Na začetku enaindvajsetega stoletja, sto let po Einsteinovem “čudežnem letu” 1905, ko je z objavo nekaj prelomnih člankov postavil temelje sodobne fizike, se morda zdi obujanje več sto let starih polemik povsem nesmiselno početje, ki bi zanimalo le strokovnjake za zgodovino znanosti. Vendar lahko občutek vara, saj so nekatere težave, s katerimi so se spopadali “očetje” moderne znanosti, do določene mere še vedno aktualne. Ena od takšnih zimzelenih problematik je gotovo status neposrednega čutnega izkustva v znanosti. V sestavku bomo obravnavali spreminjanje odnosa do čutnega izkustva pri prehodu od srednjeveške k moderni znanosti.
O znanstveni revoluciji sedemnajstega stoletja kroži trditev, ki je v nekaterih knjigah navedena celo kot bistvena lastnost porajajoče se moderne znanosti, a zares ni resnična: filozofija narave, ki izhaja iz aristotelske sholastične tradicije, naj se ne bi opirala na opazovanja in izkustvo, nova empirična znanost pa naj bi se ponovno vrnila k neposrednemu izkustvu. Da bomo lahko razumeli bistvo znanstvene revolucije, si moramo najprej ogledati zgradbo predmoderne znanosti ali bolje rečeno filozofije narave.
Odnos sholastične tradicije do čutnega izkustva
Osrednja univerzitetna veda, ki se je v okviru srednjeveške sistematizacije znanja ukvarjala z naravo, se je imenovala “filozofija narave” (philosophia naturalis ali scientia naturalis). Z naravo so se ukvarjale tudi medicina in pa matematične znanosti, kamor so spadale astronomija, harmonija in geometrijska optika, vendar je bila filozofija narave od vseh teh ved najbolj eminentna, saj je bil njen cilj pojasniti vzroke, medtem ko so druge nižje vede obravnavale le kvantitativne lastnosti pojavov v naravi. Astronomija je tako le napovedovala bodoče lege nebesnih teles, ni se pa ukvarjala s pojasnjevanjem vzrokov njihovega gibanja. Učenjaki so se v veliki meri opirali na Aristotelove spise, v katerih je za naravo uporabljal grško besedo physis, zato je postala v srednjem veku latinska beseda physica ali “fizika” sinonim za filozofijo narave.
Cilj Aristotelove zasnove znanosti je bila razlaga. Aristotela niso zanimala toliko sama dejstva, kot razlogi zakaj so stvari takšne kot so. Zgolj opis lastnosti predmeta ali pojava (sem spadajo tudi kvalitativne lastnosti, ki so jih obravnavale nekatere matematične vede), ni bil sam po sebi cilj znanosti, ampak je le pripravil osnovo za pravo razlago oziroma pravo znanstveno obravnavo. Vendar to ne pomeni, da so bili čuti, ki so bili osrednji vir opisov, kakorkoli zapostavljeni. Brez čutnega izkustva ne bi bilo nobenega znanja, še matematičnega ne, saj so bile tudi geometrijske resnice, podobno kot drugo znanje, razumljene kot proizvod abstrakcije čutnega izkustva konkretnih predmetov.
Za srednjeveškega aristotelika je bilo čutno izkustvo sveta osnova, na kateri je gradil filozofsko utemeljeno razlago. Vendar kot čutno izkustvo ni razumel konkretnih dogodkov, ampak splošne resnice oziroma trditve kot so recimo: “vsi ljudje so smrtni,” “težki predmeti padajo navzdol,” “sonce vzhaja na vzhodu”… Izkustvo za sholastičnega aristotelika ni predstavljalo čutne zaznave posameznega dogodka, ampak prej splošno resnico, o kateri nihče zares ne dvomi in na katero so vsi navajeni. Ko je filozof narave trdil, da je njegova razlaga utemeljena na čutnem izkustvu, je to pomenilo, da se spozna na splošno obnašanje in lastnosti predmetov, o katerih govori. Predpostavka je bila, da so z splošnimi izkustvenimi resnicami seznanjeni tudi bralci takšnih naravoslovnih razprav.
