Giordano Bruno: O neskončnem, vesolju in svetovih – tretji dialog

Giordano Bruno
   Filotej. Eno je torej nebo, neizmerni prostor, nedrje, neskončno obdajajoče, eterična pokrajina, po kateri vse beži in se giblje. Tu se čutno zaznavajo nepreštevne zvezde, nebesna telesa, oble, sonca in zemlje in si, nešteti, razumno pomagajo. Neizmerno in neskončno vesolje je sestav, ki je nasledek takega prostora in tolikerih vsebovanih teles.

   Elpin. Tako da ni sfer s konkavnimi in konveksnimi površinami, ni nižjih obokov,^[2] marveč je vse eno prostranstvo, vse eno vseobče zatočišče.

   Filotej. Tako je.

   Elpin. Predstave o različnih nébesih so torej povzročila različna nebesna gibanja s tem, ker je videti eno nebo, prepolno zvezd, kako se vrti okrog zemlje, hkrati pa ni opaziti, da bi se te luči kakor koli oddaljevale ena od druge, ampak v nekem določenem redu, vzdrževaje med seboj ves čas enako razdaljo in razmerje, vse skupaj krožijo okrog zemlje ravno tako, kot se kolo, na katero so pribita nepreštevna zrcalca, vrti okrog lastne osi. Zaradi tega velja za popolnoma nedvoumno, kakor se kaže očem, da tem svetlim telesom ne pripada lastno gibanje, da bi letela po zraku kot ptice, temveč gibanje zaradi kroženja obokov, na katere so pritrjena in jih je pognal v tek neki božanski um.

   Filotej. Navadno se misli tako; toda ta predstava bo izginila, ko bomo razumeli gibanje svetnega nebesnega telesa, na katerem smo in ki kroži okrog sonca in se vrti okrog svojega središča, ne da bi bilo pritrjeno na kak obok, ampak gnano po vseobčem in širnem prostranstvu z notranjim počelom, lastno dušo in naravo: takrat se bodo odprla vrata k umevanju resničnih počel naravnih stvari in pogumno bomo lahko zakoračili na pot resnice. Vse doslej sta jo, pritajeno pod ogrinjalom tolikerih prostaških in zagovednih predstav, zakrivala nasilje časa in menjavanje stvari, potem ko je dan starih učenjakov nasledila temna noč predrznih sofistov.

   Ni pri miru, razvija se in se vrti
   vse, kar na nebu in pod nebom vidijo oči.
   Vse teče, tako visoko kakor nizko,
   naj bo za dolgo ali kratko,
   najsi je težko ali lahko;
   morda gre vse v korak
   in v isto točko.
   Vse teče, dokler ne dospe.
   Vrenje vrtinči vodo, dokler ista kaplja
   ne pleše hkrati gor in dol;
   in isto brbotanje nepristransko
    usode podeljuje vsem enake.^[3]

    Elpin. Gotovo ni nobenega dvoma, da ta izmišljija o zvezdonoscih, ognjenoscih, oseh, nižjih obokih, podrejenih epiciklih in množici drugih prividov nima drugega izvora, kot da si po videzu, ki se nam kaže, predstavljamo, da je naša zemlja na sredini in v središču vesolja in da se, ker je sama negibna in pri miru, vse vrti krog nje.

   Filotej. Ravno tak vtis imajo tisti na luni in drugih nebesnih telesih, ki so v istem prostoru in so zemlje ali sonca.^[4]

   Elpin. Če torej za zdaj predpostavimo, da zemlja s svojim gibanjem povzroča to navidezno dnevno in svetno gibanje in da z različnimi odkloni od tega gibanja povzroča vsa tista, ki jih vidimo, da kot enaka pripadajo neštetim zvezdam, nam ne preostaja nič drugega kot reči, da se luna (ki je druga zemlja) giblje po zraku okrog sonca sama od sebe.^[5] In Venera, Merkur in drugi, ki so tudi zemlje, ravno tako opisujejo svoje kroge okrog istega očeta življenja.

   Filotej. Tako je.

   Elpin. Lastna gibanja vsakega od njih in lastna gibanja stalnic, kot jim pravimo, so gibanja, ki jih vidimo poleg tako imenovanega svetnega gibanja (in sicer se morajo tako prva kot drugo nanašati na zemljo); ta gibanja so tako številna in različna, kot so številna telesa; tako da nikoli ne bi zagledali dveh nebesnih teles z istim redom in mero gibanja, čeravno bi nam bila vidna gibanja vseh, ki zaradi velike oddaljenosti od nas ne kažejo nobene premene. Kljub temu da tudi ta opisujejo svoje kroge okrog sončnega ognja in se zaradi sodelovanja življenjske toplote sučejo okrog lastnih središč, pa razlik med njihovim približevanjem in oddaljevanjem ne moremo ugotoviti.

   Filotej. Tako je.

   Elpin. Obstajajo torej brezštevilna sonca in neštete zemlje, ki krožijo okrog teh sonc ravno tako, kot vidimo, da okrog nam bližnjega sonca kroži ta sedmerica.^[6]

   Filotej. Tako je.

