Nikolaj Kuzanski – mislec neskončnosti

Nikolaj Kuzanski – zadnji veliki filozof srednjega veka ali morda prvi filozof prihajajoče renesanse – je začetnik paradigmatske prelomnice v razumevanju univerzuma (ki seveda zadeva tudi mnoga druga problemska področja: človeka, njegov odnos do boga in sveta, umetnost…). Je prvi v vrsti tistih, katerih misel je utirala pot “od sklenjenega sveta do neskončnega univerzuma”, kot to opisuje Alexandre Koyré v knjigi s prav takšnim naslovom v “zgodbi o uničenju Kozmosa in infinitizaciji univerzuma” (Koyre, str.12).

Filozofska misel Nikolaja Kuzanskega

Zanimala nas bo Kuzančeva kozmologija, predvsem njegovo razumevanje končnosti/neskončnosti, gibanja/mirovanja vesolja, položaj Zemlje… Da pa bi razumeli njegovo misel, moramo nujno opozoriti na nekaj svojevrstnih pojmov, v katerih se napaja njegovo razumevanje Boga, univerzuma, vere, religij ter človeka:

• učena nevednost (docta ignorantia): govori, da je narava naše vednosti parcialna in relativna; učena nevednost je sredstvo za transcendiranje omejitev našega racionalnega, diskurzivnega mišljenja; z njo pride Kuzanski do mnogih uvidov, ki jih s človeškim razumom ni moč doseči; eno izmed njenih pravil je, da pri stvareh, ki dopuščajo “več ali manj”, presegajoče ali preseženo, nikakor ne more priti do prehoda v neskončnost, možen ni niti dvig oz. naraščanje do (enostavnega) maksimuma niti sestop oz. spuščanje do (enostavnega) minimuma. Absolutna enakost tako ustreza samo Bogu in vse stvari, ki to (Bog) niso, se razlikujejo (niti dve si ne moreta biti enaki) ter si zato druga drugi ne morejo biti mera;
• sovpadanje nasprotij (coicidentia oppositorum): ujemanje nasprotij v absolutu, (negativno) neskončnem Bogu, kjer je vse zaobjeto oz. zavito v enost, kjer absolutni maksimum sovpade z absolutnim minimumom, neskončna hitrost (maksimum gibanja) na primer sovpade z neskončnim mirovanjem (minimum gibanja), središče neskončnega kroga z obodom…; na ravni absolutnega neskončnega maksimuma, kjer nasprotja sovpadejo, ni mogoče govoriti v kategorijah “več ali manj”, saj je Bog neskončna enakost – presežnost absoluta;
• complicatio (zavitje): neskončna enost, najgloblja enotnost vsega kar sploh je mogoče, celo nasprotij, saj tu nasprotja sovpadejo ali kot pravi sam v Docti ignorantii: “Le kdo bi namreč mogel doumeti (intelligere) neskončno enost (unitas), ki v neskončnosti predhodi vsakemu nasprotju, enost, v kateri je vse zvito/strnjeno (complicata) v nesestavljeni enosti, kjer ni ničesar drugega (aliud) ali različnega, kjer se človek ne loči od leva in nebo ne od zemlje, pa vendar so tam najbolj resnično isto (ipsum), ne po svoji končnosti, marveč zaviti/strnjeni (complicite) v isti največji enosti.” (Uršič, str.114);
• explicatio (razvitje): je izraz ali razvoj Boga, enega, enotnega v univerzum, torej svet, ki je v domeni mnoštva in je zato nujno nepopoln;
• contractio (kontrakcija): “vsaka posamezna stvar v univerzumu predstavlja univerzum in tako tudi Boga na sebi lasten poseben način; vsaka na način, ki se razlikuje od načina vseh drugih, s >kontrakcijo

Izraze complicatio, explicatio in contractio najlepše prikaže Kuzančev stavek:”Videti v drevesu Boga kot drevo; videti v Bogu drevo kot Boga” (Uršič, str.115), kjer prvi del pomeni razvitje in hkrati podobo Boga v posamezni stvari, drugi del pa zavitje. Bog pa je tako zavitje, tj. neskončna enost, kajti vse je v njem, kot razvitje, tj. svet, kajti Bog je v vsem.

