Med vsemi mejniki v življenju ima zaključek šolanja za posameznika še posebno veliko težo. Ne gre namreč le za konec enega od mnogih obdobij življenja, ki ga nato nadomesti drugo, v današnji družbi je to dogodek, ko se mlad človek dokončno postavi na svoje noge. Rituali prehoda, ki spremljajo prestop iz dobe “pripravništva” v dobo “odraslosti”, so na različnih koncih sveta prilagojeni lokalni tradiciji, a vseeno se včasih zdi, da bi veljalo kako dobro navado tudi privzeti.
V ZDA je uveljavljena tradicija, da ob podelitvi končnih spričeval univerza povabi kako znano osebnost, ki študentom ob vstopu v “resnični svet” poda še zadnje napotke v obliki nagovora pred velikim avditorijem (commencement address). Enega najodmevnejših nagovorov diplomantom, ki ga velja poslušati večkrat (najdete ga na YouTubu), je imel 12. junija 2005 na kalifornijski univerzi Stanford Steve Jobs, ključna oseba pri razvoju mnogih popularnih elektronskih naprav, kot so Maci, iPhoni in iPodi.
Zanimivo je, da Jobes, ki predstavlja sinonim za uspešnega poslovneža na področju računalništva in zabavne industrije, sam fakultete sploh ni končal. Že na začetku govora se je namreč pošalil, da je ta njegov nagovor verjetno najbližji stik, ki ga bo kadarkoli imel s ceremonijo podeljevanja diplom. A o pomenu šolanja nikakor nima slabega mnenja, le v njegovem primeru se je življenjska pot odvila nekoliko drugače, o čemer pričajo tudi tri zgodbe, ki jih je predstavil v svojem petnajstminutnem nagovoru diplomantom.
Ker ga je biološka mati rodila še kot mlada študentka, se je odločila, da ga odda v posvojitev. Vendar le pod pogojem, da ga sprejme dobro izobražena družina. A žal se je odvetniški par, s katerim so že bili domenjeni, tik pred zdajci premislil, saj so želeli punčko, tako da je mali Steve pristal pri starših brez univerzitetne izobrazbe. Ko je biološka mati to izvedela, je dokončne papirje za posvojitev podpisala šele, ko sta starša obljubila, da bosta posvojencu omogočila šolanje na univerzi, kar v ZDA ni ravno poceni.
Ker pa Jobs kot najstnik še ni prav dobro vedel, kaj bi sam s sabo in kakšne cilje naj si sploh postavi v življenju, se je z univerze že po pol leta izpisal. Ni namreč želel, da starša porabita vse težko prigarane prihranke za njegovo šolanje, če sam ni povsem prepričan, ali je izbral pravi študij. Po izpisu je še kar nekaj časa preživel v univerzitetnem kampusu, kjer je spal na tleh v sobah prijateljev in obiskoval le tista predavanja, ki so ga resnično zanimala. Pravi, da so mu prav obiski raznih na videz tako nepomembnih tečajev, kot je na primer kaligrafija, kasneje bistveno pomagali pri ustvarjanju računalnikov, s pomočjo katerih je uspel in postal ena najbolj cenjenih osebnosti v računalniškem poslu.
Pri sedemnajstih je namreč prebral naslednji stavek, ki si ga je vzel k srcu: “Če vsak dan preživiš, kot da bi bil tvoj zadnji, boš imel nekega dne gotovo prav.” Od tedaj se menda vsak dan zjutraj postavi pred zrcalo in vpraša: “Če bi bil danes moj zadnji dan, bi počel prav to, kar imam na urniku?” Ko je odgovor na to vprašanje preveč dni zapovrstjo “Ne”, ve, da mora v življenju nekaj spremeniti.
Pri dvajsetih sta s prijateljem v garaži staršev ustanovila podjetje Apple, ki je v desetih letih zraslo iz skromne garaže v več milijard vredno podjetje z več tisoč zaposlenimi. Pri tridesetih pa so se vizije Jobsa razšle z vizijami drugih vodilnih v podjetju. Ker ga večina nadzornikov ni podprla, je ob velikem medijskem odmevu izgubil službo v podjetju, ki ga je pravzaprav sam ustvaril.
Nekaj mesecev je bil popolnoma izgubljen. Ni vedel, kaj naj stori. Razmišljal je, da bi povsem spremenil svoje življenje, a je premagal občutek, da v tem, kar je počel do takrat, v resnici uživa. Zato se je lotil vsega znova od začetka. Ponovno je ustanovil več podjetij, ki so hitro postala vodilna na svojih področjih. Med drugim je ustanovil studio za računalniško animacijo Pixar, ki ga je leta 2006 za več milijard dolarjev prodal družbi Walt Disney, katere največji posamezni solastnik je danes. Za nazaj je prepričan, da je bila boleča izguba službe pri Applu najboljša stvar, ki se mu je zgodila v življenju. Kasneje se je vrnil nazaj v podjetje in ga zelo uspešno vodi še danes.
Poanta Jobsovega nagovora je v bistvu ravno nasprotna tisti, ki so jo zadnja leta na veliko propagirali v naših krajih, ko so mlade prepričevali, naj študirajo smeri, ki so se v nekem trenutku politiki zdele “prave”. Včasih se premalo zavedamo, da nismo bitja iz računalniških igric, saj imamo zgolj eno življenje. Leta 2004 se je Jobs dejansko soočil z lastno minljivostjo. Odkrili so mu tumor na trebušni slinavki, ki je praviloma neozdravljiv. A imel je srečo, saj se je po biopsiji izkazalo, da gre za eno od redkih oblik tumorja, ki se jo z operacijo lahko pozdravi.
Takole je sam izrazil bistvo svojega nagovora: “Vaš čas je omejen, zato ga ne zapravite tako, da ga živite za koga drugega. Naj vas ne omreži dogma, da je treba živeti po spoznanjih drugih. Ne pustite, da se vaš notranji glas utopi v šumu tujih mnenj. Najpomembneje je, da imate pogum slediti svojemu srcu in občutkom. Ti na neki način že vedo, kaj bi radi postali. Vse ostalo je drugotnega pomena. […] Vaše delo bo zapolnilo pomemben del vašega življenja in edini način, da boste res zadovoljni, je, da počnete tisto, v kar resnično verjamete. To pa je mogoče le, če imate svoje delo radi. Če tega še niste našli, nadaljujte z iskanjem. Ne obupajte. Kot pri vseh zadevah, povezanih s srcem, boste že vedeli, kdaj boste naleteli na pravo stvar.”
