Einstein je večkrat kaj pikrega pripomnil na račun svoje slave. V pismu prijatelju je že leta 1919 potožil: »S slavo postajam vse bolj neumen, kar je seveda zelo splošen pojav.« Leta 1930 je v pismu zapisal: »Da bi me kaznovala za moj prezir do avtoritete, me je usoda samega naredila za avtoriteto.« Istega leta je izjavil: »Ironija usode je, da sem bil od soljudi deležen izdatnega občudovanja in spoštovanja, ne da bi naredil kaj slabega ali kaj dobrega.« Za New York Times se je leta 1944 spraševal: »Zakaj me nihče ne razume in me imajo vsi radi?« V tem je seveda precej pretiraval. Veliko fizikov je dobro razumelo njegovo delo in na njem gradilo, dovolj ljudi pa mu je tudi nasprotovalo, nekateri so ga celo sovražili. Pozneje, leta 1952, je o sebi menil: »Nisem posebno nadarjen. Sem samo strastno radoveden.«
V dogovoru z založbo Modrijan objavljamo nekaj odlomkov iz nove knjige Janeza Strnada Einstein: Zakaj me nihče ne razume in me imajo vsi radi, ki prikazuje slavnega znanstvenika, kot ga razkrivajo njegovi zapisi, pisma in odkritja biografov.
Življenjepis dopolnjuje delo Einstein: E=mc2, pregled Einsteinove fizike.
Vera
Einsteinovi starši so bili judi, ki večine verskih predpisov niso upoštevali. Ko so Einsteina pri enajstih letih poučili o verskih resnicah, je postal zelo veren in je nekaj časa dosledno živel po verskih zapovedih. Po kakem letu pa je ugotovil, da se verske trditve ne ujemajo z izkušnjami, in je vero popolnoma opustil. Tedaj je menda zavzeto prebiral dela Davida Huma in Immanuela Kanta, pozneje pa spoznal Barucha (Benedicta) Spinozo.
Spinoza, filozof iz 17. stoletja, ni verjel v osebnega boga in je med drugim zapisal: »Nič ni zajeto v naravi stvari, toda vse stvari so določene z nujnostjo božanske narave, ki obstaja in deluje v določenem modelu.« Zaradi svojega prepričanja je zašel v resne težave in judovska skupnost ga je izobčila.
Einstein je večkrat poudaril, da je sprejel boga, kakor ga je pojmoval Spinoza. Odklanjal je misel na osebnega boga, ki mu je mar za usodo posameznikov, ki sprejema prošnje, kaznuje in nagrajuje. Bog mu je pomenil načelo, da je vesolje sestavljeno tako, da ga človeški razum lahko doume. Po njegovem »lahko rečemo, da je večna skrivnost sveta to, da ga je mogoče doumeti«. Einstein je potemtakem verjel, da je bog vesolje ustvaril tako, da bo znanost razkrila njegovo zgradbo. Nekateri govorijo v tej zvezi o »vesoljskem verovanju«. V mladih letih je izjavil: »Naporno delo in razglabljanje o božji naravi sta angela, ki me bosta, pomirjujoča, podpirajoča, a neusmiljeno brezobzirna, vodila skozi direndaj življenja.«
Leta 1929 je newyorški rabin Einsteinu poslal vprašanje, ali verjame v boga, in mu dovolil odgovoriti z največ petdesetimi besedami. Odgovor se je glasil: »Verjamem v Spinozovega boga, ki se razkriva v urejeni harmoniji vsega obstoječega, ne v boga, ki se ukvarja z usodami in dejanji človeških bitij.« Rabin je odgovor sprejel, nekateri pa so Einsteina zaradi takšnega stališča ostro grajali.
Kot Spinoza je tudi Einstein ugotovil, da stroga vzročnost izključuje prosto voljo, etiko in boga, ki ureja pojave. To je med drugim pomenilo, »da mora ljubiti sovražnika«, ker ta »mora narediti, kar naredi«. Omejenost takega gledanja so mu razkrili poznejši dogodki, na primer nemška koncentracijska taborišča. Tega nasprotja, kot kaže, nikoli ni razrešil.
Na stara leta je v nekoliko nenavadnih zvezah uporabljal Humove besede. Trdil je, da je znanost »to, kar je«, in verovanje »to, kar naj bi bilo«. V tem pomenu je treba razumeti njegovo velikokrat navedeno misel, da je znanost brez verovanja hroma, verovanje brez znanosti pa slepo. Lahko jo primerjamo tudi z njegovo izjavo, da je znanost brez epistemologije, kolikor si jo sploh lahko zamislimo, primitivna in zmedena.
