Vsako leto po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije za malarijo zboli nekaj sto milijonov ljudi, med katerimi jih več kot milijon zaradi posledic bolezni tudi umre. Znanost bije boj z boleznijo že več kot sto let. Pred nekaj desetletji je že kazalo, da je zmaga na strani znanosti, a se je malarija prilagodila in znova udarila z vso močjo.
Smrtonosna »komarjeva naveza«
Malarija lahko človeka ubije v nekaj dneh. Vzrok bolezni je majhen enocelični parazit Plasmodium, ki se naseli v rdeča krvna telesa okužene osebe in se tam deli, dokler krvnička ne poči. Uničene krvne celice lahko zamašijo krvne žile in tako povzročijo okvare organov, zaradi česar lahko obolela oseba tudi umre. Skozi zgodovino človeštva je ta mali parazit zelo verjetno pobil več ljudi kot katera koli druga bolezen.
Dolgo časa so bili ljudje prepričani, da povzroča malarijo okužen zrak. Od tod tudi ime za malarijo – male aria pomeni v italijanščini »slab zrak«. Do ključnega odkritja o delovanju bolezni je prišlo leta 1897, ko je britanski vojaški zdravnik Ronald Ross v Indiji preizkušal domnevo, da so resnični prenašalci malarije komarji. Takratnim strokovnjakom za malarijo se je zdela hipoteza s komarji povsem nesmiselna, a Ross jo je vseeno želel preveriti. Izvedel je poskus, za katerega se je kmalu izkazalo, da je eden od najpomembnejših v zgodovini medicine. Vzredil je nekaj komarjev in jih hranil s krvjo ljudi, ki so bili okuženi z malarijo. Zanimalo ga je, če lahko parazit malarije v komarju sploh preživi. Poskusil je z mnogimi vrstami komarjev, a je parazit zmeraj poginil. Nato je naletel na komarja iz rodu Anopheles in presenečen ugotovil, da se parazit v prebavilu te vrste komarja zelo dobro počuti. Ne le, da parazit v komarju preživi, ampak se tu tudi razmnožuje in čaka, da se bo prenesel na naslednjo človeško žrtev.
Rossovo odkritje, za katero je leta 1902 prejel tudi Nobelovo nagrado, je omogočilo, da se je človeštvo lahko prvič resno spopadlo z malarijo. Ideja je bila preprosta: ker malarijo prenašajo komarji, je treba naravno okolje tako spremeniti, da bo za komarje čim manj gostoljubno. Začeli so se veliki projekti izsuševanja močvirij, stoječih voda in počasnih rek, kjer je bilo največ komarjev. Prvič v zgodovini, se je število primerov malarije res začelo zmanjševati. Vendar v nekaterih tropskih predelih sveta metoda izsuševanja ni bila tako učinkovita, zato so iskali močnejše orožje.
V boj se poda kemično orožje
Med boji v tropskih krajih so vojske zgroženo ugotavljale, da malarija v tropih pokosi veliko več vojakov kot krogle, zato so bile armade zelo zainteresirane, da najdejo učinkoviti način za spopad z boleznijo. Med drugo svetovno vojno so Američani razvili insekticid, ki je že v zelo majhnih količinah uspešno uničil živčni sistem komarjev. Ko so ga razpršili nad nekim področjem, je učinkovito deloval več let in bil je tudi poceni. Insekticid se je imenoval diklor-difenil-trikloretan ali krajše DDT. Po vojni se je Svetovna zdravstvena organizacija odločila, da bo v nekaj desetletjih s pomočjo DDT-ja povsem iztrebila malarijo.
Načrt je sprva zelo dobro deloval. Samo v Indiji se je število primerov malarije z osem milijonov pred začetkom iztrebljanja zmanjšalo na vsega petdeset tisoč. Zdelo se je že, da je bitka z malarijo dobljena, ko so komarji znova udarili. Njihovo orožje v boju z DDT-jem je bila evolucija. Vsak dan se posvetu rodi na milijone komarjev in med njimi se občasno pojavijo tudi takšni, ki imajo malo drugačne lastnosti kot večina. Dovolj je bilo, da se rodil en sam komar, ki je mutiral tako, da je bil odporen na DDT. Na tega komarja insekticid ni deloval, zato se je lahko brez težav razmnožil in kmalu je populacija na DDT odpornih »superkomarjev« zavzela svet.
