Po savani se pase gazela. Nenadoma opazi, da se ji skozi visoko travo približuje nevarna zver. Sprva obmiruje, nato se namesto v dir požene visoko v zrak, nakar pred zverjo še naprej poskakuje približno dva metra v višino. Zakal le? Ali ni takšna potrata energije nesmiselna, saj bi ji za preživetje bolj koristilo, če bi se pognala v hiter beg? Želi s skakanjem morda na nevarnost opozoriti druge gazele, ki so v bližini?
V začetku sedemdesetih let se je biolog Amotz Zahavi, profesor zoologije na univerzi v Tel Avivu, ukvarjal z vprašanjem, ki je mučilo znanstvenike vse od Darwina naprej: zakaj se živali pogosto obnašajo energijsko zelo potratno? Zakaj imajo pavi tako košate repe, ki so jim pri gibanju v naravi samo v napoto? Zakaj se gazele, ko zagledajo leva v bližini, ne poženejo v beg, ampak začnejo skakati visoko v zrak?
Zahavi je razvil teorijo, po kateri na prvi pogled nesmiselno in energijsko potratno početje nima pomena samo po sebi, ampak gre za sporočilo (signal, znak). Gazela z visokimi skoki levu sporoča, da je zdrava in močna, zato bi bilo zanj nesmiselno, da jo lovi. Za njen ulov bi namreč porabil več energije, kot če se loti iskanja kake druge živali, ki ni tako gibčna in hitra. Prav tako pav s košatim repom potencialnim samicam pošilja sporočilo, da so njegovi geni in kondicija odlični, saj si sicer ne bi mogel privoščiti tako lepega repa.
Katerim sporočilom lahko živali verjamejo?
A zakaj bi živali s takšnimi znaki sploh “govorile” resnico? Ali ni za preživetje bolj smotrno, da bi se vsako živo bitje čim bolj šopirilo in se pred drugimi kazalo v bistveno boljši podobi? Ali žival s tem, da “govori resnico”, sploh kaj pridobi? Kako se lahko v naravi vzpostavi verodostojna komunikacija med živimi bitji, če obstaja med pošiljateljem in sprejemnikom informacije konflikt interesov?
Po teoriji, ki jo je razvil Zahavi, neodvisno od njega pa tudi nekateri teoretiki ekonomije, se rešitev problema zaupanja vredne komunikacije skriva v visokih stroških ustvarjanja znakov. Zahavi pravi, da je bistvo takšnih znakov prav to, da morajo živali vanje investirati veliko energije. Prav zato, ker proizvajanje takšnih znakov v naravnem okolju predstavlja na prvi pogled nesmiselno razsipanje energije, so ti znaki v očeh tistega, ki so mu namenjeni, lahko priznani kot pristni in ne kot lažno zavajanje. Če imajo vsi znaki določeno ceno, ustvarjanje lažnih znakov pa ima v povprečju in na dolgi rok višjo ceno kot ustvarjanje resničnih sporočil, se živalim laganje ne splača.
Zahavi je svojo hipotezo po vzoru iz športa poimenoval načelo hendikepa (handicap principle). Energijsko potratni znaki so nekakšna dodatna otežitev, ki zagotavlja, da so sporočila res pristna in ne lažna. Pavov rep je najlepši primer takšnega “hendikepa” oziroma energijsko potratnega znaka. Namen košatega repa je namreč, da potencialnim samicam sporoča tisto, česar neposredno ne morejo videti. Vzdrževanje lepega in košatega repa zahteva namreč veliko energije, kar si lahko privoščijo le močni in zdravi samci. Bolehne in slabotne pave bi namreč takšna investicija v rep preveč izčrpala, da bi se jim splačala. Ti morajo namreč vso energijo usmeriti zgolj v svoje preživetje in nimajo presežkov, ki bi jih lahko investirali v luksuzne dobrine, kakršna je košat rep.
Pomembno je tudi dejstvo, da se pavom na dolgi rok ne splača lagati. Investicija v rep je namreč energijsko tako potratna, da je zanje še zmeraj boljše, da upajo na uspeh pri kateri od samic kljub temu, da ne bodo imeli košatega repa. Morda so slabotni le to leto in bodo že naslednje leto lahko spet razvili čudovit rep, zdaj pa jim je v prvi vrsti pomembno, da sploh preživijo do naslednjega leta. Prav zaradi svoje visoke cene so košati in barviti repi pavov dober pokazatelj dejanskega stanja posameznega pava, ki ga samice sicer ne bi mogle razbrati.
Podobne znake za komunikacijo so biologi odkrili tudi pri pticah. Mladiči v gnezdu so lahko zelo glasni, če so lačni, saj je njihovo prehranjevanje odvisno od tega, kar jim prinesejo starši. Problem ptičje matere pa je, kako naj ve, kateri od malih kljunčkov v resnici najbolj potrebuje črvička, ki ga je ravnokar prinesla v gnezdo. Je to mladič, ki je najbolj glasen? Če mladiči v okolici ne bi imeli naravnih sovražnikov, mati ne bi mogla biti prepričana, da je najbolj glasen mladič tudi najbolj lačen. A ker lahko glasno oglašanje poleg matere prikliče tudi katerega od sovražnikov, se mladiču, ko je sit, ne izplača več kričati, saj to zanj v divjini, kjer ga ogrožajo tudi druge živalske vrste, ne bi bilo smotrno.
Zakaj je koristno obdavčiti luksuzne dobrine?