Življenje in delo – Nikolaj Kuzanski se rodi leta 1401 v nemškem naselju Cuesu, današnjem mestu Bernkastel-Kues. Na univerzi v Padovi študira pravo in poleg juridične v intelektualnem vrvežu pridobiva tudi znanstveno in filozofsko izobrazbo. Tu je prisoten aristotelizem; prevladujejo naravoslovne, logične, matematične in fizikalne discipline, močna pa je tudi politična misel. Nato za leto dni odide na študij filozofije in teologije v Köln, kjer pa prevladujejo “platonistični” študiji. Bere bizantinske novoplatoniste kot so Proklos, Dionizij Aeropagit, morda tudi hermetične spise, torej literaturo, ki jo prežema misticizem. Leta 1437 je posvečen v duhovnika in začne se njegova dolga pot reševanj različnih verskih sporov ter predvsem prizadevanje za spravo med zahodno in vzhodnimi Cerkvami. Na eni od tovrstnih poti naj bi se mu razodel njegov temeljni princip učene nevednosti o kateri bomo govorili kasneje. Imenovan je za kardinala in papeškega namestnika v Nemčiji. Poleg prijateljstva s papežem Nikolajem V. in kasnejšim Pijem II. naj bi vplival na Gutenberga pri njegovem izumu tiska s premičnimi črkami. Umre leta 1464; njegovo truplo je pokopano v baziliki Sv. Petra v Rimu, srce pa so na njegovo željo prenesli v rojstni Kues. Njegova glavna dela so De concordantia catholica (O katoliški slogi), Docta ignorantia (Učena nevednost), Dialogus de deo obscurito (Dialog o skritem bogu), De idiota (O preprostem človeku), Devisione dei (O božjem pogledu), De pace fidei (O verskem miru)…

Paradigmatska prelomnica v razumevanju univerzuma

Slikovni prikaz aristotelsko-ptolemejskega modela vesolja.

Paradigmatski okvir, s katerim je prelomil Kuzanski, je bila geocentrična podoba vesolja, ki temelji na kroglah dveh sfer (krogla Zemlje in krogla nebesnega oboka oz. sublunarni in supralunarni svet).

Aristotelovo (384-322 pr. n. št.; Fizika, O nebu) in Ptolemejsko (100-178; Almagest) shemo vesolja lahko povzamemo v bistvenih točkah takole:

• vesolje je sklenjeno in končno, a časovno večno,
• vse kar je, je znotraj kozmosa,
• sestavlja ga osem sfer; središče je mirujoča Zemlja, sledijo sfere Lune, Merkurja, Venere, Sonca, Marsa, Jupitra, Saturna, vse skupaj pa obkroža sfera zvezd stalnic,
• sfere se medsebojno stikajo, tako da se enakomerno krožno gibanje prenaša od sfere zvezd stalnic, katere vzrok gibanja je negibni gibalec,
• zunaj vesolja ni ničesar; praznine ni, vesolje je prostor, ki ga določa materija: 4-je zemeljski elementi (ogenj, zrak, voda in zemlja, ki težijo k svojim naravnim mestom – prav zato se dogajajo vse spremembe) in en nebesni element, (tj. eter, ki je popoln, večen, nespremenljiv, kristaliničen…).
• problem so zmeraj predstavljali planeti (navidezno retrogradno gibanje), ki so ga reševali z uvedbo deferenta, epicikla, kasneje tudi ekvanta.

To podobo končnega sklenjenega kozmosa Kuzanski prelomi z infinitizacijo univerzuma. Še več, “Koyré pripisuje Kuzanskemu zaslugo ne samo za začetek >infinitizacije