Aristotelova filozofija se je ukvarjala predvsem s pojasnjevanjem pojavov in ne z odkrivanjem novih svetov. Aristotela so navduševala najrazličnejša dejstva o svetu, vendar mu je bil spoznavni cilj predvsem pojasnitev sveta. Osrednji problem znanosti za Aristotela niso bila sama izkustvena dejstva – ta so zanj dokaj jasna in neproblematična – kar ga je zanimalo je bilo pojasnjevanje teh dejstev. Cilj znanosti je pojasniti bolj ali manj že znane pojave in stvari. Prav zaradi neproblematičnega sprejemanja čutnih dejstev kot splošnega izkustva, ki ga je treba samo še pojasniti, so novoveški kritiki zavračali Aristotela. Zanje ni bil osrednji problem zanemarjanje izkustva, ampak pretirano zaupanje splošnemu izkustvu. V Aristotelovem svetu tako ni neskončno novih stvari, ki jih je potrebno odkriti, ampak je v njem neskončno večinoma že poznanih stvari, ki jih je potrebno razložiti.
Tipični izraz izkustvenega dejstva je v aristotelskem okvirju zmeraj že splošna sodba oziroma ugotovitev, kako svet deluje. Lep primer je ugotovitev, da “težka telesa padajo,” saj vanjo nihče zares ni dvomil, ker je povsem očitna, težje pa je bilo najti vzroke, zakaj se to dogaja. Empirična dejstva v tem kontekstu niso pomenila posameznih izkustvenih dogodkov, ampak zmeraj že poenoteno, univerzalno obliko nekega pojava. Nihče ni izhajal iz konkretnih izkustev, da je recimo “krogla padla na tla, ko sem jo izpustil,” ampak iz tega, da vsa težka telesa padajo, ker je to v njihovi naravi. Zato tudi ni bilo prostora za razpravo o resničnosti in neresničnosti teh izkustvenih trditev, ker so bila vedno že splošna. Za izkustvene trditve se je predpostavljalo, da bi se vsakdo strinjal z njimi, ker so povsem neproblematične ugotovitve, ki izhajajo iz vsakdanje prakse. Naloga filozofa po Aristotelu je bila, da pokaže, zakaj so te ugotovitve resnične, ne da pokaže, ali sploh so resnične. Cilj znanosti je bil najti vzročne razlage, ki naj bi pokazale, zakaj se morajo pojavi v idealnem primeru nujno zgoditi tako, kot je v njihovi naravi, in ne drugače.
Poleg splošnega izkustva se je aristotelska filozofija narave opirala še na en trden temelj znanstvenosti, kot so jo pojmovali v tistem času. Prava znanost (lat. scientia ali gr. episteme) je svoje sklepe strogo logično formalno izpeljala iz splošnih izhodišč in resnic, ki pa so morale biti nedvomno resnične. Zgolj velika verjetnost, da so resnične, ni bila dovolj. Prava znanost je dokazovala resnice, ki so morale biti onkraj vsakršnega dvoma. Vse, kar ni ustrezalo temu strogemu kriteriju, se ni štelo za pravo znanost. Kot model idealne znanosti je Aristotel povzel Evklidove Elemente, kjer je bila vsa takratna matematika izpeljana iz nekaj splošnih in nedvoumnih aksiomov in definicij. V Drugi analitiki je Aristotel razvil shemo povzeto po Evklidu v splošno metodo, ki naj bi se uporabila na vseh področjih znanja, ki želijo postati trdne znanosti.
Sholastični filozofi so poskušali skozi takšen Aristotelov ideal znanosti, povzet po geometriji, formulirati celotno naravoslovje. Če so recimo definirali zemeljski element kot substanco, ki ima za naravno lego središče vesolja, potem ni bilo težko pojasniti, zakaj je zemeljska sfera v središču in zakaj težki predmeti padajo navzdol: vse, kar je sestavljeno iz zemeljskega elementa, želi biti čim bližje svojemu naravnemu mestu v središču sveta. Gledano z današnje perspektive je to le obračanje besed, a takrat so na vse skupaj gledali povsem drugače.
