Pred dobrimi pet tisoč leti so prebivalci hribovitega južnega predela današnje Mehike udomačili divjo prednico sodobne koruze in jo začeli pridelovati na poljih. Rastlina je skozi tisočletja postala pomemben vir hrane mnogim ljudem in domačim živalim. Čeprav so kmetijska območja južne Mehike, kjer je prvotno rasla “divja koruza”, zelo stara in daleč od visokotehnoloških kmetijskih laboratorijev Evrope in ZDA, pa so se leta 2001 nenadoma znašla v samem središču modernega visokotehnološkega boja.
“Okužena” mehiška koruza
Mikrobiolog Ignacio Chapela s kalifornijske univerze Berkeley je s svojim študentom Davidom Quistom v prestižni reviji Nature objavil članek, ki je mnoge znanstvenike močno razburil. V sestavku sta biologa poročala, da tudi avtohtona koruza na odročnih poljih mehiškega višavja ni več povsem “naravna”. S testiranjem koruze na tamkajšnjih poljih sta ugotovila, da se je tudi v te “avtohtone” mehiške sorte že vgradilo nekaj genov, ki so jih ameriški znanstveniki s pomočjo metod sodobne biotehnologije dodali nekaterim sortam koruze, da bi jo lažje pridelovali na ameriških poljih.
V Mehiko prihaja pod okriljem sporazuma o prosti trgovini NAFTA zelo veliko poceni ameriške in kanadske koruze. Ker pa sta Evropa in Japonska zelo strogi glede uvoza gensko spremenjenih organizmov, mehiški Greenpeace domneva, da velika večina te koruze, še posebno tiste, ki ni namenjena za prehrano ljudi, izvira iz gensko spremenjenih sort.
Ker v Mehiki od leta 1998 velja moratorij za gojenje gensko spremenjene koruze, so se ti geni, kot vse kaže, prenesli tako, da so kmetje zaradi nevednosti ali zaradi želje po boljšem pridelku na poljih sejali tudi koruzo, ki je v Mehiko prispela iz ZDA in je bila namenjena predelavi v tortilje in podobne na koruzi temelječe prehrambne izdelke. Seveda je je nekaj ušlo nadzoru in je končala na krožnikih kmetov ter včasih tudi na njihovih poljih. In ko enkrat rastejo avtohtone in gensko spremenjene sorte v neposredni bližini, je mešanje genov le še vprašanje časa.
Za večji del sveta je bilo poročilo, ki sta ga Ignacio Chapela in David Quist objavila v reviji Nature, pravi šok, saj je to pomenilo, da je gensko spremenjena koruza okužila sam izvor avtohtone koruze na mehiškem višavju. Šokirani pa so bili tudi v velikih biotehnoloških multinacionalkah, saj so se upravičeno ustrašili, da bi lahko takšne ugotovitve močno zavrle trženje njihovih novih produktov, od katerih so si obetali velike dobičke.
V članku sta znanstvenika dejansko poročala o dveh pomembnih spoznanjih. Najprej sta ugotovila, da lahko v mnogih avtohtonih sortah koruze z mehiškega višavja najdeta gene, ki so bili povsem umetno vstavljeni v gensko spremenjeno obliko koruze za pridelavo v ZDA. V drugi, veliko bolj kontroverzni ugotovitvi, pa sta poročala, da so iz ameriške koruze preneseni geni v drugih sortah koruze zdaj nestabilni in se lahko premikajo po genomu ter naredijo potencialno večjo škodo.
Da je prva ugotovitev obeh raziskovalcev resnična, je dvomil le malokdo, saj so biologi ves čas opozarjali, da se bo kaj takega prej ali slej zgodilo. Ko enkrat gensko spremenjena rastlina prosto raste v naravi, jo je zelo težko nadzorovati, sploh če se goji v velikih količinah in njena semena množično izvažajo v druge države, kot se je to dogodilo z ameriško koruzo. Težje je bilo z drugo ugotovitvijo, saj je trditev o nestabilnih genih posledično pomenila, da je vsa moderna genska tehnologija na šibkih nogah in nezanesljiva, s čimer se seveda mnogo raziskovalcev ni strinjalo, še najmanj velike biotehnološke multinacionalke, ki so v to področje raziskav vlagale velika denarna sredstva.
