulgatorji so namreč sestavljeni iz dolgega ogljikovodikovega repa (nepolarni del), ki se rad veže z maščobo, in iz polarne karboksilatne (-CO₂) glave, ki privlači vodo. Zaradi hkrati hidrofilne (privlači vodo) in lipidotopne narave (se topi v maščobah) se emulgatorji adsorbirajo na meji med olji in vodo. Na ta način znižajo površinsko napetost, kar nato povzroči večjo obstojnost emulzije.

Čeprav so mila dobra čistilna sredstva, pa imajo tudi svoje slabosti. So namreč neučinkovita v kisli ali v trdi vodi. Ob prisotnosti kisline se namreč natrijeva (ali kalijeva) sol karboksilne kisline spremeni v prosto maščobno kislino, ki pa ni dobro topna v vodi. V prisotnosti kisline HCl bi tako na primer dobili:

CH₃(CH₂)16CO₂^–Na⁺ + HCl —-> CH₃(CH₂)₁₆CO₂H + Na⁺ + Cl^–

V trdi vodi (ki vsebuje kalcij, magnezij, železo) mila tvorijo manj topne kalcijeve (ali Mg, Fe,…) soli.

2CH₃(CH₂)16CO₂^–Na⁺ +Mg²⁺—->[CH₃(CH₂)₁₆CO₂]₂^–Mg²+ + 2Na⁺

Te ste prav gotovo že srečali pri uporabi mila, saj recimo tvorijo obroč umazanije in maščob v banji, ki nastane po kopanju z milom. Industrijska mila vsebujejo dodatke (kot je recimo EDTA), ki naredijo mila dobro topna tako v kisli kot v trdi vodi.

Domače milo

Sestavine

Sedaj pa poglejmo, kako lahko mila pripravimo sami doma. Najprej se moramo odločiti ali bomo naredili trdno ali tekoče milo. Za prvo potrebujemo NaOH, za drugo KOH. Uporabimo lahko tako NaOH v trdnem stanju kot tudi raztopino NaOH, vendar moramo biti pri slednji previdni, da ne vsebuje drugih dodatkov. Prav tako moramo biti previdni, da je raztopina vsaj 30%. Uporaba manj koncentriranega luga pri saponifikaciji povzroči preveč mehko milo, ki mora zelo dolgo zoreti in se močno krči preden se strdi. Lug lahko raztopimo v hladni destilirani vodi, v ledeno mrzlem mleku ali v kakšni drugi tekočini, kot so hladni čaj, kava ali celo postano pivo (vedno dodajamo lug v tekočino in ne obratno, saj lahko sicer pride do burne reakcije!!!). Če uporabimo mleko, posodo, kjer raztapljamo lug, dodatno hladimo v ledeno mrzli vodni kopeli, da se mleko ne prismodi.

Naslednja je izbira sestavin, maščob. Lahko uporabimo živalsko mast ali rastlinska olja. Lahko poiščemo kakšen že preizkušen recept, ali pa poskusimo iznajti nekaj novega. Da lahko ustvarimo novo recepturo, moramo vedeti saponifikacijske vrednosti (SAP) maščob in olj. SAP je število miligramov NaOH ali KOH potrebnih za umiljenje 1 g maščobe pod določenimi pogoji. Različna olja imajo različno SAP vrednost. Maščobne kisline z daljšo ogljikovodikovo verigo (nepolarni rep) tako potrebujejo manj NaOH za umiljenje. Pri izbiri maščob moramo biti pozorni tudi na njihov rok uporabe. Če uporabimo maščobe, katerih rok uporabe je kratek, ne moremo pričakovati, da bo milo dolgo uporabno. Tako olje je recimo navadno sončnično olje, zato izberite v tem primeru raje visoko oleinsko sončnično olje. Milo, ki se kvari, začne dobivati vse več oranžnih pik, ki se sčasoma razširijo po vsem milu kot mozolji na obrazu najstnika. Tudi vonj po žarkem nam da vedeti, da z milom ni več vse v redu.

Količino NaOH (ali KOH) potrebnega za naš recept lahko izračunamo s pomočjo priročnega NaOH kalkulatorja, kjer je potrebno le navesti maso želenih maščob, nakar že dobimo maso NaOH in volumen vode potreben za naš recept. Še več. Če imamo na voljo samo že pripravljeno raztopino NaOH, nam kalkulator lahko pomaga izračunati tudi količino le te. Potrebno je le vedeti masni delež NaOH. Če se odločimo za že preizkušen recept, ki smo ga našli na internetu ali v knjigi, je prav tako priporočljivo količine še enkrat preveriti s pomočjo kalkulatorja. Pomembno je namreč, da ne uporabimo preveč luga. Nič kaj dobro namreč ni, če imamo v končnem izdelku še nezreagiran lug. Le ta namreč močno draži kožo in povzroča razjede. Kdo bi zato morda pomislil, da je bolje imeti preveč maščob. Pravilno, ampak ravno prav preveč. Če uporabimo preveliko količino olj in premalo baze, dobimo zelo mehko in oljnato milo. Tako milo preveč masti, pa še hitro se lahko pokvari, saj olja postanejo žarka. Izkušeni izdelovalci domačega mila prisegajo, da je 5-10% presežka maščob ravno prav.

