Danes se v medijih veliko govori o “ekološkem kmetijstvu” in čim bolj “naravno pridelani hrani”. Kot pomemben vir težav naše sodobne civilizacije mnogi krivijo opustitev tradicionalnega načina poljedelstva, ki ga je v obdobju po drugi svetovni vojni nadomestilo intenzivno kmetijstvo, pri katerem imajo pomembno vlogo umetna gnojila in škropiva, v zadnjem času pa tudi genetsko spremenjeni organizmi. A se pri tem prepogosto pozablja, da je bila prav iznajdba tradicionalnega kmetijstva prvi zares velik poseg človeka v okolje, kar je postopoma tudi bistveno spremenilo obličje planeta.
Danes je kmetijstvu namenjena že več kot tretjina (38 odstotkov) površine kopnega, pri čemer sta všteta tako poljedelstvo kot pašništvo. Čeprav se skupno število prebivalcev planeta še vedno iz leta v leto povečuje, pa je, nasprotno, za kmetijstvo uporabnih površin zmeraj manj. Po nekaterih ocenah letno izgubimo od 5 do 7 milijonov hektarjev polj, na katerih lahko pridelujemo hrano.
Rastlinski genetik Wes Jackson iz Kansasa v ZDA že dobrih trideset let razmišlja, kako bi poljedelstvo čim bolj približal idealu trajnostnega razvoja. Revija Smithsonian Magazine ga je prav zaradi izvirnih pogledov na kmetijstvo novembra 2005 uvrstila med 35 ključnih inovatorjev našega časa. Njegov pogled na prihodnost pridelave hrane je bistveno bolj radikalen kot katerega koli zelenih gibanj, ki se danes bojujejo proti s kemijo podprtemu poljedelstvu, za katero menijo, da je izgubilo stik s pristno naravo. Po Jacksonu osrednji problem naše civilizacije ni intenzivno kmetijstvo, ampak poljedelstvo samo po sebi, kakršno so razvili naši predniki že pred 10.000 leti.
Problem je star 10.000 let
Večino hranil, ki jih ljudje danes uporabljamo v prehrani, predstavljajo posredno ali neposredno rastline enoletnice, ki jih morajo kmetje vsako leto na novo saditi. Tudi živali, katerih meso in mleko je na naših jedilnikih, hranimo večinoma s poljščinami, ki vsako leto znova zrasejo iz semen. Po drugi strani pa so kar 85 odstotkov površine Severne Amerike nekoč pokrivale trajnice, ki zemljo bistveno bolj zavarujejo pred erozijo kot enoletnice. Prav tako sežejo korenine pri trajnicah bistveno globlje v zemljo, kar pomeni, da lahko črpajo hranilne snovi tudi iz nižjih plasti pod površjem, zato niso tako odvisne od nenadnih vremenskih nevšečnosti.
Jacksonova ključna ideja je, da se pri spopadu s perečimi problemi sodobne pridelave hrane ne vrnemo le sto let v preteklost, ampak kar za deset tisoč let. V mislih se je treba po njegovem vrniti v čas samega začetka poljedelstva. Takrat so naši predniki začeli razvijati poljedelstvo predvsem na enoletnicah, kar se je v naslednjih tisočletjih izkazalo kot dobra odločitev. Človeštvo se nikoli ne bi razvilo do civilizacijske stopnje, na kakršni smo danes, če ne bi imelo dovolj hrane, da so ljudje lahko razmišljali še o čem drugem kot zgolj o tem, kako nahraniti sebe in svojo družino.
Vendar pa je kmetijstvo, ki temelji na enoletnicah, po Jacksonovem mnenju danes prišlo do meje svojega razvoja. Zato predlaga, da bi večino poljščin, ki jih zdaj predstavljajo rastline enoletnice, zamenjali s trajnicami. Tako bi namreč bistveno zmanjšali erozijo in degradacijo zemlje, ki jo siromašita v obdobjih, ko na poljih ni rastlin. Trajnice v današnji prehrani so predvsem rastline, ki nam dajejo sadje, pa tudi začimbe. Skoraj nobena trajnica pa ne predstavlja osnovne hrane, kot so to pšenica, riž, koruza in krompir. Izjema so morda samo nekatere vrste banan, ki jih v Afriki uporabljajo za kuhanje.
Enoletnice in trajnice v poljedelstvu
Da imamo danes v poljedelstvu skoraj same enoletnice, ni naključje. Ko so naši predniki pred približno deset tisoč leti začeli uvajati kmetovanje, so morali najprej med užitnimi divjimi rastlinami najti tiste, ki se jih je dalo gojiti na njivah in vrtičkih. Nato so začeli te udomačene rastline sistematično selekcionirati, tako da so vsako leto znova posadili samo semena tistega dela pridelka, s katerim so bili najbolj zadovoljni. Tako so se skozi stoletja in tisočletja iz divjih rastlin počasi razvile udomačene poljščine, ki jih sadimo še danes in ki predstavljajo osnovno hrano večini človeštva. V plodnem polmesecu Bližnjega vzhoda so tako udomačili pšenico, na Kitajskem riž, v južnoameriških Andih krompir, na območju Mehike pa koruzo.
