Sredi letošnjega marca so v okviru velike pregledne razstave o Darwinu v newyorškem prirodoslovnem muzeju (The American Museum of Natural History) organizirali javno razpravo o odnosu med znanostjo in vero. Gostje so bili trije znanstveniki in teologinja. Najbolj znano ime med nastopajočimi je bil Kenneth Miller, profesor biologije z univerze Brown in kronska priča nedavnega sodnega procesa v okrožju Dover o poučevanju »razumnega načrta« (»intelligent design«) kot alternative darvinizmu v ameriških javnih šolah.
Skupni prednik človeka in opice
Miller je v okviru uvodne predstavitve ponovil argumente, ki jih je predstavil že nekaj mesecev prej na sodišču in jim zagovorniki »razumnega načrta« niso znali ugovarjati. Predvajal je tudi posnetek svojega gostovanja na razvpitem ameriškem televizijskem šovu »The Colbert Report«, ko je v besednem dvoboju premagal tudi jezičnega in napadalnega voditelja.
Povzeli bomo le enega od argumentov, ki jih je Miller predstavil na sodišču. Že dlje časa vemo, da imajo vse višje opice (šimpanzi, gorile in orangutani) po 24 parov kromosomov, medtem ko jih imamo ljudje samo 23 parov, pri čemer dobimo en set kromosomov od vsakega od staršev, zato so kromosomi v parih. Zakaj ta razlika med opicami in ljudmi? Če imamo ljudje z opicami res skupnega evolucijskega prednika, je moral imeti ta skupni prednik tudi 24 parov kromosomov, pozneje v evolucijskem razvoju praljudi pa sta se morala dva opičja kromosoma nekje zliti v enega samega, tako da imamo sedaj ljudje le po 23 parov kromosomov. Če takšna hipoteza drži, bi morali v našem človeškem genomu najti kromosom, ki je sestavljen iz dveh opičjih kromosomov. Če zlepljenega kromosoma ne najdemo, je po Millerju hipoteza, da imamo z opicami skupnega prednika, preprosto napačna.
Značilnost kromosomov je, da imajo na svojih koncih posebno zaporedje genskega zapisa, ki označuje konec kromosoma. To je na stotine ponovitev kratkega zaporedja genske kode, ki jim pravijo telomere. Če bi se dva kromosoma skozi evolucijo res združila v enega, bi to nujno pomenilo, da bi nekje v sredini novega združenega kromosoma našli tudi telomere, ki so bili prej na koncu obeh kromosomov, ki sta se združila. In res ima naš človeški kromosom številka dve prav takšne lastnosti, ki ustrezajo združenemu kromosomu. Nekje v sredini drugega človeškega kromosoma so našli zaporedje genskega koda, ki ravno ustreza zapisu telomer, ki so bili prej na obeh koncih zdaj združenih kromosomov.
Zakaj sploh nasprotovanje evoluciji?
Nasprotovanje evoluciji je še danes, več kot stoletje po Darwinovem odkritju, v nekaterih krogih zelo močno. Kaj je tisto, kar toliko ljudi tako moti pri teoriji evolucije, da so pripravljeni zanikati množico znanstvenih dokazov in celo lagati pred sodiščem, kot se je izkazalo za nekaj vnetih zagovornikov »razumnega načrta« konec leta 2005 na procesu v okrožju Dover? Sodnik John E. Jones III., ki ga nikakor ne moremo označiti za liberalca, saj ga je na mesto zveznega sodnika imenoval George W. Bush, je v razsodbi povsem osmešil privržence razumnega načrta in celo zapisal: »Ironično je, da je nekaj posameznikov, ki so tako neomajno in ponosno širili svoja religiozna prepričanja v javnosti, vztrajno lagalo, da bi zakrili sledi resničnega namena v ozadju politike branjenja razumnega načrta. […] Naš zaključek je, da je poučevanje razumnega načrta kot alternative evoluciji pri znanstvenih predmetih v javnih šolah neustavno.«
Kaj torej žene nasprotnike evolucije, da v imenu nekakšnih višjih interesov vedno znova kršijo ustavo in so pripravljeni za te višje interese celo lagati pred sodiščem? Najboljši odgovor na to vprašanje je kar motivacijski letak, ki so ga pripravili v inštitutu Discovery, osrednji instituciji, ki v ZDA koordinira kampanjo proti poučevanju darvinizma v ameriških šolah. Kopija letaka je leta 1999 začela krožiti po internetu, avtentičnost dokumenta so pozneje priznali tudi njegovi avtorji.
