Epistole: Sašo – Jana

Draga Jana,

omenila si slavnega fizika in nobelovca Richarda Feynmana, ki je vsekakor zelo zanimiva osebnost, saj velja za posebneža tudi med pregovorno čudaškimi znanstveniki. Še kot študenti smo požirali njegove knjige, danes pa si lahko preko interneta ogledamo posnetke njegovih čudovitih predavanj. Res je bil vrhunski mojster tako fizike kot tudi približevanja znanosti “ljudskim množicam”. Nameraval sem ti napisati nekaj o pomenu velikih imen, da ne rečem zvezdnikov, v znanosti, pa bi za iztočnico povzel kar eno od mnogih zabavnih, a hkrati poučnih Feynmanovih anekdot, ki so zbrane v mnogih knjigah, žal pa v slovenskem prevodu nimamo še nobene.

V enem od intervjujev se Feynman spominja, kako je še kot študent na Univerzi Princeton pripravil svoje prvo pravo znanstveno predavanje. Njegov študijski mentor profesor Wheeler, s katerim sta skupaj razvijala, kot sam pravi, “novo teorijo o tem, kako deluje svetloba”, ga je prosil, če bi njuna spoznanja predstavil pred kolegi z univerze. To bi bila po mnenju mentorja zanj dobra šola, saj ni še nikoli predaval in bi bilo koristno, da si čim prej nabere izkušnje.

Profesor, ki je skrbel za izvedbo seminarja, je hitro zaslutil, da bo tema predstavitve zelo zanimiva, zato je na predavanje mladega Feynmana povabil še nekaj starih profesorskih mačkov. Na obisku je bil ravno prof. Pauli iz Züricha, eden od očetov kvantne fizike, prišel je tudi slavni matematik von Neuman, pa seveda tudi sam Albert Einstein, ki je živel v bližini.

Ko je Feynman izvedel, da bo med poslušalci njegovega prvega javnega predavanja cela vrsta nobelovcev, je seveda prebledel in dobil strašansko tremo. A ga je mentor potolažil, da mu bo pomagal in prestregel vsa zoprna vprašanja, njegova naloga je le, da predstavi njuno delo. Da bi mu bilo lažje, je Feynman že vnaprej velikansko tablo popisal z enačbami, a vseeno so se mu roke, ko je tik pred začetkom postavljal svoje zapiske na predavateljski pult, močno tresle.

Toda takoj, ko je začel govoriti, ga je prevzel poseben občutek, ki ga je spremljal tudi na vseh kasnejših predavanjih: “Ko govorim o fiziki, ki jo ljubim, mislim le nanjo in me ne skrbi, kje sem.” Po koncu predstavitve, s katero je bil Feynman zelo zadovoljen, je profesor Pauli, ki je sedel poleg Einsteina, vstal in mladega fizika začel kritizirati: “Menim, da teorija ne drži zaradi… Saj se strinjate s tem profesor Einstein?” Einstein pa je izustil le odločni: “Ne!” in to je bil, kot pravi Feynman, najlepši ne, kar jih je kdajkoli slišal.

Zakaj vse to pišem? Rad bi ti na primeru pokazal, kako pomembni so v znanosti oziroma nasploh v akademskem svetu res veliki učenjaki. Tudi če ne predavajo redno, ampak imajo le tu in tam kak seminar, da jih imaš možnost kaj povprašati, je to lahko vredno veliko več kot ducat povprečnih profesorjev.

Ko se je pred nekaj leti končno začelo govoriti o kvaliteti naših univerz in o skromnih mestih, ki jih zasedajo na mednarodnih ocenjevalnih lestvicah, so nekateri profesorji cinično pripomnili, da bi recimo ljubljanska univerza takoj napredovala za nekaj sto mest, če bi “kupila” enega ali dva nobelovca. S tem so hoteli pokazati, da so takšne lestvice nesmiselne, a po mojem bi bila dva nobelovca v Ljubljani, tudi če bi imela le po eno predavanje na semester, ogromna pridobitev za naš akademski svet. Intelektualne veličine namreč s seboj pritegnejo cel roj sposobnih ljudi, ki se ponavadi gibljejo v njihovi bližini, da o pretoku idej in podobnem sploh ne govorim. Ti stranski učinki velikih imen nikakor niso nepomembni in tega se pri nas bistveno premalo zavedamo.

Naj na kratko opišem še svoje bežno srečanje s prvokategornim “akademskim zvezdnikom”. Pred nekaj leti smo se, takrat še sošolci na Filozofski fakulteti, na hitro odločili, da gremo neko popoldne v Trst. Kolega Ivo je izvrtal novico, da bo na tržaški univerzi predaval nihče drug kot Jacques Derrida, brez dvoma eden od najpomembnejših filozofov dvajsetega stoletja. Napoved predavanja namenoma ni bila nikjer javno objavljena, da ne bi pridrle trume firbcev, morda celo paparacev, ki jih ne zanima vsebina, ampak le buljenje v slavno osebo, in bi jim bilo povsem vseeno tudi, če bi bila v dvorani Paris Hilton in ne slavni filozof.

Vzelo nam je kar nekaj časa, da smo sploh našli predavalnico, ki na naše presenečenje ni bila ravno velika. Bili smo tudi dovolj zgodaj, da smo zasedli najboljša mesta. Danes mi je sicer zelo žal, da predavanja nisem posnel na diktafon, saj je bilo v francoščini, in bi verjetno ob ponovnem poslušanju odnesel še veliko več, a vseeno je bil že sam dogodek tako navdušujoč, da sem se naslednje tedne ponovno lotil prebiranja njegovih knjig, ki sem jih imel na domačih policah.

Najbolj mi je ostalo v spominu, da je po krajši uvodni predstavitvi Derrida le vstal in začel govoriti. Predaval je prosto iz glave in vse nas je tako fasciniral, da skorajda nismo dojeli, da je minilo že skoraj dve uri, ko nas je pozval, da lahko odgovori še na nekaj vprašanj.

Tole se bo slišalo sicer malo neumno, a po predavanju sva se s kolegom ojunačila, stopila do slavnega profesorja in ga prosila za avtogram v slovenskem prevodu ene od njegovih knjig. Žal se je odločil, da bo podpisal le dve knjigi, mene, ki sem do njega pristopil kot tretji, pa je le prijazno povprašal, če morda vem, kje je najbližje stranišče.

Pozdrav,

Sašo

(Dnevnikov Objektiv, sobota, 25.08.2007, tekst: Sašo Dolenc)