Janez Strnad: Einstein – Zakaj me nihče ne razume in me imajo vsi radi

Svetovna vojna na Einsteina ni vplivala samo s pomanjkanjem. Že v šoli ni maral ukazovanja in je sovražil nasilje. Da mu ni bilo treba služiti vojaščine, se je odpovedal nemškemu državljanstvu. Z vstopom v Prusko akademijo znanosti je sicer privolil v nemško državljanstvo, a je obdržal švicarsko. Zaradi tega se je počutil manj vpletenega v vojno kot večina mož v njegovi neposredni okolici. Tedaj je bil že znan v Nemčiji, tako da je bilo njegovo mnenje pomembno. Ob koncu leta 1914 je prvič javno nastopil proti vojni.

Nemška vojska se je požvižgala na nevtralnost Belgije in z zasedbo države na zahodu dosegla hiter prodor. Pri tem se je na odpor Belgijcev odzvala z vso ostrino. Jemala je talce in jih ob najmanjšem odporu postrelila. Zaradi belgijskih ostrostrelcev, ki naj bi v Louvainu streljali na vojake, so Nemci postrelili veliko meščanov in mesto požgali. Pri tem sta pogoreli univerza in knjižnica z dragoceno zbirko starih knjig.

Dejanja nemške vojske so obsodili po vsej Evropi. V protest obsodbam je 93 nemških razumnikov jeseni 1914 podpisalo in objavilo spomenico Kulturnemu svetu, znano po začetnih besedah »Ni res«. Med podpisniki so bili tudi fiziki Max Planck, Conrad Wilhelm Röntgen, Walther Nernst, Wilhelm Wien. V spomenici so »protestirali proti lažem in klevetam, s katerimi bi naši sovražniki radi omadeževali čisti položaj Nemčije […]. Naši sovražniki se nimajo pravice imeti za branilce evropske kulture, saj so si za zaveznike izbrali Ruse in Srbe in so Mongole in zamorce spustili s povodcev proti beli rasi.«

S Pozivom Evropejcem je na spomenico Kulturnemu svetu v sodelovanju z Einsteinom odgovoril profesor psihologije Georg Friedrich Nicolai, ki smo ga spoznali kot Ilsinega zaupnika. Poziv je postavil v ospredje evropsko kulturo: »Medtem ko nas tehnika in promet silita k temu, da sprejmemo mednarodne odnose in s tem svetovno kulturo, pa ni še nobena vojna tako izrazito prekinila sodelovanja kot ta. […] Toda tisti, od katerih bi pričakovali, da sodelovanje podpirajo – v glavnem znanstveniki in umetniki –, so se doslej skoraj kot en mož odpovedali vsaki želji po mednarodnih zvezah. Spregovorili so v sovražnem duhu in ne v duhu miru […] Javno izražamo svojo vero v evropsko enotnost, vero, ki jo, tako mislimo, delimo z mnogimi.«

Poleg Nicolaia in Einsteina je pri sestavljanju sodeloval Wilhelm Foerster, nekdanji ravnatelj berlinskega observatorija, ki je podpisal tudi spomenico Kulturnemu svetu. Poziv so podpisali ti trije in absolvent filozofije, vendar ga zaradi prešibke podpore tedaj niso objavili. Objavil pa ga je Nicolai v knjigi Die Biologie des Krieges. Betrachtungen eines Naturforschers den Deutschen zur Besinnung (Biologija vojne. Razglabljanje nemškega naravoslovca), ki je izšla leta 1917 v Zürichu. Nicolai je zasluge za izid pripisal Einsteinu.

Združenje nova domovina, ki naj bi se zavzemalo »za čimprejšnji mir brez zasedbe ozemelj in za povojno organizacijo držav, ki bi preprečila vse nadaljnje vojne«, je bilo ustanovljeno že leta 1914. Einstein je bil med ustanovnimi člani in je večkrat nastopil na zborovanjih, ki jih je prirejalo. Združenje so leta 1916 prepovedali, a je leta 1918 znova zaživelo. Med vojno si je Einstein dopisoval s francoskim pisateljem in mirovnikom Romainom Rollandom, ki je živel v Švici. Načelnik berlinske policije je spremljal delovanje mirovnikov z namenom, da bi jim preprečil potovanje v tujino. Na njegovem seznamu se je znašel tudi Einstein.

