Šestega junija 1822 se je na otoku Mackinac ob kanadsko-ameriški meji zgodila lovska nesreča. V tamkajšnji postojanki American Fur Company se je nepričakovano sprožila puška za lov na gosi in šibre so od blizu v prsi zadele mladega uslužbenca podjetja. Alexisa St. Martina, kakor je bilo žrtvi nesreče ime, je strel podrl na tla, šibre pa so se mu zarile v prsni kož, poleg tega se mu je vnela še srajca, ki jo je imel takrat oblečeno. Vsi navzoči so bili ob pogledu na ranjenega Alexisa takoj prepričani, da mu ni več pomoči.
Nesreča trgovca s kožami
A sreča v nesreči je bila, da je strel slišal tudi vojaški zdravnik dr. William Beaumont, ki je bil takrat ravno v bližini. Že v nekaj minutah je bil ob ranjencu in mu dal prvo pomoč. Očistil je rano in ustavil krvavitev, a tudi on ni kazal velikega optimizma, da bo ponesrečeni preživel. Poškodbe so bile namreč prehude. Rana na levi strani prsi je bila velika za pest, poškodovana so bila rebra, pljuča in trebuh, šibre pa so mu odnesle tudi del mesa in kože. Zdravnik je takoj po nesreči izrazil mnenje, da St. Martin ne bo preživel več kot šestintrideset ur. A se je na svojo veliko srečo motil.
Prve dni po nesreči je res kazalo, da je usoda St. Martina zapečatena. Poškodovan je imel namreč tudi želodec, tako da je skozi luknjo v trebuhu ven priteklo vse, kar je pojedel. Takšno stanje je trajajo dolgih sedemnajst dni, nato se je mlademu trgovcu s krznom stanje toliko popravilo, da je spet lahko normalno jedel in prebavil zaužito hrano. Po dobrem mesecu dni se je St. Martinu zdravje stabiliziralo, a dr. Beaumont je moral še vedno skrbno paziti nanj in mu sproti čistiti rano. Nekajkrat ga je moral tudi še operirati, da je odstranil kose obleke, ki so jo šibre potisnile v notranjost telesa.
Luknja v trebuhu ostane odprta
Sama zgodba o nesreči ne bi bila nič posebnega, če St. Martin ne bi zaradi nje postal eden najbolj slavnih »poskusnih zajčkov« v zgodovini medicinske znanosti. Rana v prsih se mu je počasi povsem zacelila, a ne tako kot pri zdravih ljudeh. Nesreča je namreč povzročila, da so se mu tkiva zarasla tako, da se je med njegovim želodcem in zunanjostjo ustvarila neposredna povezava. Tej »luknji v trebuhu« se strokovno reče »trajna želodčna fistula« in po njej je St. Martin postal slaven po vsem svetu. (Danes podobne želodčne fistule za potrebe raziskovanja prebave kirurško vgrajujejo predvsem v nekatere večje domače živali.)
Po desetih mesecih zdravljenja so se odgovorni odločili, da ga bodo poslali domov, saj mu niso znali več kot toliko pomagati. A težava je bila, da je bil njegov dom oddaljen več kot dva tisoč kilometrov, kar je bila za oslabljenega pacienta prevelika razdalja, da bi jo brez težav premagal. Zato se je dr. Beaumont ponudil, da lahko St. Martin začasno biva kar na njegovem domu. Tam je počasi povsem okreval in aprila 1824, skoraj dve leti po nesreči, ga je dr. Beaumont zaposlil kot hišnega pomočnika, ki je sekal drva in skrbel za moška opravila pri hiši.
Čeprav zdravstvenih težav ni imel več, je moral luknjo v trebuhu vseeno ves čas prekrivati oziroma povijati, drugače je iz nje pritekel zadnji obrok, ki ga je pojedel. Zakaj dr. Beaumont ni nikoli kirurško zaprl luknje v trebuhu, ni povsem jasno. Morda na začetku ni mogel, potem pa je kmalu začutil priložnost, da lahko zaradi odprtine v »realnem času«, kot bi rekli danes, proučuje, kaj se dogaja v človeškem želodcu med prebavljanjem hrane. In res je v naslednjih nekaj letih s pomočjo St. Martinove želodčne fistule rešil mnoga do tedaj odprta vprašanja o tem, kako deluje človeška prebava.
Kako deluje prebava?