Leta 1930 je v reviji New York Times Magazine omenil tri stopnje verovanja. Najprej je strah pred preprostimi naravnimi nevarnostmi pripeljal do prepričanja, da v naravi obstaja nekaj mogočnega, kar ureja pojave. Sledila je zamisel o bogu v človeški podobi, ki nagrajuje ali kaznuje, s čimer so povezani morala ter vprašanja življenja in smrti. Nazadnje se je človek zavedel svoje omejenosti pred naravo. Vesolje in njegovo delovanje zbujata spoštovanje, ki je univerzalno in ga ne more zajeti posamezna veroizpoved. Nekateri so mu pritrjevali, veliko pa jih je temu nasprotovalo in dvomi so se pojavljali dolgo časa. Danes prevladuje prepričanje, da tega nasprotovanja ni mogoče pojasniti.
Leta 1936 je na vprašanje neke deklice, ali naravoslovci molijo in kaj molijo, odgovoril: »Naravoslovec bo komaj pripravljen verjeti, da lahko vpliva na potek dogodkov z molitvijo – to je z željo, naslovljeno na nadnaravno bitje. Na drugi strani se vsakdo, ki se resno ukvarja z naravoslovjem, dokoplje do prepričanja, da zakoni Narave kažejo na duha, ki močno presega Človeka in ki se mu moramo z omejeno močjo ponižno prikloniti. Tako ukvarjanje z naravoslovjem vodi do verskega občutja posebne vrste, ki pa se občutno razlikuje od verovanja bolj naivnih ljudi.«
Že prej, leta 1917, je o pomenu verovanja za sodobnega človeka zapisal: »Kaj je pomen človeškega življenja ali v tem primeru [ko se sprašujemo o pomenu življenja] katerega koli bitja? Poznati odgovor pomeni biti veren. Sprašujete, ali ima potem kak pomen, zastaviti to vprašanje? Odgovarjam: Človek, ki ima svoje življenje in življenje svojih sobitij za nesmiselno, ni samo nezadovoljen, ampak je komaj sposoben živeti.«
Einstein je nasprotoval temu, da bi verovanje utemeljevali z naravoslovjem. Naravoslovje gradi na izkušnjah in je prehodno. Newtonova mehanika je veljala dvesto let, preden jo je presegla relativistična mehanika. Newton je bil prepričan, da je njegova teorija razkrila božje delo, a nova teorija je to ovrgla. Tudi novo mehaniko bo nadomestila boljša teorija, čeprav še ne vemo, kdaj se bo to zgodilo. S to teorijo vseeno ne kaže utemeljevati verovanja. Tako razumemo Einsteinovo misel, da je »vernik pobožen, če ne dvomi o pomembnosti tistih nadosebnih predmetov in ciljev, ki ne zahtevajo racionalne utemeljitve niti je ne morejo dati«. Po njegovem zato nasprotja med naravoslovjem in verovanjem ni.
Pozneje, leta 1950, je na vprašanje, zakaj med judovsko vero in naravoslovjem ni toliko nasprotij kot med katoliško ali protestantsko vero in naravoslovjem, odgovoril, da je to lahko razumeti. Judovska vera »je bolj kot kaj drugega poduhovljenost vsakdanjega bivanja in ne zahteva ostre discipline v doktrinarnih zadevah, ki bi vplivale na vsakdanje življenje«.
Einstein se je moral braniti tudi očitkov na račun teorije relativnosti. Nekateri so mu oponesli, da je ateistična, drugi, da s štirirazsežnim prostorom in drugimi novimi pojmi spodbuja verovanje. Einstein je pribil, da sodi teorija v fiziko in z verovanjem nima neposrednih stičnih točk.
Čeprav se z vsemi Einsteinovimi izjavami marsikateri današnji naravoslovec ne bo strinjal, bo vsaj razumel, da je bil slavni fizik »veren« po svoje. Le v tem pomenu je treba razumeti njegovo izjavo, da je »globoko veren človek«. Sploh je treba biti pri presojanju teh vprašanj previden. Einsteinove poglede na vero različni pisci opisujejo različno, saj gre za zadeve, ki so vezane na osebna stališča. Skrbno in dokaj podrobno je to stran Einsteinove osebnosti opisal Max Jammer leta 1999 v knjigi Einstein and Religion: Physics and Theology (Einstein in vera: Fizika in teologija).
