Za začetek kratek intermezzo o Američanih. Delno karikiram. To so precej odprti ljudje, ki jih jezi, če se nekdo ne vklopi hitro v njihovo družbo, in krivdo marsikdaj pripišejo sebi. V pomoč ti hitrjo vržejo veliko prijaznih besed, ki so lahko nam introvertirancem včasih celo nadležne, in na sploh hočejo slišati vprašanja, vzpodbujajo debato in na tišino gledajo kot na škodljivo, praktično depresijo-povzročujoče stanje. A glej ga zlomka, ko nanese beseda na denar (plačo, grante ipd) se sicer dobro podmazan jezik ustavi in tok besed usahne. Denar je namreč Tabu. Smešen komentar profesorja, ko se je pogajal za redno mesto: “Zanimivo, da se tu, kjer se vse vrti okrog denarja, kandidat za delovno mesto besno pogaja o sredstvih za laboratorij, delovnih obveznostih in barvi fotelja v pisarni, preden si upa, boječe, vprašati, kakšna bo njegova plača… Dobro za delodajalca in hkrati komično, da nam je v ZDA kaj takega nerodno vprašati.”
Začnimo z nekaj javno znanimi podatki. Univerza v Princetonu ima okrog 10 miljard dolarjev endowmenta, torej denarja v investicijah, iz katerega lahko pobira smetano, kapitalski dobiček. Pri okrog 5000 študentih je to nekje med miljonom ali dvema dolarjev na študenta, kar pri cca 5% letnem donosu znese med 50.000 in 100.000 dolarjev letnega donosa na študenta. Šolnina nominalno znaša okrog 50.000 dolarjev, tako dodiplomska kot podiplomska; to vključuje tudi del stroškov za bivanje. Dodano so tu še donacije — letno se organizira velika nabirka skupaj z zabavo za bivše diplomante, kjer se zberejo tisoči bivših študentov, oblečenih v oranžno (barvo univerze), skupaj podoživljajo študentske dneve, pijejo pivo in pišejo čeke; če se ne motim, lahko nanese za dodatnih 50 miljonov na leto. In včasih kakšen res bogat bivši študent podari gigantsko količino denarja, običajno za posebne projekte — na primer gradnjo Lewis-Sigler Institute for Integrative Genomics, ki se potem po njem imenuje.
Princeton ni tipična šola. Tudi za ameriške razmere gre za premožno ustanovo in gornje pisanje, se zdi, potrjuje predstavo o Ivy League univerzah kot o gnezdih sinov in (šele od leta 1969 na Princetonu, prej žensk niso sprejemali) hčerk bogatašev. Preden pa skočimo do tega zaključka, poglejmo še odhodkovno stran računa. Čeprav šolnina znaša nominalno 50.000 dolarjev, večina podiplomcev ne plačuje nič, in dobiva plačo velikosti nekje 20.000 ali 25.000 dolarjev na leto bruto. Plačujejo le tisti, ki so v profesionalnih šolah, za kar Američani štejejo medicino, pravo, arhitekturo, poslovno šolo (MBA) in podobno. Od tega ima Princeton le arhitekturo, ostalih programov ne ponuja. Podiplomci dobijo “financial aid” skoraj avtomatično, tujci sploh (tujcev je od tretjine do polovice, odvisno od letnika, v naravoslovju in engineering schools več, in postopek prijave je isti, relativno enostaven, kot za Američane). Dodiplomci so bili dolga leta glavna baza, iz katere se je nabiral denar: tako šolnine kot kasnejše donacije, in v interesu univerze je bilo, da se čimveč dodiplomcev šola v dobro plačanih poklicih (če služiš veliko, lahko prispevaš veliko). Od začetka tega desetletja to ne drži več: Univerza je akumulirala dovolj denarja, da lahko velikemu delu dodiplomcev zniža šolnine, nekaterim jih celo oprosti. Princeton, svoj čas trdnjava premožnih belcev, ima danes bolj raznoliko študentsko telo kot UCLA, (državna) šola v Kaliforniji, ki je bila znana po etnični mešanici med študenti, a je bila prisiljena uvesti opazne šolnine; okrog 10% dodiplomskih študentov na Princetonu je tujcev, kar je zelo veliko za dodiplomsko stopnjo.
