7 KOMENTARJI

  1. Upam, da se bodo držali:
    4.2.1. Kot pogoj za sklepanje trajnejših delovnih razmerij z učitelji in raziskovalci bo postavila enoletno izobraževanje, usposabljanje ali delo na tuji visokošolski ali znanstveni ustanovi oziroma v praksi.

    • Take zahteve so na prvi pogled seveda super, ampak po drugi strani sem skeptičen do postavljanja raznih formalnih pogojev za dvig kvalitete na univerzah. Dva primera:

      1. Že sedaj morajo kandidati za redne profesorje nekaj časa prebiti v tujini. Samo kaj, ko poznam vsaj dva primera (to je kar velik procent tistih, ki jih poznam, da so v zadnjem času dobili redno profesuro), ko so šli ljudje v tujino (eden z MF v Trst, drugi s FF v Celovec) samo zato, da bi izpolnili formalne kriterije. Saj mogoče je bolje imeti rednega profesorja, ki vsaj nekaj dni na teden prebije v Trstu, kot takega, ki je vse življenje v Ljubljani. Ampak hudič je, ko na razpisu potem tak »vozač« po stari navadi UL brez težav povozi nekoga, ki je zares raziskoval na kaki dobri inštituciji v tujini. UL pa si seveda umije roke, saj je izbrani kandidat »izpolnjeval vse formalne pogoje«. A si res želimo imeti redne profesorje, ki so šli v tujino le za to da izpolnijo formalne pogoje in ne zato, ker bi jih tja pripeljala želja po boljšem raziskovanju? Jaz takemu izpolnjevalcu formalnih pogojev iz principa ne bi dal redne profesure.

      2. Nabiranje točk za ARRS projekte. Marsikomu se zdi, da je šlo s slovensko znanostjo navzgor, odkar je ARRS začel štet naše točke. Sam pa nisem prepričan, predvsem mi manjka kontrolni eksperiment – kaj bi bilo, če bi se ARRS denar delil po starem, brez točk. Hočeš nočeš se v Sloveniji sedaj počasi veča število nabiralcev točk, pri katerih je forma pred vsebino, in tak sistem pač otežuje delovanje tistih, ki so zares dobri in jih vleče dol proti povprečju.

      Vse kar imamo trenutno dobrega na UL je posledica sistema, kjer ni bilo veliko formalnih zahtev in nabiranja točk. In UL ni niti tako slaba. Žižek (ki ga imamo tu na Kvarkadabri tako radi) bi s formalizirano/zbirokratizirane univerze verjetno ušel zelo hitro.

      Da ne bo pomote. Formalni kriteriji se mi ne zdijo katastrofa, ampak k izboljšanju kvalitete univerze pa tudi ne vodijo. Verjamem da smo univerza njeni zaposleni in to pomeni, da bodo na dobrih oddelkih zaposlovali dobre ljudi ne glede na razne formalne kriterije. Po drugi strani pa seveda takšni in drugačni formalni kriteriji slabih oddelkov ne bodo prisilili, da zaposlujejo dobre ljudi. Kar ne pomeni, da na univerzi ne bi mogli česa spremeniti, ampak o tem kdaj drugič, ker moram zdajle nazaj k pisanju tegale svojega znanstvenega članka (čeprav je branje strategij in modrovanje o prihodnosti seveda privlačno – tudi zato, ker je to delat veliko lažje, kot pisat "dobre" znanstvene članke 😉

    • Se strinjam s Kolesarjem! Zagovorniki vrednotenja preko točk in formalnih pogojev pravijo, da se v naši mali deželici itak vsi poznamo in vsebinsko vrednotenje zato ni mogoče, kar seveda ni res. Problem v tem, da je treba pri vsebinskem vrednotenju za odločitev prevzeti odgovornost in jo argumentirati.

    • So se hujsi primeri kot to, da se nekdo vozi v Trst ali Celovec. Na eni od clanic UL je bilo nekaj primerov, ko so ljudje dobili lazna potrdila iz Zagreba ali Sarajeva, da so bili tam na izpopolnjevanju, pa Ljubljane oziroma SLovenije niso zapustili niti za en dan…

  2. Formalizirati bi bilo dobro tudi postopek kontra-ponudbe, ko sodelavec UL dobi ponudbo od drugod. Ce se zeli dober kader zadrzati, potem bi moral imeti rektor UL nacin, da v trenutku odreagira, recimo s promocijo, povisanjem place, itd. Vse skupaj navadno poteka zelo hitro (v mojem primeru sem se moral odlociti v dveh tednih, na FMF pa so mi na zalost lahko ponudili le zelo meglene obljube, menda kljub pogovoru z rektorjem).

    Pri kadrovanju bi bilo dobro tudi razmisliti, kako omogociti "start-up" pakete.

    Poleg tega bi bilo potrebno tudi vpostaviti fundacijo UL, ki bi lahko financirala raziskave, pa tudi zgoraj omenjene "start-up" pakete, vablejna predavanja Nobelovcev, itd… Ne dvomim, da je po svetu in doma dovolj slovencev, ki bi bili pripravljeni nekaj prispevati za uspeh "svoje bivse univerze". Seveda je to nekoliko manj obicajno za Evropo, a v Veliki Britaniji, kot slisim, tudi ze zbirajo donacije svojih diplomantov. Na FMF je bilo nekaj pobude na to temo, recimo srecanja diplomantov, a povsem volonterske, s strani profesorskega kadra – dobro bi bilo, ce bi stvari vzeli v roke profesionalci. Prav tako je nekaj te vrste donatorstva ze tako ali tako videti tudi sedaj…

  3. Se strinjam s Kolesarjem, megleno postavljeni formali kriteriji (nekaj let v tujini) ne bodo doprinesli prav nicesar.

    mnogo vecji napredek bi bil, ce bi univerza in njene clanice (enako velja tudi z ostale entitete v slovenskem visokosolskem/raziskovalnem prostoru) vsaj priblizno poskusala pridobiti in obdrzati dober kader. To bi moralo vsebovati povsem odprte mednarodne razpise (do sedaj na npr. NatureJobs nisem nasel se nobenega razpisa za raziskovalno mesto v Sloveniji, zahodne drzave in npr Ceska, Slovaska, Grcija, Kitajska, Savdska Arabija pa jih imajo mnogo), brez brezveznih omejitev (kot je predhodna izvolitev v nek naziv), jasna merila znanstvene in uciteljske odlicnosti (ne rabimo povprecnih profesorjev), ocenjevanje prijav na razpise po vsebinskih merilih (pri cemer so tocke, citiranost lahko eno izmed meril, priporocila uglednih kolegov drugo, kvaliteta predlozenega raziskovalenga in uciteljskega plana tretje, itd), in na koncu morda najtezji del – informacije o kandidatih za razpisana delovna mesta morajo biti dostopna vsaj zaposlenim na univerzi (nekdo ki sluzbe ne dobi, se na stvar seveda ne more pritoziti drugace kot interno), drugace se niti notranjega nadzora ne opravlja (in potem imamo inbreeding, kot priznavajo v strategiji, ki btw, ne vsebuje nikakrsne strategije boja proti inbreedingu).

PUSTITE KOMENTAR

Vpiši svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.