   Elpin. Kako pa, da ne vidimo, da bi se okrog enih luči, ki so sonca, sukale druge luči, ki so zemlje; se pravi, da onkraj te sedmerice ne moremo opaziti nobenega gibanja in da so vsa druga svetna telesa (z izjemo tistih, ki jim pravimo kometi) videti zmeraj enako razporejena in oddaljena?

    Filotej. Tega je krivo, ker vidimo sonca, ki so največja, pravzaprav velikanska telesa, ne vidimo pa zemelj, ki so, ker so veliko manjše, nevidne; tako kot ni proti razumu, da obstajajo še druge zemlje, ki se sučejo okrog našega sonca, a nam niso vidne bodisi zato, ker so bolj oddaljene, bodisi zato, ker nimajo velike vodne površine, ali pa zato, ker ta površina, ki jih dela vidne^[7] – kot kristalno zrcalo, ki odbija svetlobne žarke – ni obrnjena proti nam in nasproti soncu. Zato ni presenetljivo niti proti naravi, da dostikrat opažamo, da se sonce nekoliko pomrači, čeprav nam luna ne zastavlja pogleda nanj.^[8] Poleg vidnih luči lahko obstajajo tudi neštete vodne luči (tj., zemlje, katerih del so vode), ki krožijo okrog sonca; različnosti njihovega obtoka pa zaradi velike oddaljenosti ne zaznavamo; zato pri najbolj oddaljenem gibanju, ki ga opazimo pri teh [lučeh], ki so vidne nad Saturnom ali onkraj njega, ne vidimo razlike med gibanjem enih in drugih in ravno tako ne pravila, po katerem se vsa gibljejo okrog središča, pa naj postavimo za središče zemljo ali sonce.

   Elpin. Po čem tedaj sklepate, da so lahko vse [luči], naj so še tako zelo oddaljene od središča, tj., sonca, res deležne njegove životvorne toplote?

   Filotej. Po tem, da opisujejo toliko večji krog, kolikor bolj oddaljene so; kolikor večji krog okrog sonca opisujejo, toliko počasneje se gibljejo okrog njega; kolikor počasneje se gibljejo, toliko bolj so izpostavljene njegovim vročim in plamenečim žarkom.

   Elpin. Trdite torej, da so lahko ta telesa deležna toliko toplote, kolikor jim je zadošča,^[9] čeprav so tako daleč od sonca; da so zato, ker se hitreje sukajo okrog lastnega središča in počasneje okrog sonca, deležna ne le enake količine toplote, ampak še večje, če bi bilo potrebno; kajti tisti del zemljine konveksne površine, ki se ni toliko ogrel, si zaradi njenega hitrejšega obračanja okrog lastnega središča prej spet opomore, hkrati pa zaradi [njenega] počasnejšega gibanja okrog ognjenega telesa in daljšega vztrajanja pod njegovim vplivom prejema močnejše ognjene žarke.

   Filotej. Tako je.

   Elpin. Torej trdite, da če so nebesna telesa onkraj Saturna res negibna,^[10] kot se kažejo, potem nam sorodne in nevidne zemlje krožijo okrog neštetih, nam bolj ali manj vidnih sonc in ognjev?

   Filotej. Tako bi bilo treba reči, glede na to da so vse zemlje vredne iste upravičenosti in vsa sonca ravno tako.

   Elpin. Ali s tem pravite, da so vsa tista nebesna telesa sonca?

   Filotej. Ne, ker ne vem, ali so vsa ali vsaj večina med njimi negibna ali pa nekatera med njimi krožijo okrog drugih, kajti nihče jih ni opazoval in povrhu jih ni lahko opazovati; tako kot ni lahko zaznati premikanja in napredovanja oddaljene stvari, pri kateri od daleč zlepa ne opazimo, da je spremenila položaj, kot se zgodi, kadar gledamo ladje na odprtem morju. Toda naj bo, kakor hoče, glede na to da je vesolje neskončno, navsezadnje mora biti več sonc; nemogoče je namreč, da bi se lahko po neizmernosti širili toplota in svetloba samo enega, kot si je mogel, če je res, kar poročajo drugi, predstavljati Epikur. Zatorej je nujno, da obstaja še nešteto sonc, in mnoga med njimi vidimo v obliki majhnih teles; toda tako manjše se nam zdi nebesno telo, ki je veliko večje od tistega, ki se nam zdi velikansko.

   Elpin. Vse to moramo jemati vsaj za možno in ustrezno.

   Filotej. In okrog njih se lahko vrtijo tako zemlje z večjo in manjšo obsežnostjo od naše.

   Elpin. Kako naj prepoznam razloček? Kako, pravim, naj razločim ognje od zemelj?

   Filotej. Po tem, da so ognji stalnice, medtem ko so zemlje gibljive, in po tem, da se ognji iskrijo, zemlje pa ne; in od teh znamenj je drugo opaznejše od prvega.^[11]

   Elpin. Pravijo, da navidezno iskrenje povzroča oddaljenost od nas.