Ker se je sholastična aristotelska znanost opirala na neproblematično splošno izkustvo, ki je bilo zmeraj že domena vseh ljudi, so se naravoslovci večinoma ukvarjali s pojasnjevanjem in ne z raziskovanjem. Njihov cilj je bil razumeti pojave, ki so jih že poznali, ne stremeti po novih odkritjih. Prav sprememba v ciljih znanosti je eden od temeljnih obratov, ki jih je prinesla znanstvena revolucija sedemnajstega stoletja. K spremembi so močno prispevala velika geografska odkritja tistega časa, ki so pokazala, da že na Zemlji obstoji veliko več stvari, kot so si sholastični filozofi kadarkoli zamišljali.
Znanstvena revolucija
Ko neko spremembo označimo za revolucijo, s tem običajno mislimo, da ni prišlo samo do vsebinskih sprememb znotraj določenega ustaljenega sistema, ampak se je spremenil tudi sam sistemski okvir, ki določa, kaj sploh je vredno in pomembno. V političnih revolucijah se spremeni struktura oblasti, v znanstveni revoluciji pa je prišlo do spremembe v strukturi in hierarhiji znanja. En način obravnave narave in naravnih pojavov je zamenjal drugi. Cilj srednjeveških učenjakov je bil razumeti svet narave, medtem ko so novoveški znanstveniki merili predvsem na uspešno napovedovanje in obvladovanje naravnih procesov.
V osrednji bitki znanstvene revolucije se je spopadlo več idealov znanstvenosti oziroma načinov mišljenja sveta. Na eni strani je bil aristotelski deduktivni ideal znanosti, ki je poskušala pojave razložiti tako, da jih je izpeljala iz splošno sprejetih univerzalnih resnic, ki so bile same po sebi očitne. Na drugi strani sta se skozi renesanso vzporedno razvijala dva alternativna pristopa k razlagi narave. Po mehanični filozofiji narave, ki je izvirala iz antičnega atomizma, so pojave pojasnjevali tako, da so jih interpretirali kot učinke nevidnih majhnih delcev ali atomov, po pitagorejsko-platonistični razlagi pa so pojave razložili, če so jih uspeli interpretirati kot izraz višje matematične harmonije, ki jih usmerja iz ozadja.
Skupaj s spreminjanjem ciljev znanosti in same metode, se je spremenil tudi odnos do čutnega izkustva. Če je za sholastično tradicijo izkustvo pomenilo ugotavljanje, kako se pojavi v svetu praviloma dogajajo, se je v sedemnajstem stoletju razširil povsem nov način umetno ustvarjenega izkustva, ki za cilj ni imel ugotavljati, kako se posamezne zvrsti predmetov običajno gibljejo, ampak kako vse lahko naravo prisilimo, da se obnaša. Če malo karikiramo, so se sholastiki poskušali v naravo čim manj vtikati in jo le od zunaj opazovati, medtem ko je poskušal novi pristop resnico iz narave izsiliti tudi z “mučenjem”.
Za aristotelike lahko zunanje vplivanje zamegli pravo naravo predmetov, saj je narava stvari po Aristotelu definirana prav kot “notranji vzrok gibanja.” Narava torej po sami definiciji ne more biti nekaj, kar bi lahko od zunaj usmerjali. Čim je vzrok gibanja stvari zunanji, to ni več narava same stvari, ampak umetno vsiljeno gibanje. Predmet naravoslovne znanosti pa je za Aristotela in aristotelike prav notranja narava stvari. Pri mehaničnem pristopu k naravoslovju razumemo pojav šele, ko ga znamo tudi umetno proizvesti, ko znamo narediti njegov mehanski model. Takšen pristop k znanju se neposredno navezuje na tehniko. Znanje po novem postane že v svojem bistvu neposredno uporabno.
Galilejevi poskusi
Zanimivo je, da so tudi prvi moderni znanstveniki še vedno delovali v okvirjih aristotelskega dojemanja izkustva. Galilejo se poskuša tako v svojih Discorsih iz leta 1632, kjer pojasnjuje ugotovitve o naravi prostega pada, do katerih je sicer prišel že leta 1609, pri argumentaciji še vedno opirati na splošno izkustvo. Pokazati želi, da težko telo med padanjem navzdol pospešuje in sicer sorazmerno s pretečenim časom. Opre se na klasično sholastično naslavljanje na splošno izkustvo, ki opisuje, kako se pojavi dogajajo v naravi in ne, kako so se zgodili v konkretnem primeru. Razpravi ne priloži rezultatov lastnih eksperimentov, ampak zapiše le, da je uporabil posebno napravo v obliki klanca po kateri je kotalil kroglice in ugotovil, da se njegove meritve povsem skladajo s pričakovanji, saj je poskuse ponovil “več stokrat.” Ta fraza je v takratnih akademskih razpravah pomenila podobno kot neštetokrat. Galilejo je svoje bralce želel prepričati, da so njegove ugotovitve pravzaprav del splošnega izkustva. Težava pa je bila, da je bil morda takrat celo edini na svetu, ki je sam izvedel takšne poskuse, tako da bi težko trdili, da je bil njegov argument z opiranjem na splošno izkustvo dober.
