Janez Strnad: Einstein – Zakaj me nihče ne razume in me imajo vsi radi

Prek pisem med Milevo in Albertom, objavljenih v Zbranem delu Alberta Einsteina, je mogoče zasledovati razvoj njunih odnosov, čeprav niso ohranjena vsa pisma in sta si seveda pisala le, ko nista prebivala v istem kraju. Najstarejše ohranjeno pismo iz jeseni 1897 je pisala Mileva iz Heidelberga. V pismu brez nagovora je Alberta vikala:

»Moj oče mi je dal nekaj tobaka, ki naj bi vam ga izročila, hotel je, da bi se vam pocedile sline po naši razbojniški deželici. Pripovedovala sem mu o vas: vsekakor morate kdaj z mano. Tam bi se čudovito pogovarjali! Bom že prevzela vlogo prevajalke. – Ne morem pa vam ga [tobaka] poslati, ker bi morali plačati carino in potem bi me skupaj z darilom vred poslali k vragu.

Ali je gospod Sänger tisti, ki je postal gozdar? Revež bi verjetno rad zaradi svoje ljubezni prišel do sape v nadvse romantičnem švicarskem gozdu. Prav mu je, zakaj pa se mu je bilo treba zaljubiti, in to dandanes, to je že taka prastara zgodba […]«

Zadnja pripomba je letela na kolega, ki se je zaljubil in se zato odpovedal študiju na ETH. Ali je bila mišljena kot svarilo? Poročala je še o predavanju Philippa Lenarda o kinetični teoriji plinov, v okviru katere je izračunal, da se molekula kisika pri običajni temperaturi giblje s hitrostjo 400 metrov na sekundo. Pri tem pa preleti komaj stotino debeline lasu, preden trči z drugo molekulo.

V pismu spomladi 1898 je Albert Milevo nagovoril s spoštovano gospodično in nadaljeval:

»Končno je užitek, da vam pišem, premagal slabo vest, ki me je pekla, ker vam že tako dolgo nisem odgovoril, in mi preprečevala, da bi stopil pred vaše kritične oči. Toda nekaj mi morate le priznati, četudi se po pravici nekoliko jezite name, namreč da se zaradi svojega greha ne skrivam za slabimi izgovori, ampak vas čisto preprosto prosim za opravičilo – in še za čimprejšnji odgovor.

Vaš namen, da boste tukaj nadaljevali študij, me veseli. Naredite to kmalu, ne boste obžalovali […] Prisrčno vas pozdravlja A. E.«

Sledilo je več pisem, v enem od njih jo je nagovoril L. F. M., kar naj bi pomenilo »Draga gospodična Marić«. Povabil jo je na večerjo v penzion, v katerem je bival.

Spomladi 1899 ji je pisal iz Milana, kjer se je mudil pri starših. »Vaša slika je naredila velik vtis na mojo staro [to je mater]. Medtem ko jo bila zatopljena v opazovanje, sem prisrčno rekel: `Da, da, to je pametna mrha.’ Zaradi te in podobnih izjav so me precej dražili, vendar pa mi ni neprijetno.

Moja razglabljanja o sevanju dobivajo več tal pod nogami – radoveden sem, ali bo kaj iz tega.

Bodite prisrčno pozdravljeni itd., posebno zadnje od vašega Alberta.«

Poleti 1899 je Milevi, ki je bila na počitnicah pri starših, pisal iz kraja, kjer je z materjo in sestro preživljal počitnice. Nagovoril jo je z L. D., približno »Ljuba punčka« – v švabskem narečju, ki ga je govoril Albert, Doxerl pomeni dobesedno lutka. Dotaknil se je odnosov v družini: »Moja mati in sestra se mi pri vsej simpatiji, ki jo čutim do njiju, zdita nekoliko ozkosrčni in svetohlinski. Čudno, kako nas življenje postopno spreminja z vsemi toni naše duše, tako da najožje družinske vezi oslabijo v prijateljstva iz navade in smo si v notranjosti tako nedojemljivi, da ne moremo živo čutiti, kaj poganja drugega.«

V drugem pismu med temi počitnicami je pisal o tem, da je preštudiral Helmholtzev članek in se lotil Hertzevega O elektrodinamiki gibajočih se teles. »Vedno bolj sem prepričan, da elektrodinamika gibajočih se teles, kot jo zdaj prikazujejo, ne ustreza resnici, ampak jo je mogoče prikazati preprosteje. Uvedba pojma ‘eter’ v električne teorije je pripeljala k predstavi, da je mogoče govoriti o gibanju etra, ne da bi mu bilo mogoče dati kak fizikalni smisel. Mislim, da je mogoče električne sile neposredno vpeljati samo za prazen prostor, kot je poudaril tudi Hertz.« Eter je bil hipotetično zelo lahko in rahlo sredstvo, po katerem svetloba potuje, kot zvok potuje po zraku. Pritožil se je nad neumnim klepetom svoje matere z obiskovalci, povedal, da se mu izogne z begom, in dodal: »Če bi le bili zopet vsaj za nekaj časa pri meni. Tako dobro se razumeva na najini črni duši & poleg tega na kavo & klobase …….« Pike je podčrtal in dodal materine in sestrine pozdrave.