   Filotej. Ko bi bilo to res, se sonce ne bi iskrilo bolj od vseh [drugih], poleg tega pa bi se bolj oddaljena manjša nebesna telesa, iskrila močneje od večjih, ki so bližja.^[12]

   Elpin. Trdite, da so ognjeni svetovi ravno tako naseljeni kakor vodni?

   Filotej. Nič slabše in nič manj.

   Elpin. Ampak kakšna bitja lahko živijo v ognju?

   Filotej. Menda ne verjamete, da ta [ognjena] telesa sestojijo iz enakih delov, kajti potem ne bi bila svetovi, temveč prazne, nerabne in jalove gmote. Zato je koristno in naravno, da so njihovi deli raznovrstni, tako kot imajo raznovrstne ude naša in druge zemlje, četudi vidimo te kot osvetljene vode in one kot sijoče plamene.

   Elpin. Ali menite, da je materija, ki je blizu sonca po gostoti in trdnosti ravno taka kot materija blizu zemlje? (Kajti vem, da ne dvomite, da je vse iz ene prasnovi.)

   Filotej. Prav gotovo je tako. Tako je mislil Timaj, potrdil Platon, vsi filozofi so to spoznali, le redki razložili, medtem ko v naših časih ni več nikogar, ki bi to razumel, še več, mnogi na tisočere načine vnašajo zmedo v razumevanje; to pa se je zgodilo zaradi kvarjenja običajev in pomanjkanja načel. Če Kuzanski v Učeni nevednosti še ni prišel do takega umevanja [materije], pa se zdi, da se mu je vsaj približal, ko je, govoreč o razmerah na zemlji, izrekel tole misel: “Ne smete misliti, da lahko iz teme in črne barve sklepamo, da je zemeljsko telo malovredno in neznatnejše od drugih; kajti če bi bili prebivalci sonca, v njem ne bi videli tolikšne svetlobe, kakor jo vidimo iz te pokrajine, ki kroži okrog njega. Poleg tega bomo, če res dobro upremo oči vanj, odkrili, da ima okrog sredine nekaj zemlji podobnega ali podobnega vlažnemu in oblačnemu telesu, ki – kakor iz obdajajočega kolobarja – siplje jasen in žareč sij. Zato ni nič manj kot zemlja sestavljeno iz lastnih elementov.””   Filotej. Do tu je božansko povedal; toda nadaljujte z navajanjem tega, kar dodaja.

   Elpin. Iz tega, kar dodaja, bi lahko sklepali, da je naša zemlja eno od sonc in da so sonca tudi vsa druga nebesna telesa. Takole pravi: “Če bi kdo stal onkraj ognjenega območja, bi se mu zaradi ognja kazala naša zemlja znotraj območja, ki ga obsega, kot svetla zvezda; nič drugače, kot mi, ki smo v v območju, ki ga obsega sonce, vidimo sonce zelo svetlo, medtem ko se nam luna ne kaže tako svetla, mogoče zato, ker se, kar zadeva njen obseg, nahajamo v bolj osrednjih delih, ali kot pravi on [Kuzanski], središčnih, tj., v njenem vlažnem in vodnem območju; zato se njena lastna svetloba, kljub temu da jo ima, ne pokaže in vidimo samo tisto, ki jo povzroča odboj sončnega sija na vodni površini.”

   Filotej. Ta plemeniti mož je veliko spoznal in videl in je resnično eden izmed najizjemnejših umov, kar jih je dihalo ta zrak;^[14] toda pri doumevanju resnice je bil kot plavalec, ki ga nevihtni valovi premetavajo gor in dol; ni namreč videl nepretrganega, odkritega in jasnega sija in ni plaval počasi in mirno, marveč sunkovito in s presledki. Tega je krivo, ker ni opustil vseh napačnih načel, s katerimi ga je napojil splošni nauk, iz katerega je izhajal; tako da mu zelo pristoji naslov, ki ga je, nemara nalašč, dal svoji knjigi O učeni nevednosti ali O nevednem nauku.

   Elpin. Katerega načela ni opustil, pa bi ga bilo treba opustiti?