Strategija zabijanja klina
Letak z naslovom »The Wedge« ali po naše »Klin« na začetku predstavi osrednje zlo, ki se mu je treba upreti: »Trditev, da smo ljudje ustvarjeni po Božji podobi, je eno od temeljnih načel, na katerih je bila zgrajena zahodna civilizacija. Njen vpliv lahko opazimo v večini, če ne pri vseh največjih zahodnih dosežkih, med katere spadajo: demokracija, človekove pravice, svobodno podjetništvo in napredek v umetnosti in znanosti. A pred malo več kot sto leti so to pomembno idejo napadli intelektualci, ki so svoje trditve utemeljevali s pomočjo odkritij moderne znanosti. […] Misleci, kot so Charles Darwin, Karl Marx in Siegmund Freud, ljudi niso prikazovali kot moralna in duhovna bitja, ampak kot živali in stroje […] Kulturne posledice tega triumfa materializma so bile pogubne. Materialisti so zanikali obstoj objektivnih moralnih standardov in trdili, da naše obnašanje in prepričanja določa okolje. Takšen moralni relativizem je nekritično sprejela večina družboslovja …«
A po mnenju piscev letaka še ni vse izgubljeno. V nadaljevanju predstavijo svoj načrt spopada s hudičevim materializmom: »Vendar pa smo prepričani, da lahko premagamo materializem, če ga spodrežemo pri njegovem viru. Ta vir je znanstveni materializem. […] Če si predstavimo prevladujočo materialistično znanost kot ogromno drevo, je naša strategija, da se obnašamo kot klin, ki lahko kljub svoji majhnosti preseka deblo, če ga zasadimo v najšibkejše točke.«
Opozorilne nalepke na učbenikih
Zagovorniki »razumnega načrta« so torej predvsem borci proti materializmu, ki ga enačijo z moralnim relativizmom in ga dojemajo kot osrednji problem sodobne družbe. Napadi na domnevni znanstveni materializem so le sredstvo za dosego višjega cilja, zato posamezni argumenti v razpravi zanje niti niso tako pomembni. Zanimivo pa je, da jim je v ZDA vsaj začasno uspelo uresničiti kar nekaj ciljev. V nekaterih ameriških zveznih državah so na pobudo borcev proti materializmu na biološke učbenike še pred kratkim lepili nalepke z opozorili, da gre pri evoluciji »samo za teorijo« in da naj dijaki to poglavje prebirajo s posebno pazljivostjo. Takšne opozorilne nalepke je sodišče pred nedavnim prepovedalo kot neustavne.
Zelo podobno kot se odzivajo zadnjih sto let na Darwina, so se kritiki nekoč odzvali na Kopernikovo odkritje. Kaj je bistvena skupna lastnost obeh največjih revolucij v zgodovini znanosti, ki sta povezani z imeni Kopernik in Darwin in sta sprožili tudi največja nasprotovanja v družbi? Obe znanstveni teoriji iz opisa delovanja in zgradbe narave odstranjujeta nekatere možnosti, po katerih bi lahko konkretno zgradbo in delovanje sveta interpretirali kot posledico višjega nematerialnega načrta ali smotra. Kopernik je Zemlji odvzel privilegirano mesto v središču sveta in jo postavil za enega od več planetov, ki krožijo okoli Sonca. Podobna logika spremlja tudi Darwinovo odkritje. Naravna selekcija je proces, ki lahko brez vnaprejšnjega načrta proizvede zelo raznoliko in bogato sestavo živega sveta. V okviru naravne selekcije zapleteni organizmi niso več nujni pokazatelji višjega nematerialnega načrta, na podlagi katerega so bila ustvarjena kompleksna živa bitja.
Je mogoča sprava?
Na koncu se vrnimo k nedavni javni razpravi o odnosu med znanostjo in vero v newyorškem prirodoslovnem muzeju. Skupna značilnost vseh nastopajočih na razpravi v newyorškem prirodoslovnem muzeju je bila, da so zavrnili najrazličnejše protiznanstvene argumente, ki predvsem v ZDA prihajajo iz nekaterih bojevitih verskih ločnic in med katerimi je bila zadnja leta najbolj glasna tako imenovana teorija razumnega načrta. Prav tako je bilo skupno vsem nastopajočim tudi prepričanje, da med znanostjo in vero ni nobenega trenja, če obe področji razumemo pravilno. To je danes večinoma tudi uradno stališče večjih institucionalnih religij.
Zato je bilo prav zanimivo, ko je na koncu razprave prišel k mikrofonu tudi starejši gospod in se predstavil kot član newyorškega društva ateistov. Navedel je nekaj argumentov, da večini največjih zločinov v zgodovini človeštva ni botrovalo prepričanje, da smo le gruče atomov in nam je zato vse dovoljeno, ampak nasprotno prav slepo sledenje domnevno velikim idejam. Najhujše zločine so in jih še izvajajo ljudje, ki vidijo svoje poslanstvo v izvrševanju ciljev, ki so po njihovo bolj pomembni od konkretnih zločinov, ki jih izvršijo na poti do končne realizacije takšnih ciljev. Za trenutek se je zazdelo, kot da se je večina poslušalcev v veliki dvorani kar malo ustrašila, da se bo morda nebo razprlo in bo v govornika usekala strela.