Problem končnosti in neskončnosti

Končnost in neskončnost pri Aristotelu

Za Aristotela je svet lahko samo končen in to trditev dokazuje na različne načine. Seveda se njegovi dokazi nanašajo samo na nezmožnost obstoja neskončnega telesa (torej kozmosa), medtem ko priznava obstoj drugih vrst neskončnosti, kot so neskončnost časa, neskončna delitev velikosti (npr. črta, ki jo lahko delimo v neskončnost), neskončnost niza naravnih števil, neskončnost matematične velikosti (ob vsakem geometrijskem liku si lahko mislimo še večjega)… Zanj torej neskončnost na neki način “je”, na neki način pa “ni”, oziroma če se izrazimo z njegovimi lastnimi kategorijami: neskončno ne more biti dejansko, aktualno, lahko pa je v možnosti, torej potencialno. “Na splošno, pravi Aristotel, je neskončno na način, da se ena stvar nenehoma jemlje za drugo – vsaka vzeta stvar je končna, toda tej vedno sledi druga. Tako so neskončni čas, človeška vrsta ter niz števil in tako je deljiva črta. Neskončnost je za Aristotela torej popolnoma sprejemljiva, pod pogojem, da ne obstaja ‘vsa naenkrat’, aktualno oziroma dejansko, ampak kot možnost, da obstaja potencialno. … ‘Neskončno ni to, zunaj česar ni nič, marveč to, zunaj česar je vselej nekaj.'” (Vesel, str.223). Neskončno zanj torej ni nekaj celega, dovršenega, vseobsegajočega, popolnega, nekaj kar nima ničesar zunaj sebe, ampak je ravno tisto, ki ta zunaj vselej ima. “Toda, kar zadeva neskončnost z dodajanjem v primeru določene kvantitete (oziroma kozmosa), Aristotel – na podlagi napačnega sklepanja – zatrjuje, da ne more biti ne dejansko ne potencialno neskončnega univerzuma…Da kozmos ne more biti niti potencialno neskončen, je konec koncev posledica Aristotelovega prepričanja, da je ‘materija (kozmosa) večna in da ni nič narejenega iz nič’.” (Vesel, str.224), s tem pa je zavrnjena možnost širitve, večanja (potencialna neskončnost) tudi še vedno končnega vesolja.

Neskončnost in končnost v srednjem veku

Poleg Aristotelove oz. Ptolemejeve teorije vesolja (za katero je bistveno, da zelo dobro deluje v praksi oz. s katero lahko precej dobro razložimo in napovemo spremembe položajev in gibanj v vesolju) ni bilo nobene konsistentne alternative, ostane končnost univerzuma osrednje načelo filozofije narave in kozmologije še cel srednji vek.

Vznikne pa problem uskladitve končnega, torej omejenega sveta ter božje neskončnosti, njegove neomejene moči. Atribut neskončnosti namreč krščanska teologija Bogu dokončno pripiše šele v 13. stoletju. Pojavi se spor med finitisti, ki zagovarjajo samo potencialno neskončnost in infinitisti, ki pravijo, da je možna tudi aktualna neskončnost, ki bi jo bog, če bi hotel, lahko udejanjil, a je ni. Problem je bil torej zgolj na ravni teologije, ne pa fizike; nihče namreč ni podvomil ali skušal dokazati obstoj dejanske neskončnosti telesa.

Neskončnost, brezmejnost in končnost – Kuzanski

Stran iz knjige Učena nevednost (De Docta Ignorantia).

Kuzanski o končnost ali/in neskončnosti univerzuma piše v knjigi Učena nevednost. Tu lahko najdemo (vsaj na videz) protislovne trditve: da je univerzum končen, da je neskončen, da je hkrati končen in neskončen, pa tudi da niti končen niti neskončen. Kako uskladiti vse te trditve?

Kuzanski izhaja iz že prej omenjenega načela učene nevednosti, da je namreč pri končnih stvareh vedno mogoč “več ali manj” in zato dvig ali sestop v neskončnost ni mogoč. To pokaže na primeru naraščajočega niza števil, kjer do nekega dejanskega maksimuma nikoli ne pridemo (vedno obstaja še večje število od še tako velikega števila) ter na primeru neskončne deljivosti kontinuirane kvantitete (npr. črte), kjer prehod na absolutni minimum prav tako ni mogoč (ne moremo priti do nedeljivo majhnega dela). Naraščajoči niz števil ter deljivost vsake kontinuirane kvantitete sta torej dejansko končna, potencialno pa neskončna.

