Občasno, ko zapuščam Ameriški muzej naravne zgodovine (American Museum of Natural History) se sprehodim mimo slonov v Akelezevi dvorani Afriških sesalcev. Stojijo na sredini dvoran; njih gruča, stoječ na širokih odrih, nagačeni premlevajo v neskončnost. Razen njih, mene in savane steklenookih kopitarjev, je dvorana prazna. Moji koraki proizvajajo edini zvok, ki se zdi še poudarjen zaradi prisotnosti ogromnih slonov. Izmenjamo si običajen, brezbesedni dialog, sloni in jaz, vendar pa sem le pred kratkim spoznal, kaj mi želijo povedati. Že leta so znanstveniki vedeli, da se sloni sporazumevajo z zvokom pri frekvencah veliko nižjih, kot jih lahko zazna človeško uho- okoli dvajset herzov. S širjenjem po zraku lahko ti zvočniklici dosežejo slona, ki je tudi deset kilometrov daleč. Zaradi boljšega sprejema poslušajoči sloni porinejo svoje uhlje naprej ter tako pravzaprav spremenijo svojo glavo v satelitsko anteno.
Kot se je izkazalo, pa to ni konec zgodbe. Nedavno je raziskovalka s Stanfordske Univerze, Caitlin O’Connell-Rodwell, odkrila, da slonji klic pravzaprav proizvede dva ločena zvočna vala: tega, ki se širi po zraku in dodatnega, ki se širi po zemlji kot seizmični val. Poleg tega seizmična različica potuje vsaj dvakrat dlje. Seizmični valovi, ki jih povzroči topotanje slonjih nog v begu, seveda potujejo še veliko dlje, tudi do trideset kilometrov. Kar pa je najbolj presenetljivo pri vsem tem je, kako sloni predvidoma sprejemajo te signale: zdi se, da poslušajo z nogami.
Seizmična komunikacija je splošno razširjena. Živali od škorpijonov pa tja do krokodilov se zanašajo na tresljaje tal, da najdejo potencialnepartnerje ali da zaznajo (ali pa se izognejo temu, da ne postanejo) plen. Samec rakovice oddaja opozorilne signale tako, da s svojimi predimenzioniranimi kleščami udarja ob pesek. Slepa krtja podgana (angl. mole rat) udarja z glavo ob zidove tunelov v svojem podzemnem bivališču, ter tako oznanja svojo nadvlado nad podgano, ki se nahaja dva tunela dlje, ki morda ali pa morda tudi ne posluša s svojo glavo prislonjeno ob steno.
O`Connel-Rodwellovo so navdihnile seizmične pesmi insektov iz družine Fulgoridae, ki jih je preučevala v začetkih svoje kariere. Fulgoridae pojejo s pomočjo vibracij zadka, le-te povzročijo, da se list, na katerem sedijo in, v idealnem primeru, tudi morebitni partnerji začno tresti.Opazila je, dafulgoridaevterarijudvignejo eno ali obe nogi, po vsej verjetnosti zato, da bi bolje slišali: druga noga tako nosi večje breme in s tem postane bolj občutljiva na vibracije. Nekaj let pozneje je O`Connel-Rodwelova opazila podobno obnašanje pri slonih ob napajališču v Namibiji. Nekaj minut preden se je približalo drugo krdelo slonov, so se člani prvega krdela nagnili naprej in dvignili zadnjo nogo, kot bi nekaj slutili. »Delali so natanko enako stvar kot fulgoridae« je rekla Caitlin.
So res? Nekaj elegantnih eksperimentov, ki jih je naredila O`Connel-Rodwel, je pokazalo, da sloni res oddajajo seizmične signale z velikim dosegom. Toda ali jih drugi sloni res slišijo?Nepopolnidokazi prihajajo iz Oakland Zoo v Kaliforniji, kjer slonjo samičko Donno učijo odzivanja izključno na seizmične ukaze. »Nismo še zaključili vsega,« pravi O`Connel-Rodwel »toda izgleda obetajoče.«
Kot sredstvo komunikacije bi seizmični valovi nudili slonom nekaj prednosti: ti valovi se počasneje razpršijo kotzvočni valovi, ki se širijo po zraku, nanje ne vplivajo vremenske spremembe kot so veter in temperatura, poleg tega jih ne zaduši gosto rastje džungle. Zapletena zvočna sporočila le težko pretvorimo v seizmične valove. Toda tudi najbolj enostavno seizmično sporočilo kot je »Tukaj sem!« ali »Pozor, nevarnost!«, ki se ga sliši dovolj daleč, premaga še tako fantastično varianto, ki se je sploh ne sliši.
Zrak je hitrejši medij: slonji klic, ki potuje po zraku, bo oddaljenega poslušalca dosegel pred seizmičnim valovanjem. To ponuja dodatno prednost, saj se zamuda seizmičnih valov povečuje z oddaljenostjo; prebrisan poslušalec bo tako kmalu znal oceniti razdaljo iz zamude. V kombinaciji s svojim zračnim dvojnikom bi seizmični signal omogočil živalim koordinacijo njihovega gibanjaz oddaljenimi kolegi, kar bi omogočilo lažje hranjenje, a tudi odkrivanje skritih nevarnosti. Je torej kompas, metrska palica in e-mail ob enem – slonji dlančnik.
