Kaj so resnični vzroki posameznih družbenih sprememb, je praviloma težko ugotoviti in dokazati. A nekateri ugledni ekonomisti mlajše generacije vedno znova presenečajo s svojimi na prvi pogled nenavadnimi hipotezami o »odštekanih« vzročnih povezavah med posameznimi dogodki v družbi. Pri njihovih študijah je najbolj zanimivo, da imajo praviloma za svoje izvirne hipoteze tudi zelo dobre argumente. Lep primer je analiza družbenih posledic, ki jih ima lahko odprava ali pridobitev pravice do splava v posamezni državi.
Za nagrado avtomobil
Kmalu zatem, ko je romunski diktator Nicolae Ceausescu sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja prišel na oblast, je sklenil v državi močno omejiti splav in kontracepcijo. Razglasil je, da je dezerter in nasprotnik nacionalnih interesov vsakdo, ki ne želi imeti otrok. Po njegovem je zarodek last vse družbe. Uvedel je visoke davke za vse, ki po petindvajsetem letu še niso imeli otrok, pa naj so bili poročeni ali samski. Matere z več kot desetimi otroki je nagradil s posebnimi državnimi medaljami in jim podelil častni naziv »mati heroj.« Za nagrado so dobile med drugim tudi zastonj avtomobil. Posebni agenti države, ki so jim ljudje posmehljivo pravili kar »menstrualna policija«, so hodili po tovarnah in pri delavkah nenapovedano testirali nosečnost, da ne bi morda ilegalno splavile.
A nasilna politika povečevanja števila rojstev se noremu diktatorju ni obnesla, čeprav se je v državi naenkrat res rodilo veliko več otrok. Število rojstev se je v enem samem letu po uvedbi strogega zakona, ko je bil splav naenkrat dovoljen samo še materam, ki so že imele vsaj štiri otroke, podvojilo. Diktator se namreč ni prav nič potrudil, da bi bilo za vse te otroke, ki jih sicer ne bi bilo, tudi po rojstvu primerno poskrbljeno. V resnici so bile razmere za njihovo življenje bistveno slabše, kot so jih imeli zaželeni otroci. Veliko teh otrok je končalo na cesti, povečala se je tudi splošna revščina v državi.
Več splavov, manj kriminala?
V zelo odmevni in popularni knjigi »Odštekonomija: nabrit ekonomist raziskuje skrite plati sveta« (Vale-Novak, 2006) mladi ameriški ekonomist in profesor predmeta ekonomija kriminala na Univerzi v Chicagu Steven D. Levitt zagovarja hipotezo, da ima prepoved splava lahko tudi zelo pomembne družbene in ekonomske posledice. Po njegovo so bili za nasilno strmoglavljenje Ceausescuja konec devetdesetih let ključni prav ti nezaželeni otroci. Prav oni so bili glavni motor množičnih demonstracij, ki so diktatorja vrgle z oblasti. Levitt zapiše, da je Ceausescu šele s kroglo v glavo spoznal, da ima prepoved splava veliko večje družbene posledice, kot jih je lahko predvidel.
Levitt romunsko zgodbo poveže z ameriško. Pravi, da sta podobni, le da je prva nasprotni primer druge. Če je diktator v Romuniji splav nenadoma prepovedal, ga je vrhovno sodišče ZDA 23. januarja 1973 nenadoma legaliziralo. Levittova hipoteza je, da je prav uveljavitev pravice do splava močno pripomogla k nenadnemu in nepojasnjenemu zmanjšanju kriminala v ZDA. Zmanjšanje kriminala v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je spremljalo tudi zmanjšanje nezaposlenosti in nasploh izboljšanje stanja ameriškega gospodarstva. Nihče zares ni znal pojasniti te nenadne spremembe.
Levitt pa je v odmevnem znanstvenem članku, ki so ga napadli tako z leve kot z desne, pokazal, da je zelo verjetno ključni vzrok vseh teh pozitivnih družbenih sprememb prav odločitev sodišča, da omogoči pravico do splava povsod po ZDA. S primerjalno analizo posameznih ameriških držav, ki so imele prej različno zakonodajo glede splava, je Levitt pokazal, da korelacija med pravico do splava in kriminalom ni zgolj naključna. Za nezaželene otroke obstaja po njegovih ugotovitvah veliko večja verjetnost, da bodo zašli v kriminal.
Pasti ekonomije kriminala
Levitt je postal svetovno poznan prav po svojih »odštekanih« hipotezah. A bistveno je, da nima le na prvi pogled norih idej, kaj so pravi vzroki ekonomskih in družbenih sprememb, ampak svoje nenavadne hipoteze tudi preverja in dokazuje z vso znanstveno strogostjo. Prav zato je za svoje znanstveno delo dobil že veliko uglednih nagrad. Seveda so že »odštekane« ideje, kaj so pravi vzroki družbenih in ekonomskih sprememb, dovolj zanimive, vendar postanejo resnično pomembne šele, če jih lahko podpremo z natančnimi analizami.
Levittovo priljubljeno področje raziskovanja je ekonomija kriminala. Pred leti je naredil podrobno analizo finančnega poslovanja trgovcev z mamili. S sodelavcem, ki se mu je za potrebe svojega doktorata iz sociologije uspelo zbližati z eno od kriminalnih združb, ki je preprodajala kokain, sta dobila v roke »poslovne knjige« teh preprodajalcev. Prva ugotovitev je bila, da je kriminalna združba organizirana povsem enako, kot je recimo podjetje McDonald’s. Pri obeh organizacijah je večina »zaposlenih« povsem pri dnu organizacijske sheme in plačani so zelo slabo. S to razliko, da je delo preprodajalca droge na ulici veliko bolj nevarno kot prodajanje hamburgerjev.