   Filotej. Da se tako kot zrak zaradi nebesnega gibanja izrablja tudi element ognja in da je ogenj skrajno redko telo, v nasprotju s stvarnostjo in resnico, ki nam jo kaže to, kar obravnavamo v drugih trditvah in ustreznih razpravah: tam sklepamo, da mora nujno obstajati neko snovno, trdno in gosto počelo tako toplega kakor hladnega telesa in da eterična pokrajina ne more biti iz ognja niti ogenj, ampak da jo razgreva in razžarja bližnje trdno in gosto telo, kakršno je sonce.^[15] Tako da tam, kjer lahko govorimo naravno, ni potrebe, da bi se zatekali k matematičnim predstavam. Vidimo, da nobeden od delov, ki jih ima zemlja, ni svetel sam po sebi; vidimo, da so lahko nekateri svetli po drugem, kot njena voda in soparni zrak, ki prejemata toploto in svetlobo od sonca in lahko oba predajata okoliškim območjem. Zato mora nujno obstajati neko prvo telo, ki mu je hkrati lastno oboje, da je samo po sebi svetlo in toplo; takšno pa ne more biti, če ni stanovitno, sprijeto in gosto; kajti redko in rahlo telo, kot v zvezi z njim dokazujemo drugod, ne more sprejemati ne luči ne toplote. Torej morata biti navsezadnje temelja nasprotujočih si dveh delujočih pralastnosti^[16] ravno tako stanovitna in deli sonca, ki so svetli in topli, morajo biti kakor kamen ali zelo trdna razžarjena kovina;^[17] ne bom rekel, taljiva kovina kot svinec, bron, zlato in srebro, ampak netaljiva – pa ne kot razbeljeno železo, marveč kot železo, ki je ogenj sam; in kakor je to nebesno telo, na katerem živimo, samo po sebi hladno in temno in ni deležno nobene toplote in luči, razen kolikor ga greje sonce, tako je ono samo po sebi toplo in sijoče in ni deležno nobenega hladu in teme, razen kolikor ga hladijo okoliška telesa in kolikor vsebuje vodne dele, tako kot zemlja vsebuje ognjene. In kakor na tem zelo mrzlem telesu, prvem hladnem in temnem, živijo bitja, ker prejemajo sončno toploto in svetlobo, tako bitja na onem zelo vročem in bleščečem živijo, ker jih hladijo okoliška mrzla telesa:^[18] in kakor so neenaki deli tega telesa deležni nekaj toplote, tako so neenaki deli onega deležni nekaj hladu.^[19]

   Elpin. In kaj pravite o svetlobi?

   Filotej. Pravim, da sonce ne sveti soncu, zemlja ne sveti zemlji, nobeno telo ne sveti vase, vsako svetlo telo sveti v prostor okrog sebe. Zato nam zemljina svetloba, četudi je zaradi sončnih žarkov na svoji kristalni površini svetlo telo, ni vidna, kakor ni vidna onim, ki so na [kaki drugi] taki površini, marveč jo zaznavajo samo tisti, ki ji stojijo nasproti. Še več, čeprav je ponoči z mesečino osvetljena vsa morska gladina, je tisti, ki plovejo po morju, ne vidijo take, razen na tistem območju, ki leži nasproti luni; če pa bi jim bilo dano vzdigovati se više in više v zrak nad morjem, bi videli, da obseg svetlobe vse bolj narašča in da se osvetljeno polje vse bolj širi. Zato prav lahko sklepamo, da tistim, ki se nahajajo na svetlih ali zgolj osvetljenih nebesnih telesih, ni zaznavna svetloba njihovega nebesnega telesa, marveč samo svetloba teles okoli; tako kot na istem skupnem mestu neko posebno mesto prejema svetlobo z drugačnega posebnega mesta.

   Elpin. Reči torej hočete, da sončnim prebivalcem ne nosi dneva sonce, marveč neka druga bližnja zvezda?

   Filotej. Tako je. Mar ne razumete tega?

   Elpin. Le kdo tega ne bi razumel? Zaradi tega premisleka posledično doumevam celo še veliko drugih stvari. Obstajata torej dve vrsti sijočih teles: ognjena, in ta so izvirno svetla, ter vodna ali kristalna, ki so svetla po drugih.

   Filotej. Tako je.

   Elpin. Torej se vzrok svetlobe ne sme povezovati z drugim počelom?

   Filotej. Kako naj bo drugače, ko pa nam ni znan noben drug vir svetlobe? Čemu naj bi se opirali na prazne izmišljije, kjer nas uči izkušnja sama?^[20]

   Elpin. Zares ne smemo misliti, da imajo ta telesa svetlobo od kake nestanovitne naključnosti, tako kot jo imajo trohnjenje lesa, ribje luskine in sluzaste ikre ali kak nežen hrbet poljskih miši in kresnic, toda o vzroku njihove svetlobe bomo razpravljali kdaj drugič.

   Filotej. Kakor vam bo drago.

   Elpin. Torej se tisti, ki pravijo, da so okoliška svetla telesa nekakšne pete esence/bistva,^[21] nekakšne božanske telesne substance, ki imajo popolnoma nasprotno naravo, kot jo imajo substance, ki so pri nas in ob katerih smo mi, ne motijo nič manj od tistih, ki mislijo kaj takega o sveči ali bleščečem kristalu, vidnih od daleč.

   Filotej. Gotovo.

   Elpin. Pravzaprav se to res ujema z vsakim čutom, pametjo in umom.

   Burkij. Z mojim, ki ima vse to vaše razmišljanje brez težav za prijetno sofisterijo, že ne.

   Filotej. Frakastorij, odgovori mu ti, midva z Elpinom, ki sva veliko govorila, pa vaju bova poslušala.