In slonja »dlan« sprednje noge je po mnenju O`Connel-Rodwelove tudi ključ do skrivnosti. Povsem mogoče je, da se seizmične vibracije širijo od slonjih nog do njihovih ušes-proces, ki je znan kot kostna prevodnost. To bi lahko razložilo različne anomalije v slonji anatomiji kot so maščobne obloge v njihovem obrazu, ki bi lahko služile kot ojačevalci prihajajočih vibracij. Pri morskih sesalcih npr. podobne obloge imenujemo »akustična maščoba«.
Toda O`Connel-Rodwelova domneva, da so slonja ušesa še bolj ostro uglašena s tlemi. »Imajo živce, ki povezujejo možgane z nohti na nožnih prstih, poleg tega se sloni res nagnejo nanje. To bi lahko bila direktna povezava z njihovo glavo.« Njen kolega zdaj raziskuje, če mesnata blazinica na njihovih nogah vsebuje Pacinianove in Meissnerjeve korpuskule, specializirane živčne končiče, ki detektirajo šibka gibanja in vibracije. Vrh slonjega rilca vsebuje več teh struktur na kvadratni centimeter kot katerikoli drug živalski organ in je skrajno občutljiv na dotike. (Biologi s Standfordske univerze tudi pravijo, da slon ob dvigu noge, da bi bolje slišal, včasih spusti rilec na tla, kot da bi bil ojačevalec.)
Samo od sebe se postavlja vprašanje, kaj opravlja poslušanje- slonje uho ali noga? Resnica je, da gre pri besedi »poslušanje« za pomensko razlikovanje, ki je posledica človeškega jezika. Za nas je »zvok« tisto, kar nastane, ko zračnizvočni valovi zavibrirajo majcene dlačice v naši glavi. »Uho« je zvočni organ, ki je podoben našemu ušesu.
Pravilna definicija zvoka je, da je zvok kompresijsko valovanje v katerem koli mediju: zraku, tekočini ali trdni snovi. Živali so razvile vse načine prevodov teh mehaničnih valovanj v nevronske signale. Riba občuti gibanje z vrsto specializiranih receptorjev na obeh straneh telesa. Če stopamo proti ribniku, ribo vznemirijo naši koraki. Ali nas je slišala ali občutila? Za ribo tu ni razlike.
Mogoče smo v našem uho-centričnem pogledu na svet omejili svoje čute. »Živali so dale prednost nečemu, česar mi sploh nismo opazili,« pravi O`Connel-Rodwel. Pozneje je začela raziskovati možnost, da se tudi ostali veliki sesalci-bizoni, nosorogi, povodni konji, levi, žirafe- zanašajo na seizmične namige v svojem življenju.
Presenetljivo je, da odkritja o seizmični komunikaciji slonov in verjetno tudi ostalih velikih sesalcev prihajajo ravno v tem času, ko se naša možnost, da bi jim prisluhnili, vedno bolj zmanjšuje. Ravno tako kot je nočno nebo vedno bolj nejasno zaradi »svetlobnega onesnaževanja«, ki prihaja iz neštetih uličnih svetilk in ostalih umetnih izvorov svetlobe, je tudi zvočno okolje v tleh vedno bolj zasičeno z »bioseizmičnim hrupom« : ropotajoči tovornjaki, električni generatorji, vibracije reaktivnih letal, brenčanje in kotaljenje civilizacije in blagovne menjave. Ali to pomeni, da človeški hrup moti slonjo konverzacijo v divjini? Ali jih s tem spravljamo ob pamet med ujetništvom? Ambient v živalskem vrtu je dovolj stresen tudi brez zvokov iz vsake luknje v premeru tridesetih kilometrov. Toda spet, zakaj pa meni uspe vsako noč zaspati ob najbolj strahovitem hrupu prometa na Manhattanu. »Ugibam, da so sloni postali neobčutljivi na seizmične signale v urbanem okolju, kot smo nekoč postali neobčutljivi tudi mi, ljudje«, domneva O`Connel-Rodwelova.
Na koncu koncev smo največje žrtve seizmičnega hrupa ljudje. Človeško stopalo je izredno občutljiva slušna naprava.Je skoraj takogosto prepredena z receptorji pritiska kot slonji rilec. O`Connel-Rodwelova domneva, da smo pred davnimi tišjimi časi posvečali večjo pozornost seizmičnim signalom kot jim dandanes. Vibracije instrumentov kot so govoreči bobni ali didjeridu pa tudi vibracije iz obrednih plesovso prenašali sporočila oddaljenim bosim poslušalcem. Potem pa so prišli telefoni, avtomobili, asfalt in obutev. Tako smo zaprli svojim stopalom dostop do sveta zvoka.
Sedaj me odmev mojih korakov preganja. Ko sem se nedavno tega sprehajal po mračni Akeley Hall, me je prešinilo, da najbrž tako zgleda, če si ujet v čevlju. Nemi sloni, molčeči levi, tihe žirafe- deviškost prvobitnih nagonov me je gnala proti izhodu: razpusti, odveži vezalke in vstopi v svet bosonog.
Povzela Andreja Mošet in Jure Zupan po »Four Ears to the ground«, Alan Buirdick, Natural History