Če se spomnimo Aristotelovega pojmovanja neskončnosti, je zanj prav ta potencialna neskončnost prava oz. edina neskončnost, (ki sicer ni dejanska, aktualna – a taka tudi ne more biti, saj je neskončno po njegovem tisto, zunaj česar je vselej nekaj), za Kuzanca pa obstaja tudi absolutna neskončnost, edina “prava” neskončnost, kjer ne obstaja kategorij “več ali manj”, kjer nasprotja sovpadejo in je v eno zaobjeto vse. Neskončnost te vrste je (za razliko od Aristotela) označena s kategorijami celostnega, enega, enotnega, vseobsegajočega, dovršenega, popolnega, ki zunaj sebe nima ničesar, ampak je vse kar sploh more biti. Ta absolutni maksimum je Bog.

Bog je za Kuzanskega “neskončen negativno”, za razliko od univerzuma, ki je “neskončen privativno”. “Bog torej ni brezmejen na način, kot je brezmejna oziroma neskončna velikost, ki je neskončna tako, da ji vedno lahko dodamo še eno enoto, temveč je brezmejen negativno, zato ker nima mej, ker ga ni mogoče omejiti niti navzven niti v razmerju do samega sebe. Razlika med tako razumljeno neskončnostjo, ki jo imenujemo negativna neskončnost, in potencialno oziroma privativno neskončnostjo, neskončnostjo, ki ‘ima vedno nekaj zunaj sebe’, je v tem, da se druga nanaša na kvantiteto (velikost), medtem ko se prva ne. Bog je neskončen negativno, kot tisto, kar nima meje, kot tisto, kar je določeno kvalitativno, in ne privativno kot tisto, kar ima ‘vedno nekaj zunaj sebe’, to je kvantitativno.” (Vesel, str. 236-237).

(Tudi Akvinski Bogu pripiše “metafizično”, negativno neskončnost, ne pa “matematične”, privativne neskončnosti, ki jo sestavljajo deli).

V “omejenem”, čeprav brezmejnem svetu, ki dopušča “več ali manj”, gre torej za koncept potencialne neskončnosti, ki pa nikoli ne doseže absolutne (dejanske, aktualne) neskončnosti. Svet (univerzum) je torej neskončen na isti način kot je neskončen niz števil, ki sicer ni omejen, a hkrati ni neskončen v pravem pomenu besede; je pa brezmejen in obsega vse stvari (ki niso Bog).

Iz tega torej sledijo Kuzančeve protislovne trditve o končnosti ali/in neskončnosti sveta: svet ni končen, ker je privativno neskončen in hkrati ni neskončen, ker ni negativno neskončen, je torej na nek način hkrati končen in neskončen, prav tako pa ni niti končen niti neskončen.

Vendar Kuzanec trdi, da svet kljub svoji privativni neskončnosti, torej brezmejnosti, dejansko ne more biti večje kot je. V Učeni nevednosti pravi: “Čeprav bi bil univerzum lahko večji glede na božjo neskončno moč, ki je brezmejna, pa univerzum zaradi odpora možnosti biti oziroma materije, ki je ni mogoče dejansko raztegniti v neskončnost, ne more biti večji. In tako je (univerzum) brezmejen, kajti nič ne more biti večje od njega, s čimer bi bil omejen. In tako je privativno neskončen.” (Vesel, str. 244). Čeprav je torej univerzum brezkrajen, je dejansko končen (tako kot je končen dejansko šteti niz števil, čeprav nima mej), a ne zaradi nemoči božje moči, ampak zaradi svoje lastne narave.

Ta ambivalentni status vesolja, ki je eno (saj zunaj njega ni ničesar), čeprav ni brez mnoštva, je hkrati neskončno in končno, enostavno in sestavljeno, je večnost s sukcesijo, nujnost z možnostjo…, je posledica tega, da je vesolje hkrati enako Bogu in različno od njega. Zato metaforo o Bogu kot neskončnem krogu (sferi), katerega središče je povsod, oboda pa nikjer, Kuzanski prenese tudi na vesolje. Pravi: “Središče sveta se torej ujema/sovpada z obodom. Svet torej nima oboda; kajti če bi imel središče in obod, bi imel tako sam v sebi svoj začetek in konec in bi bil omejen glede na nekaj drugega, zunaj njega pa bi bilo nekaj drugega in prostor – stvari, ki sploh niso resnične.” (Vesel, str. 245). Na drugo plat te metafore opozori Jaspers ko pravi, če to metaforo prenesemo v kozmologijo to ni več prispodoba, ampak upodobitev realnega univerzuma (Po Uršič, str. 119).