Tudi kasneje so imeli naravoslovci težave, ko so poročali o konkretnih eksperimentalnih dogodkih, saj so jih le s težavo lahko interpretirali kot splošne trditve. Pojavil se je resen problem, kako vse več posameznih dogodkov in natančnih opazovanj obravnavati kot primerne temelje za razpravo v okviru filozofije narave? Temeljna težava je bila, kako v sistem znanosti umestiti umetno ustvarjeno izkustvo, ki je plod raznih pripomočkov, kot so teleskop, mikroskop… in že po definiciji ne more biti pojmovano kot splošno neproblematično izkustvo.
Galilejo je želel svoje bralce prepričati, da se pojavi v naravi dogajajo ravno tako, kot sam poroča, da se. Nekaj bralcev mu je verjetno verjelo zaradi njegovega osebnega ugleda in institucionalne avtoritete, ki jo je imel, vendar to njegovih trditev še ni moglo narediti za znanstvene. Galilejo je bil glede tega metodološko še vedno zelo blizu Aristotelu. Verjel je, da morajo biti znanstvene trditve jasno formulirane in osnovane na splošno sprejetih trditvah. Nekaj let za Galilejem je jezuitski matematik in naravoslovec Giovanni Battista Riccioli prav tako poročal o poskusih, ko je razne uteži spuščal iz cerkvenih zvonikov, pri čemer je natančno navajal kraje, datume in priče, da bi konkretnemu izkustvu podelil dodatno avtoriteto. Vendar so bile tudi pri njemu končne ugotovitve formulirane kot splošne trditve, kako se pojavi dogajajo v naravi.
Pascalov sloviti eksperiment z barometrom
Morda najbolj razvpiti primer retoričnega trika, ki konkretno izkustvo spretno interpretira kot splošno, se je dogodil leta 1648. Matematik in filozof Blaise Pascal je iz Pariza pisal svojemu svaku z imenom Florin Périer v oddaljeni Auvergne in ga prosil, če bi zanj izvedel eksperiment. Pascal je želel, da bi Périer nesel živosrebrni barometer na bližnjo goro Puy-de-Dôme in preveril, če se bo višina stolpca živega srebra med vzponom kaj spremenila. Pascal je pričakoval, da se bo sprememba višine opazila, saj je bil prepričan, da prav zračni pritisk botruje temu, da se stolpič živega srebra ohranja v votli cevki, višje na gori pa je seveda zračni pritisk manjši.
Kmalu po opravljenem poskusu je Pascal objavil razpravo v obliki komentarja Périerjevega poročila o dogajanju pri vzponu na goro. Périer je dogajanje ob vzponu natančno popisal z vsemi pričami in meritvami višine stolpca živega srebra na vmesnih postajah. Začetek Périerjevega poročila se bere kot opis nedeljskega izleta, saj omenja vreme in ljudi, ki jih je srečal med vzponom. Na koncu poročila, ki je resnično potrdilo domneve, da se višina stolpca živega srebra znižuje z nadmorsko višino, pa je Paskal ugotovitve tega konkretnega poskusa predstavil kot splošne resnice. Pascal je Périerjeve meritve preprosto posplošil in napovedal, da bi do podobnih ugotovitev lahko z natančnejšim merjenjem prišli tudi pri manjših vzponih recimo na vrhove cerkvenih zvonikov. Pascal je potem samo zatrdil, da so dejanski poskusi to tudi potrdili. Podobno kot Galilej pri poskusih na klancu, tudi Pascal ni natančno opisal rezultatov, ampak je navedel le podatek, da se meritve skladajo s pričakovanji.