   Frakastorij. Dragi moj Burkij, v razmerju do mene boš igral vlogo Aristotela, jaz pa se bom postavil v vlogo nevednega butca, ki pravi, da ne ve ničesar, in trdi, da ni razumel ničesar niti od tega, kar pripoveduje in misli Filotej, niti od tega, kar misli Aristotel in ves svet povrhu. Verjamem množici, verjamem slovečemu imenu in veličastnemu Aristotelovemu ugledu, skupaj z nepreštevno množico občudujem božanskost tega naravnega genija; vendar prav zato prihajam k tebi, da bi mi pojasnil resnico in me rešil prepričanja, ki mu praviš sofistično. Sprašujem te zdaj, zakaj praviš, da je med nebesnimi telesi in temi, ki so blizu nas, velikanski oz. vsaj velik ali najmanj nekakšen, kakršen že bodi razloček?

   Burkij. Ona so božanska, ta pa iz navadne snovi.^[22]

   Frakastorij. Kako mi boš pokazal in me prepričal, da so ona bolj božanska?

   Burkij. Ker so brezčutna, nespremenljiva, neuničljiva in večna, medtem ko so ta [na zemlji] popolnoma drugačna od njih; ker se ona gibljejo po pravilnih krogih in ta premočrtno.^[23]

   Frakastorij. Rad bi vedel, ali boš, potem ko boš dobro preudaril, še prisegal, da se to eno telo (ki ga imaš ti za tri ali štiri telesa, ki po tvojem niso členi istega sestavljenega) ne giblje ravno tako kot druga nebesna telesa, le da gibanje slednjih ni opazno, ker smo od njih odmaknjeni čez neko določeno razdaljo, tako da ga, če je, ne moremo zaznati, kajti kot so ugotovili stari in moderni pravi opazovalci narave in kot nam na tisoč načinov kažejo izkušnje naših čutov, gibanja ne moremo ugotoviti brez primerjave in razmerja z neko mirujočo stvarjo: zato človek, ki bi bil na ladji, ploveči sredi vodovja, ne bi imel občutka, da ladja plove, če ne bi vedel, da voda teče, in ne bi videl bregov. To bi mi moglo zbuditi dvom in negotovost o tem mirovanju in nepremičnosti; in lahko si mislim, da bi se mi, če bi bil na soncu, luni in drugih zvezdah, vselej zdelo, da sem v središču negibnega sveta, okrog katerega se obrača vsa okolica, v resnici pa bi se to obdajajoče telo, na katerem se nahajam, obračalo okrog lastnega središča. Glej, zakaj nisem prepričan o razločku med tem, kaj je gibljivo in kaj negibno.

   V zvezi s tem, kar praviš o premočrtnem gibanju, gotovo ne vidimo, da bi se to telo gibalo po ravni črti, tako kot ne vidimo, da bi se druga. Če se zemlja giblje, se giblje krožno kot druga nebesna telesa, tako trdijo Hegezija,^[24] Platon in vsi učenjaki, in to bo moral dopustiti tudi Aristotel in drugi. Kar vidimo, da se pri zemlji vzdiguje in spušča, ni vsa krogla, temveč nekateri njeni delci, vendar se ne oddaljujejo iz območja, ki šteje k njenim delom in udom: tako kot pri živem bitju tudi pri tej krogli deli rasejo in pešajo, se izmenjavajo, spreminjajo in obnavljajo. Če se vse to dogaja tudi na drugih nebesnih telesih, pa ne zahtevamo, naj nam bo enako opazno; kajti vzdigovanja hlapov in izparevanj, vetrov, deževij, snegov, grmenja, suš, dobrih letin, poplav, rojevanj in umiranj, če so na drugih nebesnih telesih, ne moremo zaznati. Vidimo jih lahko samo po nenehni bleščavi, ki jo njihova ognjena, vodna ali oblačna površina siplje po velikem prostoru. Tako kot je naše nebesno telo vidno bitjem na drugih po bleščavi, ki jo oddaja z gladine morij (in včasih površine, prekrite z oblačnimi telesi, saj se zaradi istega vzroka tudi temni deli lune kažejo manj temne), to površje pa se spreminja samo v dolgih obdobjih dob in vekov, v katerih se morja spreminjajo v kopno in kopno v morja. To in taka telesa so torej vidna zaradi svetlobe, ki jo širijo. Svetloba, ki se z naše zemlje širi k drugim nebesnim telesom, ni ne bolj ne manj trajna in nespremenljiva od svetlobe enakih nebesnih teles: in tako kot so premočrtno gibanje in premene teh delčkov neopazni za nas, tako so zanje neopazni vsako drugo gibanje in premene, ki se lahko dogajajo na tem telesu.^[25] In kakor se z naše zemlje vidi na luni več bolj in manj svetlih delov, tako se z lune, ki je druga zemlja, tudi na naši zemlji zaradi raznoterosti in različnosti njenega površja vidi več delov. In kakor bi mi, če bi bila luna bolj daleč, tako da bi se zaradi zmanjševanja premera temnih delov svetli deli združevali in zgoščali, videli manjše, vendar ravno tako svetlo telo, tako bi z lune videli zemljo, če bi bila bolj oddaljena od nje. Zatorej lahko sodimo, da so neštete zvezde ravno tako številne lune, ravno tako številne zemeljske krogle, ravno tako številni svetovi, podobni našemu; in zemlja na videz kroži okrog njih, tako kot oni na videz krožijo okrog naše zemlje. Čemu naj bi torej trdili, da je to telo drugačno od onih, ko pa vidimo, da so popolnoma skladna? Čemu naj bi zanikali to skladnost, če nam ne pamet ne čuti ne dajejo povoda, da bi o njej dvomili?

