Dolgo je veljalo prepričanje, da čir na želodcu povzroča prekomerno izločanje kisline. Vzrok za to naj bi bil stres, preveč pikantna prehrana ali pretirano pitje alkohola. Terapija se je tako osredotočala predvsem na lajšanje simptomov, saj so tovrstna obolenja običajno zelo boleča, dokončne ozdravitve pa se ni bilo nadejati, saj je bila narava bolezni po takrat veljavni razlagi takšna, da se kaj veliko ni dalo narediti.
A v začetku osemdesetih let sta dva avstralska zdravnika postavila hipotezo, ki ji sprva skoraj nihče ni verjel. Po njunem naj bi čir na želodcu povzročala posebna vrsta bakterij z imenom Helicobacter pylori. Če bi se domneva obeh raziskovalcev potrdila, bi to predstavljalo pravo revolucijo na področju zdravljenja želodčnih bolezni, saj je čir na želodcu zelo pogosto obolenje, ki za časa življenja prizadene približno enega od desetih ljudi. Če čir povzročajo bakterije, ga lahko preprosto pozdravimo z antibiotiki.
Čeprav je bila ideja obeh znanstvenikov vsekakor zanimiva, sta imela s prepričevanjem kolegov in nasploh znanstvene skupnosti velike težave. Hipoteza je namreč postavila na glavo ustaljeno prepričanje, da v želodcu zaradi kislega okolja bakterije ne morejo preživeti. Če je želodčna kislina dovolj močna, da lahko razgradi recimo noht, kako lahko v njej preživijo bakterije? Večini znanstvenikov se je zdela to povsem nora hipoteza.
Težava je bila tudi v tem, da omenjena znanstvenika nista bila kakšni ugledni imeni v svetu znanosti, njuna teorija pa je bila v nasprotju s stališči mnogih avtoritet in s splošno sprejeto doktrino zdravljenja. Robin Warren je bil takrat patolog bolnišnice v avstralskem mestu Perth, Barry Marshall pa le tamkajšnji stažist. Malo nenavadno bi bilo, da bi dva tako osamljena in obrobna raziskovalca sama razrešila zdravstveni problem številnih ljudi po vsem svetu. Običajno se tako prelomnih teorij domislijo ugledna imena z uglednih inštitucij, ne pa dva čudaka iz neke skorajda neznane avstralske bolnišnice.
Warren in Marshall sta imela težave že s samo objavo svojih rezultatov v znanstvenih revijah. Tudi na znanstvenih konferencah ju niso jemali resno. Deloma so imeli za to tudi argumente. Znanstvenika namreč sprva nista dokazala, da je med okužbo z omenjeno bakterijo in čirom neposredna vzročna povezava. Našla sta namreč tudi primere, ko so bili ljudje z bakterijo okuženi, a se jim okužba ni razvila v čir.
Leta 1984 je bilo Marshallu vsega dovolj, zato je sklenil, da bo izvedel eksperiment, s katerim bo dokončno prepričal skeptike. Ženi seveda tega ni povedal vnaprej, a nekega dne je v službi iz gojišča vzel bakterije H. pylori, jih razredčil v kozarcu vode in vse skupaj pogoltnil. Ker je bila doza bakterij kar velika, je že kmalu začutil, da se v želodcu nekaj dogaja. Naslednje dni je imel vedno hujše želodčne težave, čutil je bolečino, slabost, nato je začel tudi bruhati. Vse to so bili jasni znaki nastajajočega čira. Po nekaj dneh mu je Warren naredil endoskopijo in jasno videl, da je njegov prej zdravo vijoličasti želodec postal rdeč. Po dobrem tednu gojenja laboratorijskih bakterij v lastnem želodcu je Marshall tako začel jemati antibiotike, ki so ga po pričakovanjih povsem pozdravili.
Oba raziskovalca sta bila tako dokončno prepričana, da njuna hipoteza o bakterijskem povzročitelju čira na želodcu neizpodbitno drži. Vendar pa z zgodbo o popitem kozarcu bakterij takrat še nista šla v javnost, saj so ju imeli vsi za čudaka, s to zgodbo pa bi si tak sloves le še utrdila, česar seveda nista želela. Vse skupaj sta tako skupaj z drugimi rezultati objavila šele po dobrem letu. A trajalo je vse do leta 1994, da je nacionalni inštitut za zdravje potrdil metodo zdravljenja želodčnega čira z antibiotiki. Največje priznanje za oba znanstvenika pa je prišlo leta 2005, ko sta za svoje odkritje prejela Nobelovo nagrado za medicino.
Čeprav zvenijo nekatere hipoteze na prvi pogled zelo nenavadno, to še ne pomeni, da niso resnične. Pravkar je marsikoga presenetila ugotovitev raziskovalcev z univerz Cambridge in Yale, ki so preučevali statične podatke o epidemiji tuberkuloze v vzhodnoevropskih državah v zadnjih desetletjih. Presenetljivo, ali pa tudi ne, so našli korelacijo med posojili Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in povečanjem primerov tuberkuloze v posamezni državi, kar je dobra indikacija za oceno zdravstvene oskrbe prebivalstva (PLoS Medicine).
Analizirali so podatke iz več kot dvajsetih držav in ugotovili, da tuberkuloza poraste, če država vzame posojilo IMF, ter nato spet upade, ko posojila ne koristi več. Posojilo naj bi vplivalo na porast primerov tuberkuloze zaradi striktnih pogojev koriščenja posojila, ki jih državam postavlja IMF. Država mora omejiti javne izdatke in to običajno stori prav na račun javnega zdravstva. Raziskovalci so namreč ugotovili, da se je zaradi manjših izdatkov za zdravstvo zmanjšalo na primer število zdravnikov na enoto prebivalstva.
Med enaindvajsetimi obravnavanimi državami po podatkih raziskovalcev le Slovenija ni vzela posojila IMF, zato ni presenetljivo, da ima tudi najboljše rezultate boja proti tej zoprni bolezni, ki po mnenju Svetovne znanstvene organizacije (WHO) predstavlja enega od večjih zdravstvenih problemov enaindvajsetega stoletja. Bistvo za uspešno zdravljenje tuberkuloze, ki traja več mesecev, je hospitalizacija pacientov in strog nadzor nad doslednim jemanjem zdravil. Slovenija to politiko zdravljenja, ki jo predpisuje tudi WHO, prakticira za vse obolele, medtem ko na primer Rusija v bolnišnici zdravi le četrtino obolelih. Če v raziskavi obravnavane države ne bi sprejele posojil IMF, bi po oceni raziskovalcev v zadnjem desetletju dvajsetega stoletja za posledicami tuberkuloze v vzhodni Evropi umrlo približno sto tisoč ljudi manj.
IMF se je na rezultate raziskave ostro odzval in znanstvenike obtožil, da problema niso obravnavali dovolj celostno, prav tako pa so kritizirali tudi njihovo metodologijo. Mednarodni denarni sklad izhaja namreč iz predpostavke, da boljši makroekonomski kazalci neke države sami po sebi posledično povzročijo tudi boljše razmere za življenje v tej državi, med drugim tudi boljšo zdravstveno oskrbo prebivalstva. A ob nadaljnjih raziskavah se prav lahko izkaže, da je to le mit, kot je bilo dolgo časa prepričanje, da bakterije ne morejo živeti v kislem okolju želodca.