Zdaj se Levitt ukvarja s proučevanjem ekonomije prostitucije, in sicer podobno, kot je pred leti raziskoval ekonomijo preprodajalcev drog. Najprej želi seveda zbrati čim več podatkov, najbolje seveda kar iz prve roke. Tako je sprejel povabilo enega svojih poslušalcev na predavanju za investicijske bankirje, ki mu je zaupal, da je pri svoji »poklicni spremljevalki« na mizi opazil njegovo knjigo Odštekonomija. Ponudil se je, da jo lahko vpraša, ali bi sodelovala v raziskavi ekonomije prostitucije. In res je Levitta gospodična že kmalu poklicala ter se ponudila za sestanek, na katerem bi mu predstavila svoje poslovne strategije.
Gospodična, s katero se je Levitt srečal, je bila po poklicu računalničarka in je delala v podjetju za letno plačo 80.000 dolarjev, a se je nato odločila, da bo raje postala dekle na klic. Zdaj letno zasluži četrt milijona dolarjev in je zelo srečna. Pogovor je nanesel tudi na to, kako določa ceno svojih storitev. Da bi Levitt določil krivuljo povpraševanja za njene storitve, ga je zanimalo, ali je vesela, ko jo kdo pokliče in se domeni za zmenek. Odgovorila mu je, da je praviloma ravnodušna, iz česar je sklepal, da svoje storitve zaračunala prepoceni. Po njegovem mnenju bi morala biti pri pravi ceni storitve ob klicu vesela. In res je po Levittovem nasvetu urno postavko dvignila s 300 na 400 dolarjev.
Čez nekaj mesecev, ko je ravno končeval predavanja o ekonomiji kriminala, se je spomnil, da bi kot gostujočo predavateljico lahko pripeljal kar to dekle na klic. Ko jo je prvič vabil, se na povabilo ni želela odzvati, a na prigovarjanje in na ponujen dovolj velik honorar (plačal naj bi ji enako urno postavko, kot jo ima za svoje spremljevalne usluge) se je odločila, da bo prišla. Med dogovarjanjem za predavanje seveda še ni vedel, da je res sledila njegovemu nasvetu in dvignila ceno. Da ga bo njeno gostovanje stalo veliko več, je izvedel šele sredi predavanja, ki je bilo menda čudovito in tudi študenti so bili navdušeni.
Slaba letina, dobra čarovnica
Z zelo zanimivimi ekonomskimi raziskavami se ukvarja tudi Levittova mlada kolegica Emily Oster, prav tako z Univerze v Čikagu. V eni od svojih nedavnih študij jo je zanimala korelacija med ekonomskimi razmerami v družbi in procesi proti čarovnicam. Od srednjega veka je bilo samo v Evropi usmrčenih okoli milijon ljudi, obtoženih čarovništva. Večinoma so bile to starejše ženske, ki so jih med drugim obtoževali tudi, da povzročajo slabo vreme, ki škodi pridelkom na polju. Osterjeva je pokazala, da so bili procesi proti čarovnicam najbolj aktivni prav v obdobju, ko so se povprečne temperature v Evropi malo znižale in so bili zato pridelki na poljih slabši.
Pravkar je objavila raziskavo epidemije aidsa v Afriki. Ugotavlja, da sta za zelo hitro širjenje virusa HIV med prebivalstvom podsaharske Afrike krivi predvsem revščina in velika razširjenost drugih spolnih bolezni. Ugotovila je namreč, da je verjetnost okužbe pri enem samem spolnem odnosu z okuženo osebo v Afriki kar petkrat večja kot v ZDA. Po njeni razlagi so glavni vzrok za večjo možnost okužbe prav druge spolne bolezni, kot je recimo herpes, ki ga ima skoraj polovica Afričanov, ker te bolezni povzročijo male ranice na spolovilih, to pa močno poveča možnost prenosa virusa HIV med spolnim odnosom.
Kot meni, bi epidemijo aidsa lahko zajezili tudi tako, da bi med Afričani najprej zdravili druge spolno prenosljive bolezni. Ocenila je, da bi bil strošek za posamezno rešeno življenje tako zgolj 3,5 dolarja letno, medtem ko je strošek zdravljenja aidsa približno stokrat večji.
Znano je tudi, da je v Evropi in ZDA razširjenost virusa HIV močno spremenila spolne navade. Ljudje so postali bolj pazljivi in skrbni pri uporabi zaščite. V Afriki pa se te spremembe v navadah niso zgodile. Zakaj? Hipoteza Osterjeve je, da je odziv na potencialno nevarnost odvisen predvsem od tega, kaj posameznik pričakuje od svojega življenja in koliko ga ceni. Če od svojega življenja ne pričakuješ veliko, se tudi proti bolezni, ki te bo morda pokončala čez desetletje, ne boš pretirano zaščitil, ampak boš raje užival ta trenutek. Epidemija aidsa v Afriki bo po njenih ugotovitvah premagana šele, ko bo premagana tudi revščina in bodo ljudje začeli svoje življenje bolj vrednotiti.