Milevin odgovor je bil nekoliko bolj zadržan in naslovljen z L. H. E., to je »Dragi gospod Einstein«. V njem je pošiljala pozdrave Albertovi materi in sestri, ni pa se odzvala na Albertove fizikalne zamisli. Več piscev je opozorilo na razliko med njunimi pismi. On je v svojih pogosto omenil zamisli, iz katerih so v naslednjih letih zrasli njegovi članki, ona pa je pisala predvsem o sorodnikih in splošnih zadevah ter se je le včasih dotaknila knjig ali predavanj iz fizike, ni pa se odzvala na njegove nove zamisli. Iz pisem je mogoče razbrati, da sta veliko študirala skupaj – kakor navadno počnejo študentski pari – in da je bil Albert reden gost v Milevinem penzionu, kjer sta srečevala tudi druge študente in prijatelje.

V naslednjem pismu jeseni 1899 je Albert poročal: »V Aarauu se mi je porodila zamisel o raziskavi, kakšen vpliv ima relativno gibanje telesa v svetlobnem etru na hitrost svetlobe v prozornih telesih. Domislil sem se teorije o tej zadevi, za katero se mi zdi, da je zelo verjetna.« V naslednjem pismu je Milevi, ki se je učila za izpit, pisal, da je profesor H. F. Weber pri svojem predavanju v prejšnjem šolskem letu mačehovsko obravnaval gibanje svetlobnega etra glede na telesa. Omenil je, da je prebral zelo zanimiv pregledni članek iz leta 1898. V njem je Wilhelm Wien opisal trinajst poskusov, pri katerih bi bilo mogoče izmeriti hitrost Zemlje v etru. O svojih prizadevanjih je pisal Wienu.

Proti koncu leta 1899 in v začetku naslednjega leta ga je tudi Mileva začela tikati in uporabljati bolj prisrčen nagovor: »Moj ljubi Johonnesl«. Johonnesl, Johannesel ali Johonzel je v švabskem narečju pomanjševalnica za Johanna. Nekajkrat se je Albert tako podpisal.

Sredi leta 1900 sta Mileva in Albert opravljala diplomski izpit. Albert ga je uspešno opravil, Mileva pa ne. Njune ocene se pri fizikalnih predmetih niso znatno razlikovale, pri teoriji funkcij pa je dosegla Mileva prenizko oceno. Povprečno oceno pri diplomi so izračunali tako, da so sešteli oceno pri astronomiji (od 1 do 6), dvojno oceno pri teoretični fiziki, eksperimentalni fiziki in teoriji funkcij ter štirikratno oceno diplomskega dela in vsoto delili z 11.

Po tem obrazcu so za Alberta dobili končno oceno:

5 + 10 + 10 + 11 + 18 = 54 in 54 : 11 = 4,91

in za Milevo:

4 + 9 + 10 + 5 + 16 = 44 in 44 : 11 = 4,00.

Ehrat, Grossmann in Kollros, ki so imeli namesto eksperimentalne fizike geometrijo in algebro, so dobili po vrsti končne ocene 5,14; 5,23 in 5,45. Vsi trije so dobili asistentska mesta na ETH.

V pismih med počitnicami poleti 1900 nista omenila Albertovega uspeha in Milevinega neuspeha, veliko pa sta imela povedati o odzivu staršev. Albert je podrobno opisal pogovor z materjo:

»Pridemo domov in grem v materino sobo (med štirimi očmi). Najprej moram pripovedovati o izpitu, potem me vpraša prav neprizadeto: Torej, kaj bo s Punčko?'[Postala bo] moja žena’, pravim enako neprizadeto, a pripravljen na pošteno sceno'. Ta je sledila takoj. Mama se je vrgla na posteljo, zakopala glavo v blazine in jokala kot otrok. Ko si je po prvem pretresu opomogla, je prešla v napad iz obupa.Uničuješ si prihodnost in zapiraš svojo življenjsko pot.’ Ta ne more v nobeno pošteno družino.'Če bo dobila otroka, boš v pravi kaši.’ Ob tem zadnjem izbruhu sem končno zgubil potrpljenje. Energično sem zavrnil sum, da sva živela v grehu, in jo močno okaral. Ravno sem hotel zapustiti sobo, ko je prišla mamina prijateljica […]. Naslednjega dne se je zadeva že nekoliko umirila, in sicer, kot je sama rekla: Če še nista imela razmerja (ki se ga tako boji) in sta pripravljena počakati, bomo že našli sredstva in poti'. Usodno je samo to, da želiva ostati skupaj za vedno. Poskusi spreobračanja so sloneli na izjavah kot:Knjiga je [tiči v knjigah] kot ti – a imeti bi moral ženo.’ Ko boš trideset, bo ona stara čarovnica' in tako dalje. Toda ker je spoznala, da ne more ničesar doseči in me samo jezi, je za zdaj končalazdravljenje’. … Če bi le mogel kmalu biti zopet pri tebi v Zürichu, moja ljubica! Tisočkrat te pozdravlja in močno poljublja tvoj Johannesl.«

Iz teh počitnic je ohranjenih veliko Albertovih pisem. Med drugim je najprej pisal, da mati ne omenja več spotakljive zadeve, oče pa da mu je pisal očitajoče pismo. »Svoje stare prav dobro razumem. Mislijo, da so ženske razkošje, ki si ga mož lahko privošči šele, ko najde dober položaj. Tako mnenje o razmerju med moškim in žensko prav malo cenim, češ da se žena in vlačuga razlikujeta le po tem, da je prva zaradi ugodnejših življenjskih okoliščin od moškega izsilila pogodbo za vse življenje. […]. Če domačim nisi še ničesar povedala, ne povej! Mislim, da je to za vse vpletene bolje. Sicer bodo imeli morda enake nepotrebne skrbi in pomisleke kot moji.« Dodal je tudi: »Če nisem s teboj, se ne čutim celega.«