Velik del prihodka od šolnin je tako nominalen bolj kot realen. Tudi če bi študenti plačevali polno šolnino, se izkaže, da ta ne pokriva stroškov: ti so za faktor 2 večji, kot je celotna šolnina. Kako je to mogoče?
Ocenjujem (tu je moje vedenje bolj omejeno), da se plače mlajših profesorjev gibljejo okrog 100.000 dolarjev na leto, nekateri sežejo po individualnih pogodbah verjetno opazno višje. (Za ameriške razmere, naj dodam, to ni pretiran razvrat, če seštejete stroške šolanja otrok, zdravstva, nepremičnin v krajih, kjer so univerze, ali primerjate s poklici v gospodarstvu. Po mojih izkušnjah profesura na takšnem faksu tudi redkeje dopušča množico stranskih virov zaslužka, in pričakuje se nivo ukvarjanja s študenti, predvsem dodiplomskimi, in časovni “committment”, ki ga v Evropi nisem videl. Skratka, gre za udobno, a ne premožno življenje.) Profesorski zbor ima okrog 1000 ljudi (od tod razmerje manj kot 10 študentov na profesorja). Princeton je najprej in zgodovinsko izobraževalna ustanova (torej imajo dodiplomci “prednost” pred podiplomci in postdoci v vsakdanjem življenju), z močnim poudarkom na raziskavah. Obstajajo ustanove, ki so bolj ali manj samo raziskovalne (Rockefeller University) ali samo izobraževalne (liberal arts colleges). Da bi omogočili raziskovalno dejavnost, je potrebno novim profesorjem ponuditi “startup fund”, ki ga porabijo za opremo laboratorija ali za sorodne namene, predvsem tudi zato, da si najamejo podoktorske raziskovalce (postdoce). Tak znesek se hitro giblje okrog miljona dolarjev ali več. Postdoci so plačani nekje v razponu od 35.000-50.000 dolarjev na leto bruto, velikokrat direktno iz profesorjeve mošnje.
Del izdatkov so “elitne štipendije” za mlade raziskovalce (ni povezano z našimi MRji), ki so v karieri med doktoratom in profesorskim mestom, torej nekakšni super post-doci. Ti t.i. fellowi imajo več svobode pri delu, nimajo formalno nobenega mentorja več in razpolagajo s svojim denarjem, sami so lahko mentorji diplomskih del ipd. Na leto jih recimo v fiziki imenujejo le tri (na Princetonu, podobno na MIT in RU), in njihovi prihodki so včasih blizu začetnim prihodkom profesorjev na nekoliko manj premožnih šolah (recimo 50.000-70.000 dolarjev na leto). Za ta mesta je tekmovanje izjemno, priložnost, ki jo mesta nudijo, pa tudi (petletna svoboda delati, kar si želiš, brez profesorskih obveznosti). Opazen delež trenutnih fellowov, morda celo večina, je prav tako tujcev.