   Burkij. Tako imate torej za dokazano, da se ona telesa ne razlikujejo od tega?

   Frakastorij. Zelo prepričljivo, kajti to, kakršna se da zemlja videti od tam, takšna se dajo ona videti od tukaj; kakršna so ona videti od tukaj, takšna je zemlja videti od tam, se pravi, da so tako zemlja kakor ona videti majhna telesa, mestoma svetla, če je razdalje med nami in njimi manjša, in v celoti svetla in manjša, če je razdalja večja.

   Burkij. Kje pa je tedaj lepi red, lepa naravna lestvica, po kateri se vzpenjamo od gostejšega in tršega telesa, kakršno je zemlja, k manj trdemu, kot je voda, redkemu, kot je para, najredkejšemu, kot je ogenj, in božanskemu, kakršno je nebesno telo? Od temnega k manj temnemu, svetlemu, svetlejšemu in najsvetlejšemu? Od mračnega k najsijajnejšemu, od spremenljivega in uničljivega k takemu, ki se ga spreminjanje in uničenje ne moreta dotakniti? Od najtežjega k težkemu, od tega k lahkemu, od lahkega k najlažjemu vse do takega, ki ni ne težko ne lahko? Od gibajočega se k središču h gibajočemu se od središča in do gibajočega se okrog središča?

   Frakastorij. Hočete vedeti, kje je ta red? Kje so sanje, izmišljije, prividi, norosti? Kajti ko gre za gibanje, ima vse, kar se naravno giblje, nagnjenje, da kroži okrog lastnega ali kakega drugega središča; pravim, da kroži, pa ne v navadnem ali geometričnem pomenu kroga in kroženja, marveč v skladu s pravilom, ki ga opažamo, kadar naravna telesa spreminjajo svoje mesto. Premočrtno gibanje ni niti značilno niti naravno za nobeno prvotno telo; kajti vidimo ga samo pri delih, ki so tako rekoč izločki, ki iztekajo iz svet/ov/nih teles, ali pa se od drugod vlivajo v istovrstne sfere in obdajajoča telesa. Kakor vidimo pri vodah, ki se, razredčene od vročine, v obliki pare vzdigujejo kvišku in se, zgoščene od mraza, v značilni obliki vračajo navzdol – na svoje mesto, kot bomo rekli, ko bomo obravnavali gibanje. Kar zadeva razporeditev štirih teles, imenovanih zemlja, voda, zrak in ogenj, pa bi rad vedel, katera narava, katera umetelnost, kateri razlog jo upravlja, preverja, dokazuje.

   Burkij. Torej zanikate slovito razločevanje med prvinami?