Pripomočki

priprava_mila_doma_2_original
Paziti moramo, da ne uporabimo loncev, ki so narejeni iz aluminija, ta namreč reagira z lugom. Torej, noben pripomoček ne sme biti aluminijast(!!!): posoda za tehtanje luga, posoda za raztapljanje luga v tekočini, žlica, lonec iz nerjavečega jekla, termometer (priročno, vendar ni obvezen), palični mešalnik (pospeši umiljenje), model in odeje za izolacijo. Za zaščito potrebujemo zaščitno obleko, očala in rokavice. Model je lahko plastičen, lesen ali silikonski. Dobro je, da uporabimo peki papir ali plastično folijo, tako ki prenese višje temperature, da milo lažje potegnemo iz modela. Nekateri pravijo, da pripomočke za izdelovanje mila ne smemo uporabiti pri kuhanju. Spet drugi, da tako ali tako uporabljamo pripomočke, ki ne reagirajo z lugom, tako da ni razloga, da bi imeli ločene pripomočke. Raztopino luga uporabljajo za čiščenje, tako da je posoda v bistvu le še bolj čista. Večina se strinja, da lesene kuhalnice in plastične pripomočke po stiku z lugom in milom ne uporabljamo za hrano.

Osnovni metodi sta hladni in vroči proces. V preteklosti so bolj pogosto uporabljali vroči postopek priprave mila, dandanes pa je bolj priljubljen hladen postopek (čeprav ima vroči proces še zmeraj svoje zagovornike). Obema je skupno, da moramo natančno stehtati olja in lug potreben za umiljenje.

Hladen postopek

Najprej stalimo trdno maščobo in jo zmešamo s tekočimi olji. Počakamo da se ohladi na okoli 40° C. Pripravimo primerno raztopino luga v hladni destilirani vodi. Ker se ta ob raztapljanju močno segreje, počakamo da se ohladi na približno 40° C. Nato raztopino ulijemo v raztopljeno maščobo in mešamo. Uporabimo žlico ali kar palični mešalnik. Pri uporabi slednjega moramo biti previdni, da nam zmes ne začne pljuskati. Zmes namreč še zmeraj vsebuje veliko luga, ki je koroziven in povzroča opekline kože. Mešalnik uporabljamo za kratek čas in preverjamo, ali se je milo že začelo gostiti.

Milo mešamo dokler kapljica, ki pade iz žlice v zmes, ne ostane na površju vsaj nekaj sekund. Po angleško temu rečemo, da mešamo dokler milo pri mešanju ne pušča sledi (trace). Sedaj lahko dodamo eterična olja, barvila, mlete ovsene kosmiče (za peeling), zelišča, med… Zmes ulijemo v naoljen ali v s peki papirjem obložen model, ki ga ovijemo v odeje. Model dodatno izoliramo zato, da gre milo v celoti skozi gel fazo. Sicer se lahko pripeti, da ob robu posode milu temperatura prehitro pade in tam gel faza ne poteče. Milo ostane toplo še nekaj ur, ker reakcija še zmeraj poteka, saj lug reagira s še preostalim neumiljenem oljem. Reakcija je namreč eksotermična, kar pomeni, da se sprošča toplota. Počakamo, da se milo ohladi in dovolj strdi, tako da ga lahko vzamemo iz modela in narežemo, če je potrebno. Potem milo pustimo, da nekaj tednov zori. Vsakih nekaj dni mila obrnemo. Proces saponifikacije se namreč nadaljuje. Po vsaj 3 tednih (še bolje 4-6 tednih, čim dlje tem bolje) testiramo pH mila.

Prednosti hladnega postopka so: gladko milo; hiter postopek
Slabosti: potrebno je več dišav, le te reagirajo z lugom, ker ob dodatku le teh saponifikacija še ni zaključena; ne moremo izbirati, katero olje bo v pribitku

Vroči postopek

Postopek je enak do točke, kjer milo pušča sledi ob mešanju. Pri vročem procesu milo še naprej kuhamo (pazljivo da ne začne brbotati in pljuskati), tako da se umiljenje zaključi. Segrevamo lahko nad vodno kopeljo, v loncu na štedilniku, v mikrovalovki ali v pečici. Ko se zmes začne peniti kot peneče vino, nehamo segrevati in pustimo, da se zmes preneha peniti. To ponovimo, dokler se zmes ne poveže in izgleda nekako tako kot gel. Če nismo prepričani, da so se olja že v celoti umilila, s prsti primemo zmes ter malo podrgnemo med prsti. Če se je porabil ves lug, je zmes voskasta. Dodaten test lahko opravimo tudi z jezikom. Če se je z jezikom dotaknemo, nas namreč ne sme speči (občutek je nekako tak kot nas če nas »speče« 9 V baterija). Ko se milo ohladi na okoli 100° C, lahko dodamo barvila, esencialna olja in olja, ki ji želimo imeti v pribitku. Gosto milo potem prenesemo v modele. Ko se milo ohladi in dokončno strdi, je že varno za uporabo. Vendar bo milo pridobilo na kakovosti, če zori še nekoliko dlje.

