Decembra 2006 je Jorn Hurum iz Prirodoslovnega muzeja Univerze v Oslu obiskal hamburški sejem fosilov, kjer si predvsem ljubiteljski naravoslovci izmenjujejo najrazličnejše primerke okamnelih izumrlih živali in rastlin. Iskal je kaj zanimivega za muzej na Norveškem, v katerem je bil zaposlen, a nikakor ni slutil, da bo tokrat kar na sejmišču prišel na sled najbolj zanimivi najdbi svojega življenja, o kateri bodo čez nekaj let pisali vsi svetovni časopisi.
Znanstveniki dragoceni fosil kupijo na sejmu
Najbolj zanimivi oziroma najdragocenejši primerki fosilov praviloma niso razstavljeni, ampak primerne kupce zanje prodajalci iščejo prek osebnih znanstev. Tisti dan je na sejmu k Jornu pristopil trgovec Thomas Perner in ga povprašal, ali bi se mu pridružil na pijači, saj bi mu rad pokazal nekaj fotografij fosila, ki bi ga morda zanimal. Pred kratkim ga je namreč odkupil od anonimnega zasebnega zbiralca in bi ga želel prodati kateremu od muzejev.
Že slike zelo lepo ohranjenega fosila kot mačke velikega, nekaj deset milijonov let starega primata so Norvežana zelo navdušile, ko pa je čez dva dni fosil videl še v živo, je bil že povsem prepričan, da je to najdba, ki bi bila za njegov muzej zelo zanimiva. Manj je bil Jorn navdušen nad ceno, ki jo je trgovec postavil za čudoviti primerek. Nadejal se je namreč, da bo za atraktivno najdbo dobil celo več kot vrtoglavih milijon dolarjev. Jorn je bil vseeno dovolj trdno prepričan o veliki znanstveni in muzejski vrednosti fosila, da mu je uspelo Univerzo v Oslu prepričati, da je segla globoko v žep in le na podlagi nekaj fotografij in kratkotrajnega ogleda trgovcu izplačala polovico kupnine.
Vse je potekalo v veliki tajnosti, saj vpleteni niso hoteli na veliki zvon obešati dejstva, da bo zelo pomembna najdba zapustila Nemčijo. Čeprav je trgovec Perner fosil sprva ponujal več domačim prirodoslovnim muzejem, so ga ti zavrnili, saj se jim je zdela cena previsoka. Po izplačani polovici kupnine so fosil poslali še na podrobno analizo, in šele ko so z rentgenskim slikanjem potrdili njegovo pristnost, so izplačali tudi drugi del zneska ter fosil prepeljali na Norveško.
Posebnost fosilov z nahajališča pri vasici Messel
Ko je imel Hurum fosil v svojem muzeju, je začel zbirati vrhunske svetovne strokovnjake, da bi ga preučili. Vseskozi je bilo že iz načina obdelave fosila jasno, s katerega najdišča v Nemčiji je izviral. Našli so ga blizu vasice Messel približno 35 kilometrov jugovzhodno od Frankfurta. Tam je bogato nahajališče do 50 milijonov let starih fosilov, ki je že nekaj let tudi pod zaščito Unesca. Pred več deset milijoni let je bilo tam globoko jezero vulkanskega izvora, ki ga je obkrožal tropski gozd. Takratne živali, ki so v jezeru utonile, so potonile na globoko dno, kjer jih je prekril mulj. Prav zaradi specifičnih razmer na dnu tega jezera so se lahko ohranili zelo dobri fosili.
Za fosile z nahajališča pri Messlu je značilno, da so sploščeni med plasti sedimentne kamnine, ki je nastajala kot usedlina na dnu jezera. Iskalci tako kamnine razpirajo po plasteh in upajo, da bodo odkrili kaj zanimivega. Našli so že zelo veliko najrazličnejših fosilov rib pa tudi drugih živali, ki so živele v okolici jezera. Značilno za to nahajališče je tudi, da najdene fosile premažejo z umetno smolo, sicer začnejo razpadati. Tako lahko poznavalci že s prvim pogledom pri fosilu prepoznajo, da izvira prav s tega nemškega najdišča.