Problem reprezentativnosti opazovalca
Novi eksperimenti so tako vedno bolj odpirali problem zaupanja v izvedbo in rezultate posameznega poskusa ter seveda problem reprezentativnosti konkretnega poskusa, saj ni bilo jasno, zakaj bi lahko neko konkretno izkustvo, ki ni bilo splošno, tako hitro sprejeli. Novoveški znanstveniki so se glede problema utemeljitve konkretnega izkustva pogosto zatekali k osebni avtoriteti. Pomagali so jim razni profesorski in dvorni nazivi, članstva v akademijah in drugih inštitucijah. Rezultati posameznikov so bili zanesljivi, če jih je potrdila ugledna inštitucija (podobno je danes z objavami v znanstvenih revijah).
Pri astronomih je bila tradicija malo drugačna, saj ni bil običaj, da bi javno objavljali svoje meritve. Namesto tega so astronomi na podlagi meritev izdelovali tabele, v katerih so s pomočjo geometrijskih modelov napovedovali bodoče lege nebesnih teles. Ni bilo v navadi, da bi opazovalno astronomijo ločili od računske ali prognostične. Seveda se je kvaliteta posameznega astronoma ocenjevala glede na ustreznost njegovih napovedanih tabel in ne na podlagi natančnosti opazovanj in empiričnih meritev. Ugled Kopernika v šestnajstem stoletju je tako temeljil predvsem na njegovih tabelah in matematičnem znanju. Nasploh so bili astronomi do svojih meritev zelo osebno navezani, o čemer priča tudi Keplerjeva zgodba, ko se je moral zelo truditi, da je po smrti Tycheja Braheja dobil vpogled v njegove meritve. Prej mu je Brahe zaupal samo meritve lege Marsa, ne pa tudi drugih planetov.
Francise Bacon in zametki problema indukcije
Osrednji prispevek Francisa Bacona k razvoju novoveške znanosti je bila njegova zavrnitev globoko v Aristotelovi filozofiji ukoreninjene delitve na naravno in umetno povzročeno gibanje in posredno celotne hierarhije ved in znanja, ki je temeljila na tej delitvi. Glede odnosa do izkustva ni bil tako revolucionaren, čeprav je njegovo zavzemanje za neposredno uporabnost novega znanja pomembno vplivalo tudi na nov način opisovanja eksperimentov kot praktičnih navodil, kako lahko opisani postopek ponovimo tudi sami. Pri opisovanju pojavov se je naslavljal na lastno izkustvo, iz katerega je neposredno sklepal na splošno pravilo dogajanja v naravi. Takšen način predstavitve izkustva mu je omogočal, da se je vsaj retorično izognil težavam, v katere bi lahko zašel, če bi izkustvo navajal kot konkretne zgodovinske dogodke, saj bi potreboval še zanesljive priče. Ko je navajal, kaj se običajno dogaja in ne kaj se je konkretno zgodilo, in to v obliki napotkov, ki naj bi bralcu omogočili, da je lahko sam ponovil opisano izkustvo, je Bacon ustvaril vtis, da razkriva dejstva o svetu, ki so dovolj trdna, da lahko na njihovi osnovi gradimo znanstvene argumente o naravi stvari.
V drugi knjigi svojega Novega organona (1620) je predstavil obravnavo toplote kot primera uporabe nove metode logičnega raziskovanja. Med primeri, ko se soočimo z naravo toplote, navede recimo: “sončne žarke, še posebej poleti in opoldan,” “goreče predmete,” “konjske iztrebke, ko so še sveži.” Prav vse te trditve so splošne resnice, ki se naslavljajo na vse konkretne različice določenega splošnega primera. Bacon ne vidi potrebe za konkretnim izkustvom. Včasih predlaga tudi poskuse, katerih izide že pozna (primer netenja ognja z zbiralno lečo). Vseskozi pa je v ospredju predvsem praktična uporabnost znanja.
