Ko je triindvajsetletna Katharine Moser vstopila v kliniko na Manhattnu, se je dobro zavedala, da od tistega dne naprej nič več ne bo tako, kot je bilo, čeprav je vedela, da je ne čaka noben resen medicinski poseg. Bolnišnico je zgolj zaprosila, naj zdravniki pregledajo njen dedni material in ugotovijo, ali lahko zboli za Huntingtonovo boleznijo. Šlo je za dokaj preprosto testiranje, ki pa lahko življenje posameznika postavi povsem na glavo.
Huntingtonova bolezen je namreč ena hujših bolezni, saj je vsakdo, ki zboli, obsojen na dolgotrajno umiranje na obroke, ki traja tudi do dvajset let. Najprej se pojavijo prvi znaki izgubljanja ravnotežja, ki jih spremljajo nenadzorovani gibi mišic, kasneje pa začnejo slabeti tudi mentalne sposobnosti obolelega. Bolnik postopoma izgublja nadzor tako nad telesom kot tudi na umom.
Bolezen, ki ni ozdravljiva
Najhuje pri vsem pa je, da je bolezen povsem neozdravljiva. Ko zdravniki enkrat postavijo diagnozo, je pacient obsojen na počasno umiranje, ki se mu ni mogoče izogniti. Medicina lahko le blaži simptome bolezni, pozdraviti pa je ne more. Oboleli običajno končajo v domovih za ostarele, kjer se zadnja leta svojega življenja komaj še zavedajo, da so živi.
Katharine Moser je že od svoje mladosti, ko je za Huntingtonovo boleznijo umiral njen ded, razmišljala o tem, da bi se testirala in preverila, ali tudi ona nosi bolezenski gen. Vendar so jo sorodniki vedno znova prepričali, naj se ne testira, saj s tem ničesar ne pridobi. Če ima gen, bo zbolela ne glede na to, kako zdravo živi, kolikokrat na teden telovadi, ne kadi in se nasploh izogiba škodljivim navadam.
V takih primerih, ko nobena terapija ne pomaga, se večina ljudi z dedno boleznijo v družini ne odloči za testiranje, ampak živi v upanju, da imajo srečo in se nanje okvarjeni gen ni prenesel. Če je kateri od staršev nosilec okvarjenega gena, ima otrok petdeset odstotkov možnosti, da se bo gen prenesel tudi nanj.
Epidemija bolezni ob jezeru v Venezueli
Huntingtonova bolezen predstavlja danes najbolj dramatičen primer genskega determinizma. Bolezen povzroči preveliko število ponovitev zapisa CAG v molekularni abecedi DNK na četrtem kromosomu. Pri zdravih ljudeh je teh ponovitev, ki bi jih lahko poimenovali tudi jecljanje genov, manj kot 35. Večje število ponovitev pa povzroči, da oseba zboli. Več kot je ponovitev, hitreje se bolezen pojavi. Če je ponovitev več kot 60, se bolezen razvije že v mladosti, sicer pa kasneje v življenju.
Novica, ki jo je Katharine o svoji usodi izvedela tistega dne v bolnišnici, je bila slaba. Zdravniki so pri analizi njenega dednega materiala našteli 45 ponovitev zaporedja CAG, kar pomeni, da ima celo več ponovitev kot njen ded, ki je dobil prve simptome bolezni pri svojih petdesetih. Pri Katharine se bodo simptomi zelo verjetno pojavili že sredi tridesetih, tako da ima pred seboj le še dobro desetletje normalnega življenja.
Žalostno zgodbo mlade Katharine so v sklopu člankov o vplivu novih znanstvenih spoznanj s področja genetike na življenja običajnih ljudi podrobno predstavili v časopisu The New York Times. Serija sestavkov ima pomenljiv naslov “Doba DNK – odločiti se vedeti” (The DNA Age – Choosing to Know). Sodobna znanost zna namreč v nekaterih primerih že tako natančno napovedati prihodnost, da je lahko tovrstno poznavanje lastne usode v resničnem življenju prej v breme kot v korist.
V podobnem položaju, kot je bila pred nekaj leti Katharine, je bila leta 1968 Nancy Wexler. Takrat je pri svojih triindvajsetih izvedela, da ima njena mati Huntingtonovo bolezen, kar pomeni, da ima tudi sama petdeset odstotkov možnosti, da zboli za to neozdravljivo boleznijo. A v tistem času še ni bilo na voljo testov, s katerimi bi lahko preverili, ali ima tudi potomec oboleli bolezenski gen. V bistvu so takrat o sami bolezni vedeli zelo malo.