Na tem mestu pridejo v igro kot prihodek za profesorje tudi granti mednarodnih (HFSP, Burroughs Wellcome trust) ali zveznih inštitucij (NSF, DOE, NIH), recimo za področji fizike in biofizike. Granti se gibljejo od manjših, reda 100.000 dolarjev, do precej večjih. Denarja ne pobere od države Univerza kot enovita inštitucija, da bi ga nato hierarhično prerazporejala navzdol (shema, ki je problematična predvsem v Nemčiji in morda (?) pri nas), pač pa priteka naravnost do profesorjev (oz PIjev, kar so vsi profesorji, tudi tisti brez tenure), od česar Univerza pobere “infrastrukurni davek”, recimo 30%, z ostalim pa razpolaga profesor; denar gre predvsem za opremo in ljudi, delno za potovanja. (Komentar vstran: če dobijo doktorski študenti ali postdoci svoj, poimenski denar, z njim ne more razpolagati mentor… torej ni zgodb, kjer bi prihajal denar za materialne stroške za študente, naredil ovinek mimo študenta in poniknil v požiralnik z imenom “Za skupno dobro”. Če bi požiralnik vsaj izbljunil račun s preglednim seznamom stroškov…) Verjetno ni treba pisati o tem, kako kompetitivni so zvezni granti — dovolj povedati, da tudi velika imena (celo Nobelovci) včasih dobijo prenizek ranking. Dodaten vir denarja so lahko korporacije ali privatniki, a tu je potrebno biti pazljiv; včasih tak denar pride opremljen z majhnim tiskom, ki daje korporaciji pravico, da se vmeša v raziskovalni proces (mislim, da so bile znane zgodbe o farmacevtski industriji in objavah člankov z negativnimi analizami učinkov zdravil). Če ima univerza dovolj denarja, reče v takem primeru enostavno “Ne hvala”. Včasih pa je majhen tisk popolnoma neškodljiv in celo zabaven: v nevroznanosti je znan privatni donator, ki financira nekaj raziskovalnih centrov, pod pogojem, da mu predstavijo enkrat na leto na konferenci rezultate, ker ga pač zanimajo možgani…
In nazadnje so tu velike investicije. Neverjetno je opazovati, kako hitro z dovolj denarja zraste nov laboratorij, ali nov inštitut za nevroznanost. Čudo arhitekture, od planiranja do vselitve, nekaj let, skupaj z vrhunsko laboratorijsko opremo. Delo ne stoji. Velikokrat posamezniki prispevajo po 50 ali 100 miljonov za realizacijo takih ciljev. V zadnjih letih je mogotec, (za spremembo) pravi tajkun in “corporate raider”, Carl Icahn, podaril denar skupaj z Lewisom za genetski laboratorij, Lewis za novo znanstveno knjižnico (ki jo je sprojektirah Gehry), gradi se nova zgradba za kemijo, Meg Whitman (CEO E-baya) je prispevala za nove študentske domove…
Na koncu se seveda stroški pokrijejo s prihodki. Univerza je neprofitna ustanova, kar ji zelo pomaga pri davku, in torej (potencialne) presežke reinvestira v izobraževanje. Stroški na študenta so delno visoki zaradi stroškov ljudi in infrastrukture, delno zaradi vseh novih investicij. Slednje, predpostavljam, se bodo v sedanjem kriznem obdobju zmanjšale, vendar je njihov učinek itak potrebno povprečiti čez dolgo obdobje, saj investicije sledijo gospodarskemu ciklu; univerza je vložila na veliko takrat, ko je bil presežek. Izdatki prve vrste pa direktno vplivajo na kvaliteto pouka in zvišujejo stroške zato, ker lahko npr. študenti drugih letnikov delajo vaje na vrhunskih konfokalnih mikroskopih, in ker je efekt vloženega denarja nekako sigmoidna funkcija, kjer moraš na neki točki porabiti veliko za vedno manjši efekt.
Morda bo kdo vprašal: “Zakaj bi porabljal ves ta denar za razvajene študente?” Ja, na Princetonu so tudi otroci bogatašev, in nekaterih morda ne zanima težak študij. Prav tako je veliko nadarjenih dodiplomcev iz nepremožnih družin, ki so na faksu lahko le zaradi denarne podpore. Roko dam v ogenj, da se večina teh študentov trudi končati študij s čimboljšimi ocenami v štirih letih, ker imajo priložnost, ki jo lahko zamudijo predvsem po svoji neumnosti. Spekter študentov je širok: veliko jih ima slabše predznanje kot v Sloveniji, ko pridejo, nekaj boljše, večinoma so bolj zagnani in motivirani, in Univerza odkrito priznava poleg čisto šolskih tudi praktična merila — od izvenštudijskih aktivnosti do raziskovalnih (kar ni isto kot šolska aktivnost, ki se meri s standardiziranimi testi). Na koncu koncev pa je odgovor na vprašanje enostavno to, da porabljaš toliko denarja, ker ga lahko: študenti imajo dobro izkušnjo s faksom, neto efekt na družbo je pozitiven, in končno, niti ne poredko naletiš na študenta, ki bo dejansko izrabil vse ponujene možnosti inštitucije — akademske ali socialne. Takšne primere je veselje videti, posebej, če prihajajo iz socialnega ozadja, kjer takšna ali drugačna oblika uspeha ni samoumevna.