Baconovi spisi so imeli močan vpliv na člane novo ustanovljene Royal Society, vendar se je sama praksa članov Royal Society razlikovala tako od Aristotelove, kot tudi od Baconove teorije. Tako Aristotel kot Bacon sta za znanstveno izkustvo štela univerzalne posplošitve, ki jih lahko razumemo kot splošno izkustvo, medtem ko so člani Royal Society kot izkustvo obravnavali posamezne dogodke. Običajno so člani družbe poročali o konkretnih dogodkih, ki se jim dogodili ob znanem času in kraju. Še posebej je bilo pomembno, da iz konkretnega posameznega dogodka niso takoj sklepali na splošno dogajanje v naravi. Metodološki ideal, ki so ga člani Royal Socienty gojili tudi pri objavah v svojem glasilu Philosophical Transactions, je bilo čimbolj nepristransko poročanje o konkretnem dogajanju, ne da bi vnaprej zavzeli katero koli dogmatično držo do konkretnih hipotez. Ideja je bila, da je potrebno zbrati čim več dejstev o dogajanju v naravi, njihova interpretacija pa lahko tudi počaka, saj bo vsekakor lažja, ko bo zbranih že veliko dejstev.
Eksperimentalni dogodki in spor med Hobbesom in Boylom
Eden najbolj vnetih kritikov Royal Society je bil Baconov tajnik Thomas Hobbes, ki je danes znan predvsem kot politični filozof. Kritiziral je Boylove poskuse z zračno tlačilko in vakuumom. Hobbes je trdil, da izvedba poskusov ni bila znanstvena. Boylovo izkustvo naj metodološko ne bi dosegalo tega, kar se predpostavlja za utemeljeno filozofijo narave; to so splošne in nujne znanstvene razlage. Glede tega je bil Hobbes še vnet pristaš Aristotela. Boyle je o poskusih govoril kot o zgodovinskih dogodkih, Hobbes pa je želel splošne trditve, ki bi jih lahko dokazal z vso nujnostjo. Ker so bili poskusi z vakuumsko tehniko dokaj zapleteni, se je Hobbes spraševal tudi, zakaj bi se lotevali najprej kompleksih problemov, če se lahko najprej posvetimo vsakodnevnim preprostim situacijam?
Spor med Boylom in Hobbesom je bil v jedru interpretativen. Boyle je svojo znanost utemeljeval na konkretnih eksperimentalnih dogodkih, ki so bili vsakomur, ki je bil prisoten pri njihovem prikazu, jasni in neproblematični. Hobbes pa je nasprotno trdil, da na takšnih posameznih eksperimentalnih dogodkih ne moremo postaviti dobro osnovane znanstvene razlage dogajanja v naravi. Boylovi eksperimenti naj ne bi vodili k trdni razlagi dogajanja v naravi, saj se jih je lahko vedno interpretiralo na več različnih načinov. Vse takšne razlage so bile zato nujno zgolj hipotetične, saj je bila zmeraj mogoča tudi alternativa, to pa ne more biti temelj za trdno znanje.
Osrednji spor je bila trditev o obstoju vakuuma, ki ga je Boyle zagovarjal, Hobbes pa mu je nasprotoval. Boyle je bil hkrati zelo pazljiv pri interpretaciji svojih eksperimentov, da bi se le vzdržal kakršnih koli dogmatskih trditev oziroma hipotez. Trdil je le, da je pri poskusu iz steklenice odstranil “običajni zrak,” pri čemer je dopuščal možnost, da je zrak nadomestilo nekaj drugega, nevidnega, breztežnega. Čeprav je res uporabljal besedo “vakuum” za opis prostora, ki je ostal v steklenici, ko je odstranil zrak, je vseeno opozarjal, da tega vakuuma ne smemo zamenjevati z “metafizičnim vakuumom,” česar v eksperimentu ni obravnaval.
Isaac Newton – rojstvo fizike kot eksperimentalne matematične znanosti
Ko je Isaac Newton okrog leta 1670 vodstvu Royal Society poslal svoj model zrcalnega teleskopa, je hitro zaslovel in si pridobil tudi članstvo v ugledni združbi. Opogumljen z uspehom je sekretarju družbe poslal še svoje študije v optiki, ki so se navezovale tudi na razlago delovanja zrcalnega teleskopa, ki so jih kmalu objavili v glasilu družbe. Ta prvi Newtonov resni znanstveni članek je zanimiv med drugim tudi zato, ker opisuje konkretne optične eksperimente o naravi svetlobe v obliki eksperimentalnih dogodkov, čeprav je optika po svoji vsebini tradicionalno spadala pod matematične znanosti. V prvem delu pisma je natančno opisal svoje poskuse s svetlobo, pri čemer je napletel zgodbo vse od nakupa optične prizme do slavnih poskusov s svetlobnim žarkom v zatemnjeni sobi. Ker je vedel, da je prav takšna oblika poročila najbolj povšeči članom Royal Society, se je potrudil in svoje večletne raziskave prelevil v napeto zgodbo o konkretnih dogodkih. Newtonova razprava se šele v drugem delu prevesi bolj v tradicionalno obliko študije o matematični optiki.
