Janez Strnad: Einstein – Zakaj me nihče ne razume in me imajo vsi radi

Luitpoldova gimnazija je leta 1921 nehala delovati, šolo, ki jo je nasledila, pa so med drugo svetovno vojno porušili. S tem so se izgubili nekateri podatki, toda Albertove srednješolske ocene so se ohranile v poročilu ravnatelja šole naslednice iz leta 1929. V lestvici ocen, v kateri je bila 1 najboljša in 4 najslabša, je imel pri latinščini 1 ali 2 in končno oceno 1 za vseh šest let. Ob koncu leta je imel pri grščini 2, kakšna vmesna ocena je bila tudi 1 do 2 ali 2 do 3. V sedmem – zadnjem – letu je bil ob polletju pri grščini ocenjen s 3.

Globok in trajen vtis je na Einsteina naredila magnetnica v kompasu, ki mu ga je pri štirih ali petih letih podaril oče. Njeno predvidljivo gibanje se mu je zdelo nenavadno, saj se je ni nič dotikalo. Mislil je, da se mora v tem skrivati nekaj globljega. Pri dvanajstih je doživel nekaj podobnega, ko mu je prišla v roko knjižica o geometriji. Da se sekajo vse tri višine trikotnika v točki, je bilo mogoče dokazati. Pri tem sta mu šli do živega trdnost in jasnost dokaza.

V gimnaziji ga je posebej zanimala matematika. S trinajstimi leti je med počitnicami predelal vse gimnazijske učbenike za matematiko. Do nekaterih dokazov se je dokopal sam, brez uporabe učbenikov; težje naloge, ki jih je zanj sestavljal stric Jakob, je z veseljem samostojno rešil. Navdušil se je tudi za filozofijo, potem ko sta z revnim študentom, ki so mu Einsteinovi pomagali, ure in ure razpravljala o filozofskih vprašanjih.

Leta 1894, ko se je družina preselila v Italijo, je Albert ostal v Münchnu, da bi končal gimnazijo. Domače je zelo pogrešal in samota ga je tako potrla, da je še bolj zasovražil šolo. Nekoliko ga je skrbelo tudi služenje vojaščine. Vojaški – in šolski – dril je sovražil, zato se je odločil, da bo na svojo pest sledil staršem. S potrdilom družinskega zdravnika je dobil odpustnico iz šole in spomladi 1895 odpotoval v Milano. To je naredil ob pravem času: s sedemnajstimi leti kot vojaški obveznik ne bi mogel več zakonito zapustiti Nemčije.

Starše, ki so bili nejevoljni zaradi njegovega nenapovedanega prihoda, je pomiril z zagotovilom, da se bo sam pripravil na sprejemni izpit za državno politehnično šolo v Zürichu, bolj znano pod imenom državna tehniška visoka šola ETH, ki ga je dobila leta 1911. (Eidgenössische Technische Hochschule se prevaja tudi kot Zvezna tehniška visoka šola.) ETH je bila ena od redkih visokih šol, ki je sprejemala tudi kandidate brez mature, vendar z opravljenim sprejemnim izpitom. Einsteinu so jeseni 1895 posebej dovolili, da je kljub mladosti delal sprejemni izpit. Vendar ga ni naredil – pri strokovnih predmetih se je dobro odrezal, pri splošnih pa je bilo njegovo znanje preveč pomanjkljivo. Blestel je pri fiziki, zato mu je profesor fizike Heinrich Friedrich Weber ponudil možnost, da kljub neuspehu obiskuje njegova predavanja, če bo ostal v Zürichu. O izkušnji je Einstein zapisal: »Izpit mi je boleče pokazal vrzeli v moji prejšnji izobrazbi, čeprav so bili spraševalci potrpežljivi in razumevajoči. Mislim, da sem padel popolnoma upravičeno.«

Eden od spraševalcev mu je svetoval, naj na kateri od švicarskih gimnazij naredi zadnji letnik in maturo. Po tem nasvetu se je vpisal na kantonsko šolo v Aarauu v nemškem delu Švice. Obiskoval je tretji letnik tehniške smeri, njegov enako stari bratranec Robert Koch pa je na isti šoli hodil v drugi letnik splošne smeri. Stanovala sta pri družini Josta Wintelerja, enega od šolskih profesorjev, ki Alberta sicer ni učil. Družina s sedmimi otroki je Alberta sprejela za svojega. Posebno se je zbližal z najmlajšo hčerko Marie in na začetku prve knjige The Collected Papers of Albert Einstein (Zbrana dela Alberta Einsteina) najdemo Mariejini ljubeči pismi. Kaže, da niti njegovi niti njeni starši ne bi nasprotovali, če bi se med njima kaj napletlo. Namesto tega se je eden od Wintelerjevih sinov, Paul, poročil z Albertovo sestro Majo, ena od hčera pa se je omožila z Albertovim najboljšim prijateljem Michelejem Bessom. Po podatkih iz večine knjig si o Wintelerjevih ustvarimo zelo ugodno sliko, toda z izjemo Zbranih del Alberta Einsteina zamolčijo tragedijo, ki je zadela družino. Eden od Wintelerjevih sinov, Julius, je leta 1906 ubil mater Pauline in moža sestre Rose ter naredil samomor.