Ali univerze dobro delujejo samo zato, ker imajo pač dovolj denarja? Ne. Denar je zelo enostavno zafračkati brez vsakega efekta. Ali je možno za veliko manj denarja izobraziti vrhunskih nekaj procentov vodstvenega in raziskovalnega kadra? Mogoče, če bi znal izbrati malo število bodočih študentov, na katerih boš zapravil ves denar. Prvič, nisem prepričan, da kolektivno to želimo; drugič, ni jasno, da bi bila inštitucija s tako izbranimi ljudmi socialno “zdravo” okolje; in tretjič, izkušnje profesorjev, ki so bili v raznih izbirnih komisijah za sprejem na faks, kažejo, da tako dobro, tudi če bi želeli, iz množice mladih ljudi bodočih super-študentov ne znamo izbrati. Nekje je torej potrebno potegniti črto, sprejeti N študentov in porabiti denar zanje. Privatna šola s svojo mošnjo denarja, ki ne obremenjuje proračuna, nastavi ta N, torej trade-off med kvaliteto in kvantiteto, po lastni presoji. Predvsem to stori brez moralne dileme, zakaj ni raje sprejela 10N študentov in porabila le desetino denarja za vsakega. Vsak lahko vrednost takšnega sistem seveda sodi po svoje, zatiskati si oči pred ekonomsko realnostjo pa je neumno: na neki točki več pametno porabljenega denarja res lahko prinese večjo kakovost in, izobraževanje vstran, pri raziskovalnem delu ni očitno, če koncentracija v nekaj odličnih centrih ni boljša kot difuzna poraba.
Impresivne stevilke. Mogoce bi bilo dobro dodati, da imajo ostale Ivy League univerze za seboj ravno tako velike “endowment”. Se posebno izstopa Harvard, ki ima na voljo 34 milijard dolarjev, vec kot za faktor dva vec kot Princeton (ki je mimogrede na cetrtem mestu na lestvici). To so stevilke iz lanskega leta. Prav zanimivo bo izvedeti za koliko so bodo “endowment” manjsi po letosnjme masakru na kapitalskih trgih. CMU se je recimo znizala za 20%. Btw. lista, s katere so gornji podatki je na wikipediji. http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_U.S._colleges_and_universities_by_endowment
Se strinjam. Nisem zelel dajati vtisa o tem, da je Princeton zelo izstopajoc med Ivy League (ima, mislim, najvec denarja na studenta, ampak razlika ni tako velika do ostalih), ampak Ivy League sam (plus se nekaj univerz) vsebuje institucije, ki niso tipicne predstavnice vseh visokosolskih zavodov v ZDA. Tako imajo recimo nekatere drzavne sole obicajno za velikostni red manjsi endowment ali pa ga nimajo, pa so lahko vseeno zelo kvalitetne. Potem pa je se mnozica ‘univerz’ in collegeov, za katere nihce se ni slisal…
Zagotovo se bodo “endowmenti” univerz in podobnih inštitucij zmanjšali. Jaz sem na primer prejšnji teden že dobil pismo od Society for Reproduction, katere član sem, da naj letos ob članarini prispevam kaj več prostovljnega prispevka, ker so se sredstva društva zmanjšala za več kot milijon dolarjev zaradi finančne krize.
V nature so sedaj objavili tudi stevilke za koliko so se nekateri endowmenti zmanjsali. Recimo Harvard 22%, Yale 25%… Prav impresiven je podatek, da kar polovica budgeta Harvardove school of arts and sciences prihaja iz endowmenta.