Čeprav so bili zametki eksperimentalne matematične znanosti postavljeni že prej, se je najpomembnejši vsebinski in metodološki prelom dogodil šele z Newtonovo Principio (1687). V njej je Newton uspel v celoto povezati mehanično filozofijo narave, poskuse matematikov, da bi prišli do univerzalnih form naravnega gibanja in angleško tradicijo eksperimentalnih dogodkov. Z objavo Principie se je obdobje znanstvene revolucije zaključilo. Proces spreminjanja strukture in hierarhije znanja o naravi se je iztekel v novo sintezo, ki ji pravimo moderna znanost. Vse velike revolucije v naravoslovju, do katerih je prišlo po Newtonu (vključno z Einsteinovo teorijo relativnosti in kvantno mehaniko, katerih začetkov se letos spominjamo ob svetovnem letu fizike), so le notranji razvoj znotraj moderne znanosti, sam okvir pristopa k naravoslovju pa ostaja ves čas enak.
*
Prehodili smo pot skozi nekatera pomembna obdobja v zgodovini naravoslovne znanosti in posebno pozornost namenili odnosu do čutnega izkustva. Videli smo, kako se je tip izkustva, ki so mu v določenem obdobju najbolj zaupali, počasi spreminjal. Vrsto stoletij je veljalo, da so temelj znanosti splošne izkustvene resnice, katerih proces nastajanja je Aristotel v Drugi analitiki (II.19) opisal takole: “iz zaznave nastane spomin … in iz spomina (ko se pojavi pogosto navezavi na isto stvar) izkustvo; po številu več spominov tvori eno izkustvo.” Za aristotelike je bilo izkustvo temeljni vir znanja o naravnem dogajanju v svetu. Za novoveške znanstvenike pa je eksperimentalna filozofija vedno bolj pomenila predvsem vir praktičnega in ne esencialnega znanja – informacija je bila, kako stvari narediti, in ne kakšne so stvari v svojem bistvu. V sedemnajstem stoletju so splošno izkustvo počasi začela zamenjevati konkretna pričevanja o dogodkih, ki so bila podprta z avtoriteto poročevalca ali z možnostjo vsakega bralca, da se na lastne oči prepriča o veljavnosti pričevanj. Iz tega prenosa zaupanja od splošnega k posameznemu, se je razvil problem indukcije (kako s pomočjo posameznih konkretnih dogodkov potrditi splošno trditev), ki je postal eden osrednjih problemov v filozofije znanosti vse do dvajsetega stoletja. Hkrati s spremenjenim odnosom do čutnega izkustva, pa se je vse bolj jasno izoblikovala ideja eksperimenta, kot temeljne opore naravoslovne znanosti. V eksperimentu gre za preplet splošne matematične formule, ki mora biti čim bolj univerzalna, mehanskega modela, ki predstavlja konkretizacijo matematične relacije in pa dejanske izvedbe konkretnega mehanskega modela. Zametki ideje eksperimenta so že pri Galileju, prvi zares moderni znanstvenik pa je v tej luči šele Isaac Newton.
Literatura:
- Dear, Peter: Revolutionizing the Sciences: European Knowledge and its Ambitions, 1500-1700, Palgrave, 2001.
- Dear, Peter: Discipline & Experience: the Mathematical Way in the Scientific Revolution, University of Chicago Press 1995.
- Henry, John: The Scientific Revolution and the Origins of Modern Science, Macmillan Press, London 1997.
- Rossi, Paolo: The Birth of Modern Science, Blackwell, 2001.
- Shapin, Steven: The Scientific Revolution, University of Chicago Press 1996.