Biotehnološki imperij vrača udarec
Na oba raziskovalca se je takoj po objavi članka usula prava ploha kritik. Mnogi znanstveniki, ki so z navdušenjem sprejemali novosti, ki jih je prinašala biotehnologija, in so po možnosti živeli od projektov, ki so jih podpirala velika biotehnološka podjetja, so oba raziskovalca zasuli s kritičnimi opazkami. Nekaj podjetij je najelo celo agencijo za stike z javnostmi iz Washingtona, ki je poskušala z internetno protiofenzivo ublažiti kritično ost članka in relativizirati njegov pomen.
Iskati so začeli tudi morebitne napake v postopku analize vzorcev, kar je zelo podobno početju športnikov, ko jih zalotijo pri jemanju dopinga. Pritisk je bil seveda zelo močan, saj se iskanja napak ni lotilo le nekaj posameznikov, ampak cela množica dobrih strokovnjakov s tega področja. Seveda so našli nekaj problematičnih mest, a po mnenju obeh avtorjev tudi morebitni popravki na teh mestih ne bi mogli ovreči njune teze.
Razplamtela se je tudi prava pisemska vojna, v kateri so na oba raziskovalca pritiskali z vseh strani. Za okoljevarstvenike sta hitro postala prava junaka, za biotehnološka podjetja pa le nekompetentna mazača, ki širita lažno paniko. Ker sta Chapela in Quist še naprej vztrajala pri svojih ugotovitvah in nikakor nista hotela popustiti pod težo neusmiljene medijske kampanje, se je pritisk preusmeril drugam. Uredništvo revije Nature je nekaj mesecev po objavi njunega članka storilo nekaj, po čemer ni poseglo še nikoli v 133 letih izhajanja te prestižne znanstvene revije. Čeprav so anonimni recenzenti članek odobrili za objavo, se mu je uredništvo revije kasneje pod pritiski odreklo in zapisalo, da obžalujejo, da je bil sestavek sploh objavljen, in da bi bilo glede na znana dejstva bolje, če ga ne bi objavili.
Marsikateri znanstvenik, ki zna razmišljati s svojo glavo, se je hitro vprašal, koliko je na odločitev uredništva revije vplivalo dejstvo, da večino oglasnega prostora v reviji zapolnjujejo prav oglasi velikih biotehnoloških podjetij. Seveda je uredništvo namigovanja, da so se odločili za tak ukrep pod pritiskom, odločno zavrnilo. Chapela je odločitev revije komentiral z besedami: “Vsem, ki bi si radi na tak način zakrili oči pred realnostjo, lahko ponovim le Galilejeve besede: eppur si muove (in vendar se premika).”
Težav še ni konec
Chapela je v mlajših letih delal za švicarsko biotehnološko podjetje Sandoz-Novartis, ki ga dobro poznamo tudi v Sloveniji. Morda je prav zato, ker je dobro poznal tako akademsko kot tudi industrijsko okolje biotehnoloških raziskav, leta 1997 odločno nasprotoval sporazumu med univerzo Berkeley in Novartisom, po kateri bi Novartis univerzi v obdobju petih let izplačal več deset milijonov dolarjev v zameno za vpogled v raziskave univerzitetnih znanstvenikov, še preden so te objavljene v znanstvenih revijah. Kljub protestom nekaterih profesorjev in študentov pa je vodstvo dogovor vseeno sklenilo, saj so zaradi manjšega državnega financiranja raziskav nujno potrebovali dodatne zasebne vire.
Nasprotovanje sporazumu in kontroverzni članek o koruzi pa sta Chapeli povzročila tudi velike težave s stalno zaposlitvijo na univerzi. Čeprav so ga znanstveni kolegi zelo dobro ocenili in je dobil močno strokovno podporo za izvolitev na položaj rednega profesorja (ang. tenure), so mu to pomembno napredovanje, ki zagotavlja bistveno večjo socialno varnost, v vodstvu univerze zavrnili. Zavrnitev je bila povsem jasno kazen za grehe, saj so ga kolegi soglasno podprli, zelo veliko podporo (32 glasov za in en proti) pa je dobil tudi na glasovanju oddelka. Namesto redne službe so mu ponudili le enoletno podaljšanje pogodbe.
Chapela je bil seveda zelo jezen: “Sem živ primer tega, kaj se zgodi, ko biotehnološko podjetje kupi univerzo. Prva žrtev so neodvisne raziskave. Univerza je občutljiv organizem. Ko je njeno poslanstvo kompromitirano, je konec. Korporativna biotehnologija ubija to univerzo.” A se ni vdal. Spustil se je v boj z univerzitetno administracijo in po treh letih, ko se je tudi vodstvo univerze zamenjalo, mu je končno uspelo pridobiti tudi redno profesuro.