Prednosti vročega postopka: lahko izbiramo, katero olje bo v pribitku (super-maščenje), tako da ga dodamo po gel fazi; potrebno je manj dišav
Slabosti: milo ni tako gladko, ima bolj rustikalen izgled, ker ni tekoče, ko ga premeščamo v modele; izguba energije ko milo kuhamo; dolgotrajen postopek

Konkreten recept za vrsto Castille mila

Sedaj pa poglejmo konkreten recept za izdelavo mila, ki ga lahko tudi sami preizkusite doma. V receptu bom ponovila kar nekaj stvari, ki sem jih sicer že razložila zgoraj, a naj bodo napisane še enkrat, če si boste natisnili le recept. Izdelali bomo vrsto Castille mila. Običajno je sicer Castille milo narejeno samo iz olivnega olja in luga, a bomo recept nekoliko pripredili. Običajno Castille milo je sicer zelo blago, vendar se ne peni dovolj, pena pa je kremasta in tudi nekoliko sluzasta. Še vedno sicer dobro čisti, a običajno smo navajeni, da se morajo mila dobro peniti. Zato bomo olivnemu olju dodali še nekaj kokosovega. Potrebovali bomo

450 g olivnega olja
50 g kokosovega olja
63 g trdnega NaOH
95 g hladne destilirane vode

Oblečemo zaščitna očala, obleko in rokavice in v dobro prezračevanem prostoru izmerimo 95 g hladne vode. V drugi posodi stehtamo 63 g NaOH in ga počasi dodajamo vodi in mešamo. Ko se lug raztopi, postavimo raztopino na stran in počakamo da se ohladi na okoli 40° C. Lahko ali zmerimo temperaturo, ali pa se zanašamo na otip zunanje strani posode – naj bo nekako na temperaturi naše kože.
Zatehtamo 450 g olivnega olja in 50 g kokosovega olja v lonec iz nerjavečega jekla. Previdno segrevamo, da se kokosovo olje stali in ohladimo na približno 40° C.
Raztopino luga dodamo v raztopljeno maščobo in previdno mešamo. Uporabimo palični mešalnik, vendar le za nekaj sekund, pri čemer pozorno opazujemo zmes. Pri uporabi paličnega mešalnika se namreč lahko milo prehitro zgosti in lahko dobimo v posodi „cement“. Prav tako moramo paziti, da ne mešamo s preveliko hitrostjo, da nam zmes ne pljuska iz posode. Palični mešalnik ugašamo in prižigamo periodično, da ne uničimo motorja. Z mešanjem prenehamo, ko se začne zmes gostiti. To točko ugotovimo tako, da pogledamo ali kapljica, ki kane iz mešalnika, ostane nekaj sekund na površini.
Ko dosežemo to točko, prelijemo milo v pripravljen model. V modelu ga pustimo približno en dan. Milo naj se dovolj strdi, da ga lahko režemo. Nato milo postavimo na rešetke, kjer bo zorelo in se trdilo. Zorenje je potrebno, da se dokonča proces umiljenja in izhlapi odvečna voda. To traja kar nekaj tednov, najbolje je, da milo pustimo zoreti vsaj 3 tedne. Takrat lahko milo testiramo. Nekateri priporočajo ročni test, kar preprosto pomeni, da si z milom umijemo roke in vidimo kakšen je učinek. Če je milo sluzasto, koža pa nas skeli in je kot opečena, potem je v milu prav gotovo preveč luga. Nekateri pri testiranju uporabijo kar jezik. Če se z jezikom dotaknemo mila in nas zapeče podobno kot bi se dotaknili 9 V baterije, potem je milo preveč lužno. Veliko izdelovalcev domačega mila za testiranje pH sicer uporablja pH trakove, ampak ti niso zanesljivi pri testiranju bazičnosti mila (krivec za napako je površinska aktivnost mila). Če želimo biti bolj natančni, lahko zmerimo pH tudi s pH metrom. Domače milo ima pH med 9 in 10.5.

Tako kot pri kuhanju hrane, tudi pri kuhanju mila – saponifikaciji – kdaj pa kdaj pride tudi do neuspehov. Količine sestavin niso pravilno zatehtane, zmes ulijemo v model preden se je v resnici začelo gostiti, milo dobi čudno podobo… Vendar tudi pri ponesrečenih milih še ni vsega konec. Včasih je potrebno le malce več časa, včasih je problem le estetski, drugič moramo milo raztopiti in dodati kakšno sestavino, redko pa se zgodi, da je edina rešitev koš za smeti. Kako popraviti zgrešeno umiljenje? Če smo prepričani, da smo ob pripravi uporabili pravilne količine sestavin, potem pustimo milo še zoreti. Če nasprotno ugotovimo, da smo katero sestavino izpustili ali pa vemo kje natančno smo naredili napako, potem lahko milo raztopimo in dodamo, kar smo prej izpustili. Odgovor v veliki meri leži v izkušnjah. Nikoli pa ne smemo pozabiti: priprava mila ni samo znanost, je tudi umetnost.