Čeprav so morda tudi nekatere trajnice dajale našim prednikom plodove, ki so bili primerni za obiranje in prehrano, pa te rastline niso bile deležne vsakoletne umetne selekcije, ki je izbirala le tista semena, ki so se ljudem zdela najboljša. Selekcija na enoletnicah je namreč veliko lažja kot na trajnicah, saj preprosto naslednje leto posadimo samo semena tistih rastlin, katerih pridelki so nam bili najbolj všeč.
Kot poročajo v članku Future Farming: A Return to Roots?, objavljenem v reviji Scientific American (avgust 2007), kar nekaj znanstvenikov že razmišlja o tem, da bi tudi trajnice kmalu ponovno vključili med poljščine, ki hranijo človeštvo. Da bi znanstveniki prišli do novih kulturnih rastlin, ki bi jih kmetje lahko gojili kot trajnice in bi počasi lahko vsaj deloma nadomestile enoletne kulture, imajo na voljo več možnosti. Lahko ravnajo enako kot naši davni predniki, ko so udomačili pšenico, koruzo, riž in podobne rastline. Lahko pa tudi križajo divje trajne različice rastlin, ki nimajo dobrega donosa, z udomačenimi enoletnicami, ki dajo zdaj, po tisočletjih kulturne selekcije, bistveno večji pridelek kot njihovi naravni predniki.
Ker gre pri razvoju poljedelskih trajnic za zamudne in dolgotrajne raziskave, velike korporacije v to področje znanosti ne vlagajo sredstev. Verjetno je velika podjetja, ki prodajajo semena in škropiva, malo tudi strah, da ob večji uporabi trajnic ne bodo več toliko zaslužila s sedanjimi izdelki, ki jih ponujajo na trgu. Vendar pa se bodo gotovo pojavile nove tržne niše z izdelki za vzdrževanje in obiranje poljskih trajnic, s čimer se bo prav tako dalo dobro zaslužiti, zato so takšni strahovi odveč. Vsekakor pa bodo morale največ sredstev za razvoj takšnih novih poljščin dati države, saj si nobeno še tako veliko podjetje ne more privoščiti, da bi investiralo veliko denarja v nekaj, kar bo morda tržno zanimivo šele čez več deset let.
Oranje lahko tudi škodi
Ob tem pa velja omeniti tudi zanimivo zgodbo kmetov iz južnega predela Brazilije. Čeprav je podnebje tistega okoliša zelo primerno za kmetovanje, se je tamkajšnja zemlja po mnogih zaporednih ciklih oranja, sajenja in žetve iztrošila. Zgornjo površino prsti, ki je ključna za klasičen način poljedelstva, je namreč začela uničevati erozija vode in vetra. Za izboljšanje kvalitete zemlje so zato kmetje na svojih njivah uporabljali vedno več umetnih gnojil, ta pa so hkrati zastrupljala tudi vodne vire.
Okoli leta 1990 so se razmere že tako poslabšale, da so kmetje poiskali pomoč pri strokovnjakih. Za učinkovito rešitev pa se je izkazal morda na prvi pogled zelo nenavaden nasvet, ki so ga kmetom predlagali agronomi in kmetijski svetovalci. Svetovali so jim, naj zemlje preprosto ne orjejo več. Ta alternativni pristop v poljedelstvu so v Braziliji poimenovali “plantio direto”.
Oranje se je izkazalo za zelo učinkovit način izboljševanja kakovosti zemlje predvsem v Evropi in deželah s podobnim podnebjem. Na vetrovnih in deževnih območjih, kakršno je tudi območje južne Brazilije, pa je zemlja po oranju preveč izpostavljena eroziji in ji to lahko naredi več škode kot koristi. S tem ko brazilski kmetje zemlje niso več orali, so erozijo zmanjšali kar za 90 odstotkov. Ker so pustili ostanke požetih pridelkov na njivah, se je v zemlji zadržalo tudi več hranilnih snovi in vode, zato je bil pridelek spet boljši. Na območju Santa Catarina se je pridelek koruze na hektar od leta 1991 do 1999 povečal za 47 odstotkov, pridelek pšenice za 82 odstotkov, soje pa za 83 odstotkov. V tem delu Brazilije, kjer zemljo obdelujejo predvsem na manjših kmetijah, zdaj ne orje zemlje že več kot 100.000 kmetov, ki skupaj obdelujejo skoraj milijon hektarjev polj.
Prav tako je poljedelstvo brez oranja zmanjšalo stroške kmetov, saj za pripravo polja potrebujejo manj delovnih ur in manj goriva za traktorje. Spremenjena metoda kmetovanja je pozitivno vplivala tudi na okolje južne Brazilije. Tamkajšnja zrak in voda sta zdaj manj onesnažena. Ideja o kmetovanju brez oranja se je zato začela hitro širiti v okoliških pokrajinah, še posebno proti tropskim predelom Brazilije, pa tudi na drugih koncih Latinske Amerike.