Dve polovici se po 26 letih ponovno združita
Idealno je, če fosil med izsekavanjem iz okoliške kamnine razpade na dve polovici, ki ju lahko preparirajo ločeno in tako ohranijo več informaciji o živali. To se je zgodilo tudi leta 1983, ko so neznani iskalci fosilov izkopali primerek, ki je zdaj na Norveškem. Tudi takrat je fosil razpadel na dva dela, pri čemer ima tudi drugi kos zanimivo zgodovino. Leta 1991 ga je kupil zbiralec iz ZDA za muzej dinozavrov v Wyomingu. Tam so ga strokovnjaki preučili in ugotovili, da je bilo nekaj delov umetno dodanih, da je bilo vse skupaj videti lepše, sicer pa je fosil pristen. O njem so poročali tudi v znanstvenih revijah, vendar so vrsto živali zgolj iz te polovice fosila napačno določili.
Oba fosila skupaj, po 26 letih končno ponovno združena, predstavljata po navedbah Huruma najbolje ohranjeni primer fosiliziranega primata. Skupaj se je namreč ohranilo kar 95 odstotkov okostja, manjka le leva zadnja noga. Iz fosila se je presenetljivo dalo razbrati tudi, kako košato dlako je imela žival, saj so bakterije, ki so rasle na njenem kožuhu, pustile značilno sled na kamnini. Za raziskovalce je bilo prav tako zelo pomembno, da so lahko rekonstruirali tudi vsebino želodca fosila in ugotovili, da je za svoj zadnji obrok žival jedla sadje in liste rastlin.
Bitje so strokovno poimenovali Darwinius masillae in z datacijo kamnin določili, da je staro 47 milijonov let. Z različnimi preiskavami so ugotovili tudi, da je šlo za samico, zato so jo ljubkovalno poimenovali Ida. Ko je med pitjem vode padla v jezero, je bila stara manj kot eno leto, vendar se je kljub mladosti že sama prehranjevala. Domnevajo tudi, da bi morda v smrt lahko omahnila zaradi poškodovane roke, ki si jo je nekoč zlomila, a se ji kost ni nikoli dobro zarasla. Ocenjujejo, da bi, če bi dočakala odraslo starost, tehtala vsega nekaj manj kot kilogram.
Spretno izpeljan medijski dogodek
Ker je norveška univerza za nakup fosila segla globoko v žep, si želi očitno nekaj denarja povrniti tudi s popularizacijo najdbe. Poročilo o odkritju in natančno analizo fosila so raziskovalci objavili v internetni znanstveni reviji PLoS ONE, kjer so vsi članki prosto dostopni vsakomur. Presenetljivo se niso odločili za katero od prestižnih revij, kot sta Science in Nature, menda zato, ker članki teh revij niso v prostem dostopu.
Hkrati z objavo znanstvenega članka o fosilu je BBC predvajal tudi dokumentarec o njegovi najdbi in postopku analize, ki ga je vodil slavni avtor naravoslovnih filmov sir David Attenborough. Izšla je tudi že knjiga The Link: Uncovering Our Earliest Ancestor (Little Brown, 2009), v kateri Colin Tudge opisuje zanimivo zgodbo o tej pomembni fosilni najdbi. Za predstavitev fosila so postavili tudi pregledno spletno stran (revealingthelink.com).
Ida je na videz zelo podobna lemurjem, ki tvorijo ločeno evolucijsko vejo primatov, ki se je že pred več deset milijoni let odcepila od veje šimpanzov in goril, na kateri smo tudi ljudje. A nekatere podrobnosti okostja Ide kažejo na to, da bi jo lahko umestili tudi na začetek debla primatov, na katerem so človeški evolucijski predniki. Ugotovili so namreč, da je imela nohte in ne krempljev. Prav tako naj ne bi imela podolgovatega obraza, ki je značilen za lemurje. Od te skupine primatov naj bi se razlikovala tudi po zgradbi ene izmed nožnih kosti.
Kam v resnici evolucijsko spada, bodo seveda pokazale nadaljnje raziskave, govorjenje o Idi kot nekakšnem manjkajočem členu v evoluciji človeških prednikov pa služi bolj ali manj zgolj temu, da mobilizira zanimanje medijev. Norveškim raziskovalcem je s spretno medijsko akcijo tokrat zagotovo uspelo zelo učinkovito pritegniti oči javnosti.