   Frakastorij. Ne zanikam razločevanja, ker vsakomur dopuščam, naj stvari v naravi razločuje, kakor mu je drago; zanikam pa ta red, to razporeditev: tj., da je zemlja obkrožena in objeta z vodo, voda z zrakom, zrak z ognjem in ogenj z nebom.^[26] Kajti pravim, da so vsa telesa in veliki ustroji, ki jih vidimo posejane in razpršene po tem neznanskem prostranstvu, v enem obdajajočem in vsebujočem: in v njem je vsako od teh teles, zvezd, svetov, večnih luči sestavljeno iz tako imenovane zemlje, vode, zraka in ognja. Če v substanci, ki jih sestavlja, prevladuje ogenj, jih prepoznavamo kot telo, ki mu pravimo sonce in je svetlo samo po sebi; če prevladuje voda, jih prepoznavamo kot telo, imenovano zemeljsko, lunarno ali podobne narave, ki ima svetlobo po drugem, kot smo že povedali. Pri teh nebesnih telesih ali svetovih, kakor koli se že hočemo izraziti, urejenosti delov, ki so po raznovrstnih in mnogoterih sestavih kamenja, mlak, rek, studencev, morij, peščin, kovin, vdolbin, gora, ravnin in drugih podobnih vrstah sestavljenih teles [ter po] legah in oblikah neenaki, ne pojmujemo prav nič drugače kot pri živih bitjih urejenost heterogenih delov, imenovanih tako zaradi mnogoterih in raznoterih sestavov kosti, črevesja, ven, arterij, mesa, živcev, pljuč in udov take in drugačne oblike, ki predstavljajo njihove gore, doline, skrivališča, vode, vetrove in ognje ter z vsemi vremenskimi pojavi primerljive akcidence: tj., katarje, šen, kamne, vrtoglavice, vročice in druga brezštevilna razpoloženja in navade,^[27] ki ustrezajo meglam, deževjem, snegu, pripekam, sušam, strelam, grmenju, potresom in vetrovom, vročinskim in ledenim nevihtam.^[28] Če so torej zemlja in drugi svetovi živa bitja drugače, kot so ta, ki navadno veljajo za taka, so gotovo z večjo in odličnejšo pravico.^[29] Le kako bo zato mogel Aristotel ali kdo drug dokazati, da se zrak nahaja prej okrog zemlje kakor v njej, ko pa ni niti enega njenega dela, ki v njem zraka ne bi bilo in vanj ne bi prodiral, tako kot so nemara hoteli povedati stari [s tem], da prazno povsod zaobsega od zunaj in prodira med polno?^[30] Le kako si morete predstavljati, da bi bila zemlja sprijeta [gmota], gosta in trdna, če ne bi imela vode, ki povezuje dele in jih združuje? Kako si lahko mislite, da je zemlja proti središču težja, če ne verjamete, da so njeni deli tam bolj sprijeti in gostejši, ko pa se brez vode, ki edina zleplja in je zmožna zlepljati del z delom, ne bi mogli sprijeti?^[31] Kdo ne vidi, da se otoki in gore povsod na zemlji vzdigujejo nad vodo, in ne samo nad vodo, temveč tudi nad soparni in viharni zrak, ki je zaprt med visoke gore in šteje k zemljinim udom, oblikujoč tako pravilno sferično telo; in iz tega je očitno, da se vode nahajajo v zemeljskem drobovju, kot se tekočine in kri v našem telesu?^[32] Kdo ne ve, da so glavna zbirališča vode v globokih zemeljskih votlinah in vdolbinah? In če praviš, da prestopa obrežja, odgovarjam, da to niso zgornji deli zemlje, kajti vse, kar je med najvišjimi gorami, imamo za vsebovano v njeni vdolbini. Poleg tega da opažamo isto pri prašnih kapljah, ki visijo nad površino in vztrajajo na njej: kajti notranja duša, ki zaobsega vse stvari in se v vseh nahaja, izvede najprej to operacijo: v skladu z zmožnostjo predmeta združi toliko delov, kolikor jih more. In voda se nahaja ali se lahko nahaja na zemlji ali okrog nje ravno tako naravno, kot se vlažnost naše substance nahaja na našem telesu ali okrog njega.^[33] Dopuščam, da je z vseh strani obrežij in od povsod, kjer so taka zbirališča, vidno, da so v sredini zbirališča vode obširnejša. In seveda, če bi se mogli deli kopnega^[34] tako združevati sami od sebe, bi to storili, kakor se očitno sprimejo v krogle, kadar jih voda zlepi skupaj: kajti vsa enotnost in sprijetost delov, ki jo najdemo v zraku, je nastala z vodo. Ker so torej v drobovju zemlje vode in ker čisto vsak del zemlje, v katerem so deli povezani in sprijeti, vsebuje več vode kakor kopnega (kajti kjer se nahaja najbolj sprijeto, tam sta sestavljenost in prevlada takega predmeta, ki se odlikuje s koherentnostjo delov, največji) – le kdo zaradi tega ne bo raje trdil, da je voda osnova zemlje, kakor da je zemlja osnova vode? Da ona temelji na tej, ne ta na oni? Dopuščam, da višina vode, imenovane morje, na površju zemlje, na kateri živimo, ne more biti in ni tolikšna, da bi jo bilo vredno primerjati z gmoto te krogle; in v resnici se ne nahaja okrog nje, kot verjamejo brezumneži, marveč v njej. Kot je priznal Aristotel, bodisi ker ga je prisilila resnica ali običajne trditve antičnih filozofov, in v prvi knjigi Meteorologije izjavil, da sta spodnji pokrajini z viharnim in nemirnim zrakom, ki ju zamejujejo in obdajajo visoke gore, dela ali uda zemlje, to pa obdaja in zaobsega zmeraj mirni, jasni in svetli zrak, ki je podoben zvezdam; od tam se pogledu navzdol kaže celotnost vetrov, oblakov, meglá in neviht, rasti in usihanja – nasledek življenja in dihanja tega velikega živega bitja in božanstva, ki ga imenujemo Zemlja, ki so mu nadeli ime Cerera, ga upodabljali z Izido, klicali Proserpina in Diana,^[35] le-ta pa je prav tista, ki na nebu nosi ime Lucina [Svetilka ali Luna], kajti verjeli so, da nima drugačne narave od one. Glej, kako malo manjka, da bi nam ta dobri Homer, kadar ne drema,^[36] rekel, da ima voda svoj naravni sedež na zemlji ali okoli nje, kjer ni ne vetrov, ne dežja, ne vplivov megle. In ko bi bil dlje preudarjal in čakal, bi videl, da je tudi v sredini tega telesa (če je tam središče težnosti) prej mesto vode kot suhe zemlje: kajti zemeljski deli niso težki, če v njihovi sestavi ni veliko vode; in brez vode nimajo zmožnosti privlačevanja in lastne teže, da bi se lahko spustili iz zraka in se vrnili v sfero lastnega [naravnega mesta oz.] kontinenta. Kateri urejeni razum, katera naravna resnica razločuje in razvršča te dele na tak način, kot si ga je zamislilo slepo in preprosto ljudstvo, kot ga odobravajo tisti, ki govorijo brez preudarka, in kot ga oznanja tisti, ki veliko govori, pa malo misli? In kdo bo verjel, da misel, ki jo je Platon dobil od Timaja, Pitagore in drugih in ki pravi,^[37] da živimo v votlini in temoti zemlje in da smo do bitij, ki so nad zemljo, v enakem položaju kot ribe do nas – kajti kakor te živijo v bolj strnjeni in gostejši vlagi od naše, tako mi živimo v soparnejšem zraku kot bitja, ki prebivajo v čistejši in mirnejši pokrajini; in kakor je Ocean proti nečistemu zraku voda, tako je naš megleni zrak voda proti onemu, resnično čistemu – ni samo resnična trditev (marveč smešna, če jo izreče neugleden človek; nekaj, kar se mora predajati kot skrivnost ali parabola in razlagati metaforično, če jo pove spoštovana in za slavno razglašena oseba; nekaj, kar spada med okultne paradokse, če jo oznanja človek, ki ima več pameti in uma kakor ugleda)? In iz tega pomena in besed hočem izpeljati naslednje: zelo podobno kot deli in udi, ki jih navadno prepoznavamo kot sestavine živih bitjih, so tudi morje, studenci, reke, gore in kamni skupaj z zrakom, ki ga zaobsegajo in vsebujejo vse do osrednjega območja, kot se imenuje, samo neenaki deli in udi istega telesa, iste gmote: njena meja, konveksnost in zunanja površina pa je omejena s skrajnimi robovi gora in viharnega zraka; tako da Ocean in reke ostajajo v globini zemlje – nič drugače, kot so jetra, ki veljajo za vir krvi, vsebovana in razvejene vene razpletene v bolj posebnih [bitjih].^[38]