Kuzanski odpravi omejenost in sklenjenost Aristotelovega oz. Ptolemejevega univerzuma, odpravi obod kozmosa, tj. zadnjo sfero zvezd stalnic. Za razliko od Aristotela dopušča potencialno neskončnost vesolja, toda le v perspektivi neskončne moči Boga. Ker pa je kozmos ustvarjen iz materije, ki je končna in ne more biti večja kot je, je razsežnost univerzuma prav tako končna. “Njegov univerzum ni neskončen (infinitum), temveč ‘brezkrajen’ (interminatum), kar ne pomeni, da je le brez mej in se ne končuje z neko zunanjo lupino, temveč tudi, da ni ‘dokončen’ v svojih konstituentih, to je, da mu izrecno manjkata natančnost in striktna določitev. Nikoli ne doseže ‘meje’; je v polnem smislu besede, nedoločen. Zato ne more biti predmet popolne in natančne vednosti, temveč le predmet parcialne in domnevne vednosti.” (Koyre, str.16). To Koyré interpretira kot pomanjkanje natančnosti in stabilnosti v ustvarjenem svetu. Bog kot aktualna neskončnost je kvalitativno “dokončen”, univerzum pa je kot potencialno neskončen, kvalitativno “nedokončen” in zato ne povsem spoznaven (Po Uršič, str. 121).

Zavrnitev hierarhične strukture univerzuma in homogenizacija vesolja

Naslednji radikalen Kuzančev premik je destrukcija hierarhično urejenega kozmosa, za katerega mnogi teoretiki pravijo, da je še bolj radikalen kot sama infinitizacija vesolja.

Tedanja prevladujoča podoba sveta (univerzuma) – geocentrizem, je, kot pove že samo ime, v središče univerzuma postavljala Zemljo. Ta središčni položaj je nekako paradoksalen, saj je kljub svoji centralni točki, okoli katere se vse vrti, Zemlja tista, ki ima najnižji ontološki status. Sublunarni svet je svet spreminjanja, mešanja, negotovosti, sestavljajo ga štirje elementi, ki imajo nižji status od čistega, večnega, kristaliničnega elementa supralunarnega sveta, tj. etra, ki domuje v svetu večnega, nespremenljivega, enakomernega gibanja. Krščanstvo je onkraj sfere zvezd stalnic celo umestilo kraljestvo blaženih duš.

Kuzanski to shemo zavrne – na isto ontološko raven postavi tako realnost Zemlje kot realnost neba. Zemlje tako ne pojmuje več kot nekaj nižjega, manj popolnega od ostalega vesolja. Primerja jo s Soncem in zvezdami in ji celo pripiše lastno svetlobo in toploto (to pripiše tudi Luni). A kljub temu – s tem ko Zemljo (iz njenega zaničljivega položaja, ki ji ga je pripisovala tradicionalna kozmologija) zaluča na nebo oz. nebo spusti na Zemljo, izvrši homogenizacijo vesolja. Nobena stvar v vesolju ni bolj popolna od druge, čeravno ni nobena drugi enaka. S svojo drugačnostjo in s tem, da uveljavljajo svojo posebno, enkratno naravo, ravno prispevajo k svoji popolnosti in popolnosti ter neskončne raznovrstnosti celote. Zato tudi trdi, da se spreminjanje in propadanje (ki pa seveda ni absolutno uničenje), ne dogaja le na Zemlji, ampak tudi drugod v vesolju, “…ker je ontološka struktura sveta v temelju vsepovsod ista. Dejansko vsepovsod izraža na isti časovni, to je, nestalen in spreminjajoč način nespremenljivo in večno popolnost Stvarnika” (Koyré, str.28).

