O odnosih do znanstvene uspešnosti – in korektnosti

Glede na to, da sem še vedno bolj osamljen pri podpiranju družboslovnega vogala teh dnevniških zapisov, mi dovolite še nekaj uvodne hudomušnosti (beri: resnih empiričnih dokazov) o podobnostih med naravoslovnim in družboslovnim znanstvenikom: tako kot Jernej tudi sam tole objavo pišem ob spremljavi Keitha Jarretta (kar vsaj pri meni sicer ni povezano z nekdanjim bivanjem v Cambridgeu, da ne bi kdo povlekel napačnih znanstvenih zaključkov), tako kot Gregor (in še marsikdo) tudi sam ne maram obstoječega sistema točkovanja znanstvene uspešnosti in tako kot Gašper tudi sam mislim, da je eden od izvirnih grehov skrivanje za navidezno “objektivnostjo” tovrstnega pristopa, namesto da bi sprejeli odgovornost vrednostne presoje, kadar smo zanjo poklicani.

O svojih kritičnih pogledih na tovrstna “objektivna” merila znanstvene uspešnosti sem pred časom že pisal v malo drugačni avtorski inkarnaciji. Če vas tema zanima, vas vsekakor vabim, da si kolumno (pa četudi le ob napadu kake nespečnosti) preberete.

Se mi pa zdi, da je odnos do znanstvene uspešnosti vsaj malo povezan tudi s siceršnjim odnosom do znanstvenega dela kot takega oziroma z ne preveč zdravo klimo do korektnosti znanstvenega dela, ki ga sam denimo opazim tudi pri odnosu do plagiatorstva. Morda je to bolj prisotno v družboslovju, ki bolj živi in dela v svetu črk, a gotovo ga poznajo tudi naravoslovci: oni Jernejev zapis o svarilih njegovih angleških kolegov (“naj ja ne objavljam kaj nepricakovanega, saj nas bodo ameriski uredniki zavrnili, in potem sami to objavili”) že nakazuje nekaj podobnega.

Pa pri moji kritiki ne gre samo za to, da bi do plagiatorstva prihajalo – kar je seveda že samo po sebi izvirni greh – ampak da pri plagiatorjih vse večkrat (vsaj kot bralec novic v časopisju, a tudi kot visokošolski učitelj) doživljam tudi poskuse upravičevanja ali sprenevedanja glede svojega ravnanja. Ko se človek, ki dobesedno prepiše neko drugo delo, tudi potem, ko ga na to izrecno opozoriš, spreneveda, da ni prepisoval oziroma da ne gre za isto besedilo (včasih denimo zato, ker je bilo treba izvirno delo vsaj prevesti in tako seveda ni identično do zadnje črke), in ko to opaziš (vse) večkrat, potem se mi zdi, da bi morali tudi kot znanstvena skupnost nekako ukrepati.

Zakaj kot skupnosti in kako ukrepati? Nek ameriški “privatdozent” je svojim študentom napovedal, da bo plagiatorje javno osramotil, in nato tako zasačene domnevne plagiatorje tudi res razkrinkal na svojem blogu, a zaradi tega izgubil službo (za moj vir in razpravo glej ta spletni blog, za zagovor tega teksaškega profesorja (cowboy hat and all) pa njegov blog).

Takšno sramotenje na lastno pest se tudi meni ne zdi najbolj primerno, delno že zato, ker se strinjam s svojim nekdanjim harvardskim kolegom Danom Markelom, da sramotilne kazni ne dosegajo koristnih učinkov, delno pa zato, ker je prav, da pri tovrstnem početju ukrepajo (tudi) institucije v skladu s svojimi možnostmi. Da ne bo dvoma, saj ne, da naše fakultete nikoli ne bi ukrepale; a vseeno se mi zdi, da so se na splošno “v zraku” preveč razbohotile klice bolezni, pri kateri pričakovanje koristi od tovrstnega početja daleč pretehta nad strahom pred kaznijo ob morebitnem razkritju, in da takšno početje tudi daleč presega srednješolske ali fakultetne klopi.

Na koncu pa je, kot rečeno, vse povezano s splošnim odnosom do tega, kaj je res “pravo” “merilo” “znanstvene” “uspešnosti”.

-