Tuberkulozo so zaradi številnih smrtnih žrtev poimenovali tudi bela kuga. Prvi zapisi o tej močno nalezljivi bolezni segajo v čas faraonov, število smrtnih žrtev pa je bistveno upadlo v 50. letih prejšnjega stoletja, ko so za zdravljenje tuberkuloze začeli uporabljati antibiotik streptomicin. Zgodba o odkritju streptomicina se prične z raziskavami mikrobiologije tal.  

V tretje gre rado

Ameriški biokemik in mikrobiolog Selman Waksman se je ukvarjal s raziskovanjem mikroorganizmov, živečih v zemlji. S svojimi raziskavami je želel prispevati k izboljšanju rodovitnosti zemlje in povečanju pridelka.

Že leta 1923 je Waksman opazil, da bakterije aktinomicete proizvajajo snovi, ki so škodljive za druge bakterije in glive, vendar se mu njihov protimikrobni učinek ni zdel dovolj zanimiv, da bi raziskavo nadaljeval v tej smeri. Naslednja priložnost, da bi se usmeril v raziskave protimikrobnega učinka aktinomicet, ga je doletela še isto leto, ko mu je njegov prijatelj Fred Beaudette, ki se je ukvarjal z boleznimi perutnine, prinesel na vpogled zanimiv vzorec bakterijske kulture mikobakterij, povzročiteljic tuberkuloze.

Waksman je že takrat vedel, da mikobakterije v zemlji hitro propadejo, zato se mu vzorec bakterijske kulture mikobakterij, ki so jih prerastle in ubile aktinomicete, ni zdel pretirano zanimiv. Zopet se je odločil, da protimikrobnega učinka aktinomicet ni vredno podrobneje proučevati. Šele 15 let pozneje, ko so drugi znanstveniki že poročali o odkritju v zemlji živečih mikroorganizmov, ki proizvajajo antibiotike, je Waksman usmeril svojo raziskavo na področje iskanja novih protimikrobnih učinkovin.

Iz zemlje, gnoja in drugih naravnih materialov izoliral številne mikroorganizme in nato preizkušal, ali izolirani mikroorganizmi izločajo protimikrobne učinkovine. Izmed 10.000 testiranih mikroorganizmov, je Waksman izoliral dva antibiotika – aktinomicin in streptotricin. V nadaljnjih raziskavah sta se oba izkazala za preveč toksična, da bi jih lahko uporabljali za zdravljenje ljudi.

Pri izolaciji mikroorganizmov iz vzorcev tal je sodeloval tudi Albert Schatz, eden izmed Waksmanovih doktorskih študentov. Analiziral je številne vzorce, med drugim tudi vzorec zemlje s kmetije, kjer so imeli težave z bolno perutnino. Iz tega vzorca je izoliral mikroorganizme in na agarni plošči so zrastle zelene kolonije aktinomicet, ki so jih zaradi njihove barve poimenovali Streptomyces griseus. Bakterijo je nadaljnje analiziral in ugotovil, izloča snov, ki ima izjemen protimikrobni učinek. Zanimivo je, da je šlo za isto bakterijsko kulturo, s katero se je Waksman srečal že 20 let prej, vendar se mu takrat ta ni zdela dovolj zanimiva za nadaljnje raziskave.

Cilj Schatzeve raziskave je bil identificirati antibiotik, ki bi ozdravil tuberkulozo, saj so tedaj za zdravljenje tuberkuloze predpisovali zgolj počitek in dobro prehrano. Odkritju S. griseus so sledili obsežni eksperimenti, ki so jasno pokazali, da je rast mikobakterij ob dodatku streptomicina onemogočena. Na Kliniki Mayo so nato izvedli študije na živalih in rezultati so bili tako obetavni, da je kar osem farmacevtskih podjetij zagotovilo dovolj finančnih sredstev za najbolj obsežno klinično študijo do tedaj, ki je vključevala več tisoč bolnikov s tuberkulozo.

Leta 1947 je bil streptomicin na voljo javnosti. Novi antibiotik je bil tedaj še posebej pomemben zato, ker je bil učinkovit tudi proti po Gramu negativnim bakterijam, ki povzročajo tifus, bubonsko kugo, brucelozo in tularemijo, za katere zdravilo takrat še ni obstajalo. Odkritje je močno odmevalo tudi v svetovni javnosti, vendar je zasluge za odkritje streptomicina pobral Waksman, ki je bil vodja laboratorija.  

Tožba, ki je šokirala znanstveno skupnost

Waksman in Schatz sta pod okriljem Univerze Rutgers, na kateri sta bila zaposlena, streptomicin leta 1948 patentirala. V naslednjih letih sta Univerza Rutgers in Waksman za vsak prodam gram streptomicina zaslužila 2 centa, kar je v treh letih prineslo Univerzi Rutgers 2,5 milijona dolarjev in Waksmanu več kot 350.000 dolarjev zaslužka. Sledil je korak, ki je šokiral znanstveno skupnost – ko je leta 1950 Albert Schatz odkril, da Waksman prejema delež zaslužka od licenčnin, je vložil tožbo, v kateri je zahteval tudi formalno priznanje, da je so-odkritelj streptomicina in tudi delež zaslužka od licenčnin.

Tožba je Waksmana presenetila in osramotila, zato se je odločil za poravnavo. Na sodišču je potrdil, da je Schatz upravičen do zaslug za odkritje streptomicina, za kar je slednji prejel znesek 125.000 dolarjev, uradno izjavo od Univerze Rutgers o upravičenosti do zaslug pri odkritju in 3 % licenčnine od prodaje streptomicina. Waksmanu je od začetnih 20 % licenčnine preostalo še 17 %, od katerih je 7 % delil z ostalimi sodelavci iz laboratorija, nadaljnjih 5 % pa je namenil ustanovitvi dobrodelne Fundacije za mikrobiologijo. Schatz je bil z izkupičkom tožbe zadovoljen in je upal, da bo denar lahko uporabil za nove mikrobiološke raziskave, vendar so mu bila vrata najboljših laboratorijev zaradi razvpitosti tožbe zaprta.

Leta 1952 je bil Waksman kot edini prejemnik počaščen z Nobelovo nagrado za medicino za odkritje streptomicina. Navkljub uspešno dobljeni tožbi, je imel Schatz težave z iskanjem službe v Združenih državah Amerike, zato se je v začetku šestdesetih let z družino preselil v južno Ameriko, kjer ga je čakalo delovno mesto profesorja na Univerzi v Čilu. Na priznanje strokovne javnosti je moral počakati še 50 let, saj je leta 1994 prejel najvišje priznanje Univerze Rutgers – Rutgersovo medaljo, za zasluge pri odkritju streptomicina.

Viri:

  • Meyers M.A. 2007. Happy accidents – Serendipity in modern breakthroughs. Arcade Publishing, New York.
  • Mistiaen V. 2002. Time, and the great healer. The Guardian.