Kuzanski tudi meni, da ljudje nismo edini prebivalci univerzuma, da obstajajo drugje prebivalci drugih rodov s svojo svojevrstno naravo, a pravi, da si je težko predstavljati bolj popolno naravo od razumske. “Človek si dejansko ne želi druge narave, temveč le popolnost lastne.” (Koyré, str.28).

Ko Kuzanski Zemlji odvzame njen središčni položaj in na njeno mesto še ni postavljeno Sonce (tja ga umesti šele Kopernik, vesolje pa še zmeraj pusti sklenjeno oz. ga ponovno zapre/sklene), je kozmos razsrediščen. Univerzum je sfera, katere središče je vsepovsod, obod pa nikjer.

Gibanje Zemlje in vesolja ter njegovo razsrediščenje

Kuzanski je verjetno prvi, ki Zemlji pripiše dejansko gibanje. Ideje o gibanju Zemlje (predvsem o možnosti njene rotacije) so sicer obstajale že prej, vendar so jo vsi po vrsti v dejanskosti zavrnili (npr. Johannes Buridan, Nikolaj iz Oresma). Za razliko od njih, pa Kuzanski dokazuje, naslanjujoč se na svoje koncepte učene nevednost, da prav nobena stvar v vesolju, torej tudi Zemlja, ne more absolutno mirovati. V končnem univerzumu (v razmerju z negativno neskončnostjo Boga) ne more obstajati popolno mirovanje, saj je le-to absolutni minimum gibanja. Kot smo namreč že videli, aktualna absolutna stanja pripadajo samo Bogu, pa čeprav so si nasprotna ali celo protislovna (maksimum, minimum; A, ‘A) – nasprotja v Bogu sovpadejo.

Tako kot Kuzanski mirovanja ne odvzame le Zemlji, ampak celemu vesolju (iz tega sledi, da se mora vse v vesolju gibati – seveda ne z maksimalno hitrostjo), tako tudi središčnega položaja ne odvzame samo Zemlji, ampak zanika kakršnokoli fiksno, trdno, negibno središče kjerkoli v vesolju, s tem pa tudi njegov obod (brez središča ne more biti oboda, brez oboda ne središča) – vesolje torej v pravem pomenu razsredišči. Pravzaprav težko rečemo »v pravem pomenu«, saj ga razsredišči le fizično in matematično, medtem ko ostaja metafizično središče in obod, ki pa ne pripada svetu – središče in obod sveta je namreč Bog. Kot pravi sam: “On, blagoslovljeni Bog, je torej središče sveta; on je središče Zemlje in vseh sfer ter vseh (stvari), ki so na svetu, saj je hkrati neskončni obod vsega.” (Koyré, str.21). Tako Kuzanski geocentrizem zamenja s teocentrizmom, filozofijo narave s teologijo, na fizikalno vprašanje pa daje metafizičen odgovor.

Kakšno gibanje si Kuzanski predstavlja v tem razsrediščenem vsegibajočem univerzumu? Po principih učene nevednosti povsem krožna orbita in popolno enakomerno gibanje ni mogoče. “To pa je izjemno pomembna trditev: Kuzanski se s tem postavi na stališče, ki je v popolnem nasprotju z ‘idealom antične in srednjeveške astronomije, to je, redukcijo nebesnih gibanj na sistem medsebojno spetih enakomernih krožnih gibanj, ki bi pojav >rešilaepisteme je z enakomernim krožnim gibanjem, ki ga je postulirala za navideznim nepravilnim in nenatančnim gibanjem nebesnih teles, reševala pojave pred vdorom faktičnosti in empiričnosti, kontingentnosti. S postulacijo enakomernega krožnega gibanja so astronomski predmeti dobili digniteto večnega in nujnega. Ko Kuzanski na podlagi svojega pravila učene nevednosti trdi, da nobena ‘sfera – čeprav se nam zdi drugače – ne more v svojem gibanju opisati resničnega kroga’, da ‘ni tako resničnega kroga, da ne bi bil možen resničnejši’, mogoče najbolj eksplicitno izpostavi razliko med antično episteme in svojim, v nekaterih >prebliskih