Do podobnih zaključkov kot zoologi, ki so preučevali obnašanje živali v divjini, so prišli tudi ekonomisti. Tudi ljudje namreč radi investiramo v dobrine, ki jih v resnici ne potrebujemo za preživetje. Že Adam Smith je v osemnajstem stoletju ugotavljal, da ljudje zelo radi razkazujejo svoje bogastvo, medtem ko revščino raje skrijemo. Vendar razkazovanja bogastva (še) ni razumel kot statusni simbol, ampak je postavil teorijo, da se ljudje bistveno raje identificirajo z veseljem kot z žalostjo, zato se bogastvo splača razkazovati, medtem ko je revščino bolje skriti.
Modernejše stališče je zagovarjal sredi devetnajstega stoletja John Stuart Mill, ki je luksuzne dobrine razumel kot statusni simbol in predlagal njihovo obdavčitev. Ker dragih predmetov ljudje ne kupujejo zato, ker bi jih potrebovali, ampak ker z njimi sporočajo, kako dobro jim gre, njihova cena seveda ni v korelaciji z njihovo uporabnostjo. Zato je po njegovem smiselno, da takšne predmete država še dodatno podraži z davki. “Ko predmeta ne kupimo zaradi njegove uporabnosti, ampak zaradi visoke cene, nižanje cene ni priporočljivo… davka na takšno dobrino v resnici ne plača nihče. Obdavčitev takšnega blaga je idealna, saj se državna blagajna polni na način, da nihče nič ne izgubi.”
Če je bilo morda nekoč bogastvo le znak uspešnega posameznika, je sčasoma postalo vrednota sama po sebi. Ekonomist in sociolog Thorstein Veblen je tako ob koncu devetnajstega stoletja v knjigi The Theory of the Leisure Class analiziral načine, kako ljudje oznanjajo svoje bogastvo. Sprva je bil znak dobro stoječega posameznika to, da mu za preživetje ni bilo treba delati. Veliko prostega časa za ljubiteljske aktivnosti je bilo dober pokazatelj tega, da je nekdo bogat.
Kot primer razkazovanja presežka prostega časa je navedel tudi prekomerno izobraževanje, ki ga je zoperstavil izobraževanju za konkretna praktična opravila. Podobno kot pri ukvarjanju s športom naj bi tudi pri prekomernem izobraževanju v nepomembnih veščinah šlo predvsem za razkazovanje presežka prostega časa.
Glede prostega časa kot opombo omenimo tudi, da se je moderna znanost začela razvijati prav v bogataških krogih, saj nekdo, ki je raziskoval zgolj zato, da bo lahko preživel, ni bil dovolj verodostojen. Zaupanja vreden znanstvenik je bil lahko le tisti, ki je raziskoval iz užitka v svojem prostem času, ne pa zato, da bi preživljal svojo družino. Učenjaki, ki so bili zaposleni na univerzah, so prejemali denar za poučevanje in ne za raziskovalno delo. Takšno prepričanje se je spremenilo šele v devetnajstem stoletju, ko je znanstvenik postal poklic kot vsak drug.
Čemu lahko koristi izobrazba?
Teorijo o izobrazbi kot znaku je podrobneje razvil ekonomist Michael Spence in si zanjo leta 2001 prislužil Nobelovo nagrado za ekonomijo. Če je Veblen zagovarjal trditev, da je višja izobrazba znak pripadnosti družbenemu razredu, ki mu ni treba delati, je Spence razvil teorijo, po kateri je stopnja izobrazbe predvsem signal potencialnim delodajalcem o lastnostih posameznika, ki jih sicer ne bi mogli preprosto razbrati. Leta 1973 je objavil matematični model trga dela, ki je temeljil prav na stopnji izobrazbe kot znaku, ki podobno kot pavov rep sporoča sicer nevidne lastnosti posameznika.
V najbolj preprosti različici takšnega modela imamo na trgu dela dve vrsti ljudi: v skupini A so zelo produktivni delavci, v skupini B pa manj produktivni. Vendar pa delodajalec ne more vnaprej presoditi, ali gre pri potencialnem uslužbencu za osebo tipa A ali B. V svojem osnovnem modelu Spence namreč ne prizna, da bi dodatno izobraževanje neposredno povečalo produktivnost delavca. Ključno vprašanje je tako, zakaj bi potencialni delavci v tem preprostem modelu sploh študirali in zakaj bi delodajalci bolje plačevali bolj izobražene ljudi?
Spence je z analizo pokazal, da je lahko stopnja izobrazbe lahko dober pokazatelj tega, za kakšen tip delavca gre. Podobno kot pri pavovem repu lahko tudi dosežena diploma ali doktorat, če se je zanju treba dovolj močno potruditi in v to investirati veliko energije, v povprečju predstavlja verodostojen signal o potencialni produktivnosti posameznika. Še enkrat pa opozorimo, da vsaj v tem preprostem modelu izobrazba nima nobenega praktičnega pomena in sama po sebi ne poveča produktivnosti posameznika. Je le signal delodajalcu, ki naj v povprečju ne bi zavajal. Za manj produktivno skupino B investicija v dodatno izobraževanje, ki bi posameznikom sicer prinesla višjo plačo, namreč ni smotrna, ker bi morali vanjo vložiti več, kot bi z njo pridobili. Zato je lahko izobrazba po tem modelu trga dela za delodajalce podobno verodostojen znak kot visoko poskakovanje gazele pred levom ali šopirjenje pava z razkošnim repom.