Kemiki so hitro staknili glave in začeli razvijati nove insekticide, a so komarji sčasoma razvili odpornost tudi na nove preparate. Vojna s komarji je bila vojna z evolucijo. Nove insekticide je bilo treba razvijati hitreje, kot so komarji uspeli s pomočjo naključnih mutacij razvijati obrambo, ki je ohranjala vrsto pred izumrtjem. A vsak naslednji insekticid je bil praviloma dražji od prejšnjega. Leta 1969 je Svetovna zdravstvena organizacija opustila boj s komarji in preklicala načrt, da bi iztrebili ključnega prenašalca malarije. Komarji so se ponovno namnožili in število smrti zaradi malarije se je spet močno povečalo. Število primerov okužbe v Indiji se je z nekaj tisoč spet poskočilo na nekaj milijonov.
Prav tako je postal parazit malarije zaradi mutacij odporen na prej dokaj učinkovita zdravila, kot je bil recimo kinin, ki so ga jezuiti že leta 1640 prinesli iz Peruja. Pred dobrimi dvajsetimi leti se je tako že zdelo, da je človeštvo izgubilo boj z eno od najbolj nevarnih bolezni na planetu.
Staro kitajsko zdravilo se izkaže za zelo učinkovito
A v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ni nihče na Zahodu vedel, da so Kitajci na skrivaj razvili zelo učinkovito zdravilo proti malariji, ki pa so ga zaradi hladne vojne skrbno skrivali. Zdravilo so našli tako, da so – menda po Maovem nasvetu – skrbno preučili delovanje več kot dvesto najrazličnejših pripravkov za zdravljenje malarije, ki jih je poznala tradicionalna kitajska medicina. In eden med njimi je resnično deloval.
Med prečesavanjem tradicionalnih receptov so našli dva tisoč let staro navodilo za pripravo čaja Quing Hau Su, za katerega so s testom ugotovili, da resnično zdravi malarijo. Lotili so se analize sestavin čaja in izločili aktivno snov, ki je imela zdravilne učinke. Danes se ta snov imenuje artemisinin in velja za najbolj učinkovito zdravilo proti malariji, ki ga poznamo. Zaradi hladne vojne in skrivanja odkritja pred svetom, je trajalo kar trideset let, preden je prišlo zdravilo v širšo uporabo.
Do znanstvenikov izven Kitajske je novica o čudežnem zdravilu proti malariji prišla preko članka v kitajski medicinski reviji, a takšnim virom ni nihče pretirano zaupal. Prav tako kitajska oblast ni pustila, da bi sestavino analizirali tudi v kakem laboratoriju zunaj Kitajske. Trajalo je kar nekaj let, da so tudi na Zahodu našli rastlino, ki proizvaja artemisinin in zdravilo preizkusili.
Kako pridelati dovolj zdravila za vse obolele?
Ker je zdravilo izkazalo kot zelo učinkovito, danes povpraševanje po njem močno presega zmožnosti njegove pridelave. Od posaditve rastline Artemisia annua do izolacije zdravila traja osemnajst mesecev, kar pomeni, da je na klasičen način nemogoče pridelati dovolj zdravila za vse obolele za malarijo. Znanstveniki se zato danes ukvarjajo z razvojem metode, ki bi omogočala hitrejše in bolj učinkovito pridobivanje zdravila.
S prestavitvijo nekaj rastlinskih genov, ki so odgovorni za proizvodnjo artemisinina, iz rastline Artemisia annua v kvasovke, je raziskovalcem že uspelo mikroorganizme pripraviti do tega, da proizvajajo artemisininsko kislino, ki jo nato s kemijskim postopkom spremenijo v pravo zdravilo artemisinin. Na ta način bodo lahko, verjetno že kmalu, s pomočjo kvasovk industrijsko proizvajali velike količine zdravila in tako rešili veliko človeških življenj. Samo v Afriki umreta za posledicami malarije po dva otroka vsako minuto.
Vendar je potrebna tudi pri tem novem zdravilu previdnost. Januarja 2006 je svetovna zdravstvena organizacija pozvala farmacevtsko industrijo, da preneha oglaševati in prodajati zdravila, ki ji temeljijo samo na artemisininu. Lansko leto so namreč raziskovalci ugotovili, da je že mutacija ene same aminokisline dovolj, da pride ponovno do rezistence. Ena od najboljših strategij, s katero bi lahko preprečili, da postane malarija odporna tudi na to zadnje najbolj učinkovito zdravilo je, da ga oboleli zmeraj jemljejo v kombinaciji z drugimi protimalariki. Tako je veliko manj možnosti, da bo slučajno preživela kaka mutirana verzija povzročitelja bolezni in se razširila po vsem svetu, kot se je to že nekajkrat zgodilo.