Gibanje Zemlje in tudi vseh ostalih nebesnih teles (tudi sfere zvezd stalnic) je nekakšno nepopolno (približno, ohlapno) krožno gibanje okrog nedoločljivega (nejasno določenega), premikajočega se središča (ki ga dejansko ni). Zemlji Kuzanski ne pripiše niti dnevne rotacije niti letne revolucije okrog Sonca. Zemlja dela zgolj nepravilne kroge, ki pa so oz. vsaj nam se zdi tako, najmanjši in najpočasnejši (največje in najhitrejše je gibanje zvezd stalnic), saj zavzema Zemlja relativno najbolj središčni položaj oz. vsaj nam se zdi tako.

Relativnost položaja in perspektive

Ta nesamoumevna vednost, zgolj dozdevnost in relativnost sta pri Kuzancu bistvena. Poudarja namreč, da podobo sveta nekega opazovalca določa njegovo mesto v univerzumu, iz česar sledi, da si opazovalec ne more lastiti privilegirane vrednosti (da je npr. njegova pozicija resnično središče univerzuma) in s tem tudi ne absolutne vednosti ter svojo sliko sveta razglašati za boljšo ali celo edino pravilno. Zavedati se mora namreč, da se kjerkoli vsakemu opazovalcu – tako kot njemu samemu – zdi, da je (prav on) v središču sveta.

Nujno je torej dopustiti možno eksistenco različnih (morda tudi nasprotujočih si), a enakovrednih podob sveta. Le-te so odvisne od perspektive opazovalca, stvari pa so določene zgolj z medsebojnimi razmerji. Odpovedati se moramo možnosti objektivno veljavne podobe univerzuma, se zavedati relativne narave vednosti ter s tem tudi svoje nevednosti. (V vsem tem najdemo tiste »prebliske že modernega mišljenja«.)

Epistemološki prelom Nikolaja Kuzanskega

Gledano znanstveno pozitivistično Nikolaj Kuzanski v kozmološki znanstveni revoluciji ni imel bistvenega doprinosa – odkril ni nobenih novih objektivnih dejstev – prej bi mu lahko pripisali le spekulacije, celo “znanstvene meditacije”, zato Koyré pravi, da ni neposredni predhodnik Kopernika in Keplerja. Vendar je Kuzanski, morda ravno zaradi svoje “neznastvenosti”, upal misliti še dlje in še radikalneje in ju v marsičem celo presega. S svojim pojmovanjem brezmejnega vesolja, katerega homogenizira, razsredišči, celega požene v gibanje in spreminjanje, ga dehierarhizira, v celoti zamaje staro antično in srednjeveško podobo sveta. Le-to je na primer Kopernik spremenil, a le kot njeno lastno izpopolnitev, torej v njeni tradiciji in s tem tudi njenih mejah. Kuzanski je naredil epistemološki prestop, prelom, spremenil je mesto pogleda in s tem kraj videnja, hkrati pa se je zavedal mej svoje (nove) pozicije.

Literatura

• NIKOLAJ Kuzanski (ur. Marko Uršič in Igor Škamperle). 2001. Ljubljana : Nova revija (Poligrafi)
• KOYRÉ A. 1988. Od sklenjenega sveta do neskončnega univerzuma. Ljubljana : Škuc, FF (Studia Humanitatis). Predgovor in prvo poglavje (str. 7-31)
• KUZANSKI N. 1997. O božjem pogledu. Ljubljana : Družina
• ŠKAMPERLE I. Mreža razmerij in kontraktna središča. V:NIKOLAJ Kuzanski. 2001, str. 131-153
• ŠKAMPERLE I. Curriculum. Odsev neskončnega v končnem – filozofija Nikolaja Kuzanskega. V:KUZANSKI N. 1997, str. 83-108
• URŠIČ M. Učena nevednost, pot k sovpadanju nasprotij. V: NIKOLAJ Kuzanski. 2001, str. 101-130
• VESEL M. 2000. Učena nevednost Nikolaja Kuzanskega. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU. Četrto poglavje o Univerzumu (str.212-292)

Taja Ožbolt: Nikolaj Kuzanski – mislec neskončnosti
kvarkadabra.net – številka 17 (december 2002)

-