Spomladi 1919 je Einstein sodeloval v šestčlanski komisiji izobražencev, ki je preiskovala nemške vojne zločine. Poleti je skupaj z več kot sto razumniki podpisal mednarodni poziv, ki ga je sestavil Rolland. Leta 1922 so ga povabili v Odbor za intelektualno sodelovanje Društva narodov, ki je bilo ustanovljeno dve leti pred tem. Einstein je povabilo sprejel, a v Nemčiji, ki je članica Društva narodov postala šele leta 1926, njegovega koraka niso odobravali. Leta 1923 so Francozi zasedli Porenje, ker Nemčija ni plačevala vojne odškodnine, in s tem povzročili hudo inflacijo in zlom nemškega gospodarstva. Einstein je tedaj izstopil iz odbora, češ »da mora kot prepričan mirovnik pretrgati vse vezi z združenjem«, leto pozneje pa si je premislil.

Leta 1924 se je v Parizu prvič udeležil seje Odbora za intelektualno sodelovanje, ki ga je vodil francoski filozof in dobitnik Nobelove nagrade za literaturo leta 1927 Henri Bergson in v katerem so sodelovali Marie Curie, Antoon Hendrik Lorentz in Robert Andrews Millikan. Leta 1932 je sodelovanje končal, češ da je njegovo članstvo poteklo in ne bi mogel več koristiti odboru. Pozneje je zapisal, da je bil odbor kljub imenitnim članom najbolj nekoristno intelektualno početje, pri katerem je sodeloval.

Einstein je tedaj zagovarjal skrajno obliko mirovništva in je nasprotoval služenju vojaščine in nošenju orožja. »Pohlevnim, ki se bojijo, da bi jih njihova vlada zaprla, pravim: Ne bojte se zapora; če bi samo dva odstotka svetovnega prebivalstva v miru izjavila:Ne bomo se borili, potrebujemo druge metode, da bi razčistili mednarodne spore,’ bi ta dva odstotka zadostovala, – ker na svetu ni dovolj zaporov, da bi jih sprejeli’.«

Drugič je zagotovil, da »je uvedba obvezne vojaščine po njegovem glavni razlog za moralni propad bele rase in ne grozi samo obstoju civilizacije, ampak golemu obstoju«. Ostro je nasprotoval odločitvi nemške vlade, da v Nemčiji prepove predvajanje filma Na zahodu nič novega, posnetega po Remarquovem romanu.

Novinarji so radi objavljali njegove izjave. Po prihodu v Združene države pa je bil precej bolj skop z njimi. To je razumljivo, ker na začetku še ni bil ameriški državljan, pozneje pa je izbruhnila vojna. Sprva je kljub nacistom vztrajal pri skrajnem odporu do orožja. Svoje poglede je začel spreminjati šele leta 1935. To je mogoče razbrati iz izjave: »Podpiram vsak ukrep, ki človeštvo vodi do nadnacionalne organizacije. Še pred kratkim so tako ukrepali tisti pogumni in na žrtve pripravljeni posamezniki, ki so odklonili nošenje orožja. Toda tega ni mogoče več priporočiti, vsaj ne v evropskih državah. Dokler so v večjih državah obstajale demokratične vlade in dokler nobena teh držav svojih načrtov ni gradila na napadalnosti, bi vlade teh držav zaradi odklonitve vojaške službe znatnega števila državljanov utegnile postati bolj naklonjene mednarodnemu razsojanju v sporih med državami. […] V sedanjih političnih okoliščinah mora prepričani mirovnik zato širiti svoje poglede po drugačnih poteh kot v prejšnjih mirnejših časih. Prizadevati si mora za tesnejše sodelovanje miroljubnih držav, da bi zmanjšal možnost za uspeh držav, katerih pustolovska politika sloni na nasilju in roparstvu.«

Odločno je nasprotoval japonski zasedbi Mandžurije, italijanski zasedbi Etiopije in Libije in Francovemu uporu proti španski republikanski vladi. Posebno močno so nanj vplivali dogodki v Nemčiji: sežiganje knjig, rasistični protijudovski zakoni, kristalna noč, v kateri so umorili veliko judov in jih še več odpeljali v koncentracijska taborišča. Izjavil je, da je Evropa podobna mestu, v katerem so tatovi in morilci dobro organizirani, a se državljani, ki spoštujejo zakone, ne morejo odločiti za ustanovitev policije. »Ob sporočilu fašizma sem ugotovil, da ne moremo vztrajati pri mirovniškem stališču, če ne želimo, da pride ves svet v roke najstrašnejših sovražnikov človeštva. Organizirani moči lahko nasprotuje le organizirana moč. Čeprav to obžalujem, ni druge poti.«

Mirovniki z vsega sveta so se jezno odzvali na Einsteinove spremenjene poglede in mu očitali, da jih je izdal.