Dr. Beaumont se je raziskovanja dogajanja v želodcu St. Martina lotil zelo sistematično. Skozi fistulo je v želodec poskusnega zajčka, ki mu je za te neprijetne poskuse posebej plačeval, vtikal najrazličnejša živila in postopoma vsakih nekaj ur spremljal, koliko jih je želodec že prebavil. Preizkusil je vse mogoče tipe mesa, zelenjave in sadja. Ugotavljal je tudi, kako se prebavlja kuhana hrana v primerjavi s surovo. Ubogi St. Martin je seveda zaradi vseh teh nenaravnih dogajanj v svojem želodcu pogosto dobil prebavne motnje in kmalu ni bil več navdušen nad novimi poskusi, kljub vsem denarnim nagradam, ki jih je prejel.
Ko se je naveličal igrati poskusnega zajčka znanosti, je pobegnil nazaj v Kanado, se poročil in imel šest otrok. A ga je dr. Beaumont čez nekaj let s pomočjo podjetja, za katerega je spet začel preprodajati krzno, našel in ga prepričal, da se je z družino preselil nazaj v bližino poskusov željnega zdravnika. Z novimi poskusi je Beaumont zbral že dovolj podatkov, da je lahko o prebavi leta 1833 napisal knjigo »Experiments and Observations on the Gastric Juice and the Physiology of Digestion«, s katero je zaslovel po vsem svetu in si pridobil ugledno mesto v zgodovini medicine.
V knjigi je opisal več kot dvesto poskusov, ki jih je izvedel v istem slavnem želodcu svojega pacienta. Neizpodbitno je dokazal, da je prebava kemijski proces, s čimer je končal zelo dolgo polemiko, ki se je vlekla vse od začetkov medicinske znanosti. Njegove prehranske tabele, objavljene v knjigi, so bile skoraj vse stoletje glavna referenca za zdravo prehrano. Med drugim je dokazal tudi, da se meso hitreje prebavi kot zelenjava, kar ni bilo všeč skupini zdravnikov, ki je že takrat propagirala vegetarijanstvo. Da bi ovrgli njegove trditve, so poskušali tudi sami najeti St. Martina ali bolje rečeno njegov želodec, da bi še sami »znanstveno« preizkušali svoja vegetarijanska načela prehrane, a se St. Martin ni več dal pregovoriti, da bi z njim eksperimentirali.
Etika znanstvenih raziskav
Razprava o etičnih vprašanjih takšnih poskusov na živem človeku se je odprla šele leta 1834, ko je Beaumont zaprosil državo za sofinanciranje novih raziskav. Da pa so sprejemljivost njegovih raziskovalnih metod že takrat postavljali pod vprašaj, priča tudi zgodba o sojenju morilcu, v katero je bil vpleten tudi takrat že slavni zdravnik. Ko je leta 1840 opravljal službo v St. Luisu, je zdravil urednika lokalnega časopisa, ki ga je z železno palico po glavi udaril neki politik, ker mu ni bil všeč objavljeni časopisni uvodnik.
Dr. Beaumont je poskušal življenje uredniku rešiti tako, da mu je v lobanjo izvrtal manjšo luknjo in tako sprostil pritisk na možgane. Pozneje so ta medicinski prijem izrabili odvetniki politika na sodišču, ko so poskušali dokazati, da je bila smrt urednika posledica nepravilnega zdravljenja in ne udarca s palico. Odvetnik je pred poroto izjavil, da naj bi bil dr. Beaumont poznan po tem, da je iz čiste znanstvene radovednosti pustil pacientu odprto luknjo v trebuhu, zdaj pa naj bi poskušal skozi luknjo v pacientovi lobanji opazovati, kaj se dogaja v njegovi glavi. Taktika zagovora je bila, kot kaže, pravilna, saj je moral po odločitvi porote politik za umor plačati le petsto dolarjev kazni.
Kljub vsem nenavadnim dogodivščinam, ki so se mu pripetile v življenju, je St. Martin 24. junija 1880 v Quebecu umrl v visoki starosti 86 let. Po njegovi smrti so sorodniki zavrnili vse prošnje zdravnikov, da bi naredili avtopsijo slavnega pacienta. Pokopali so ga v zelo globok grob in ga prekrili z obilo kamenja, da bi imelo njegovo telo vsaj po smrti mir pred nadležnimi raziskovalci.