Že okolje v Italiji je na Alberta delovalo spodbudno. V Švici pa je prvič rad hodil v šolo, saj je bila veliko manj toga od nemške in je dijakom dopuščala tudi osebne poglede. Postal je vesel in samozavesten. Zagovarjal je svoje mnenje, četudi se morda drugi z njim niso strinjali. Ohranil se je maturitetni prosti spis iz francoščine Moji načrti za prihodnost:

»Srečen človek je preveč zadovoljen s sedanjostjo, da bi veliko razmišljal o prihodnosti. Mladi ljudje pa se na drugi strani radi ukvarjajo z drznimi načrti. Poleg tega je za resnega mladega moža naravno, da si sestavi kolikor mogoče natančen načrt želenih ciljev. Če bom imel srečo in naredil izpite, bom odšel [na ETH] v Zürich. Tam bom ostal štiri leta, da bom študiral matematiko in fiziko. Predstavljam si, da bom postal učitelj matematike in fizike. […]

Tukaj so razlogi, ki so me privedli do tega načrta. Predvsem gre za moje nagnjenje do abstraktne in matematične misli, pomanjkanje domišljije in praktične spretnosti. Tudi moje želje so me pripeljale do enake odločitve. Dovolj naravno je, da radi delamo stvari, ki jih zmoremo. Poleg tega obstaja v znanstvenem poklicu določena neodvisnost, ki jo imam zelo rad.«

Vsekakor je imel Albert šolsko leto, ki ga je preživel v Aarauu, za eno od svojih najsrečnejših obdobij. Njegov tedanji sošolec je zapisal: »Na naši šoli je v devetdesetih letih vel svež veter dvoma, na kar opozarja že dejstvo, da iz našega razreda in dveh poznejših ni bilo nobenega študenta teologije. V tem okolju se odrezavi Švab ni slabo obnesel.«

Odločil se je, da se bo odpovedal nemškemu državljanstvu. Na začetku leta 1896 je dobil potrdilo, da ni več nemški državljan. Jeseni tega leta je maturiral s takimi ocenami (6 je najvišja ocena): nemščina 5, italijanščina 5, zgodovina 6, zemljepis 4, algebra 5, geometrija 6, opisna geometrija 6, kemija 5, prostoročno risanje 4, tehnično risanje 4. Čeprav je šlo vse gladko, se je Einsteinu matura precej zamerila. Le tako lahko pojasnimo zapis Nočna mora, ki ga je leta 1917 kot uveljavljen profesor objavil v berlinskem dnevniku:

»Mature, ki sledi po koncu šole, nimam samo za nepotrebno, ampak celo za škodljivo. Za nepotrebno jo imam, ker učitelji brez dvoma lahko ocenijo zrelost mladega človeka, ki je več let obiskoval šolo. Vtis, ki so ga učitelji med šolanjem dobili o učencu, in nedvomno veliko število pisnih izdelkov, ki jih je moral izdelati vsak učenec, dajo skupaj dovolj obširno podlago za oceno učenca, boljšo, kot jo lahko da še tako skrbno izveden izpit.

Maturo imam za škodljivo iz dveh razlogov. Strah pred izpitom in velik obseg snovi, ki jo je treba zajeti s spominom, precej škodujeta zdravju številnih mladih ljudi. To dejstvo preveč dobro poznamo, da bi ga bilo treba na dolgo utemeljevati. Vseeno pa bi rad omenil znano zadevo, da številne ljudi v zelo različnih poklicih, ki so v življenju uspeli in za katere ne moremo reči, da imajo šibke živce, do pozne starosti v sanjah muči strah pred maturo.

Matura je škodljiva še zato, ker zniža raven poučevanja v zadnjih šolskih letih. Stvarno zaposlitev s posameznimi predmeti prerado nadomesti nekakšno bolj ali manj zunanje urjenje učencev za izpit, poglobitev pa nadomesti nekakšen bolj ali manj zunanji dril, ki naj razredu pred izpraševalci podeli določen sijaj.

Zato proč z zrelostnim izpitom!«

Četudi se morda kdo v celoti ne strinja z Einsteinovim mnenjem, mora priznati, da njegovi razlogi niso privlečeni za lase.