Ko je Nancy doktorirala iz psihologije, se je odločila, da svojo znanstveno kariero posveti preučevanju svoje družinske bolezni. Izvedela je, da je v Venezueli ob jezeru Maracaibo zelo veliko primerov te bolezni, ki so ji domačini pravili el mal de San Vito. Pravzaprav bi lahko rekli, da se je v tamkajšnjih ribiških vaseh Huntingtonova bolezen pojavila kot nekakšna epidemija.
Nancy Wexler je s pomočjo kolegov izvedla velikansko populacijsko študijo lokalnega prebivalstva. V njeno raziskavo je bilo zajetih več tisoč prebivalcev revnih vasi, ki so imeli to smolo, da je neki njihov skupni prednik v skupnost prinesel oboleli gen, ki se je nato dedoval iz generacije v generacijo.
Po natančni analizi rodovnikov in sorodstvenih povezav obolelih je prišla do ugotovitve, da vodijo vse sledi nazaj v preteklost do neke ženske z imenom Maria Concepcion Sota, ki je ob venezuelskem jezeru živela na začetku devetnajstega stoletja.
Izdelava natančnih rodovnikov v zelo revnih vaseh, kjer je imelo veliko oseb enaka imena, nikakor ni bila preprosto delo. Wexlerjeva je ljudem jemala tudi vzorce dednega materiala, ki so jih nato analizirali v laboratorijih v ZDA. Končni cilj odprave je bil namreč najti gen, ki povzroča Huntingtonovo bolezen.
Sreča pri iskanju igle v kopici sena
Iskanje gena, katerega okvara povzroča neko bolezen, je seveda zelo zahtevno opravilo. Kanadski genetik Jim Gusella je imel v začetku osemdesetih let zelo veliko srečo, saj je odkril, da je eden od vsega dvanajstih genskih označevalcev, ki so jih takrat poznali pri človeku, v bližini gena, ki v okvarjenem stanju povzroča Huntingtonovo bolezen.
Genski označevalec je neka lastnost, ki jo pri posamezni osebi zlahka opazimo in katere genski zapis ter lego na kromosomu poznamo. Če na primer vemo, kje je zapisana informacija za modro barvo oči, je to lahko genski označevalec. Če nato slučajno opazimo, da imajo vsi, ki zbolijo za Huntingtonovo boleznijo, tudi modre oči, lahko z veliko verjetnostjo sklepamo, da je okvarjeni gen, ki povzroča bolezen, nekje v bližini gena za modre oči. Iskanje gena za Huntingtonovo bolezen je bilo v začetku osemdesetih let, ko je bilo znanih tako malo označevalcev, podobno iskanju igle v kopici sena. Gusella je imel neverjetno srečo, da se je eden od te peščice znanih označevalcev, imenovan G8, nahajal v bližini mesta na četrtem kromosomu, kjer je lociran tudi gen za Huntingtonovo bolezen.
A to srečno naključje še ni pomenilo konca zapletenih raziskav, saj je bilo področje četrtega kromosoma, kjer se je nahajal iskani gen, še vedno zelo veliko. Dolgo je bilo kar štiri milijone baznih parov DNK oziroma črk v genetski abecedi. Zato so raziskovalci spremenili taktiko in začeli na tem področju kromosoma iskati zaporedja črk, ki so podobna pri vseh osebah, ki so zbolele za boleznijo. S tem postopkom so območje zmanjšali na pol milijona baznih parov. Na enem koncu tega območja so odkrili tri gene, vendar bolniki na nobenem od treh niso imeli nepravilnosti. Ko so se lotili še drugega konca, so tam odkrili te nenavadne ponovitve črk CAG, ki pri več kot 35 ponovitvah povzročijo bolezen.
Čeprav danes še ne vedo prav dobro, kakšna je povezava med ponavljajočim se zaporedjem sklopa črk CAG in izbruhom bolezni, je skoraj gotovo, da se protein, ki nastaja na podlagi tega zaporedja črk, z leti nabira v celicah in povzroča težave. Daljše kot je zaporedje ponovitev CAG, bolj aktivno se bo nabiral in prej se bo to nabiranje poznalo na zdravju posameznika.
Čeprav Katharine Moser pravi, da ne obžaluje svoje odločitve, da vnaprej izve svojo usodo, je soočenje z neizpodbitnim dejstvom, da jo zaradi 45 ponovitev zaporedja CAG na njenem četrtem kromosomu že kmalu čaka počasno pešanje zdravja, vsekakor informacija, ki bo bistveno vplivala na njeno nadaljnje življenje. Čeprav je za zdaj ravno tako zdrava, kot je bila pred testom, je hkrati tudi zelo spremenjena. In glede tega ne more storiti prav ničesar.