   Burkij. Zemlja torej ni zelo težko telo, in vendar [je] v središču, poleg nje pa je najtežja in najbližja voda, ki jo obdaja in je težja od zraka?

   Frakastorij. Če sodiš, da je težko bolj nagnjeno k prodiranju v dele in k zavzemanju sredine ali središča, potem bom rekel, da je zrak najtežji in najlažji med vsemi temi tako imenovanimi elementi. Glede na to da se vsak del zemlje, če se mu da prostor, spusti v sredino, se bodo tako zračni deli prej pognali k sredini kakor del katerega koli drugega telesa; kajti zraku pripada, da prvi vstopa v prostor, preprečuje prazno in napolnjuje. Zemljini deli, ki se navadno gibljejo samo prodirajoč skozi zrak, mesta ne zavzamejo tako hitro; za prodiranje zraka namreč niso potrebni ne zemlja, ne voda, ne ogenj; in nobeden od njih ga ne prehiti in prekosi po urnosti, zmožnosti in pripravnosti za napolnjevanje [vseh] kotov obdajajočega telesa. Poleg tega pa – če se zemlja, ki je trdno telo, odmakne, bo njeno mesto zavzel zrak: medtem ko zemlja nima enake zmožnosti, da bi zavzela mesto zraka, ki se odmakne. Ker je torej zraku lastna gibljivost, zato da prodira v vsak kraj in kotiček, ni lažjega telesa od zraka, a tudi ne težjega od njega.

   Burkij, Kaj boš zdaj rekel o zemlji?

   Frakastorij. O vodi sem rekel in ponavljam, da je težja od zemlje, saj vidimo, da se vlaga z večjo močjo spušča in prodira skozi suho snov [zemljo] v sredino kakor suha snov skozi vodo: in poleg tega bo suha snov, če res vzamemo tako brez vodne sestavine, plavala na vodi in ne bo imela nobenega nagnjenja do prodiranja vanjo; spusti se, šele ko se napije vode in se zgosti v gmoto in sprijeto telo; in s to sprijetostjo in gostoto pridobi zmožnost, da se potopi v vodo in pod njo. Voda pa se, narobe, nikoli ne spusti po zaslugi zemlje, ampak zaradi tega, ker se povezuje in zgošča ter podvaja število svojih delov, tako da jo suha snov lahko vpije in se nakopiči: vidimo namreč, da posoda, polna res suhega pepela, drži veliko več vode kakor enako velika posoda, v kateri ni nič. Suha snov kot kopno torej leži in plava na vodi.^[39]

   Burkij. Izrazite se natančneje.

   Frakastorij. Ponavljam, da če bi iz zemlje odstranili vso vodo, tako da bi ostala zgolj suha snov, bi moral biti preostanek nestalno, redko in prhko telo, ki bi se zlahka razpršilo po zraku, skratka, [bil bi] oblika neštetih nepovezanih teles; kajti nepretrgano eno je zrak in zaradi [medsebojne] povezanosti nepretrgano eno je voda, pa naj od nepretrganega, [medsebojno] povezanega in trdnega zahtevamo, da je zdaj eno, zdaj drugo, zdaj sestavljeno iz enega in drugega. Če torej težnost izhaja zgolj iz [medsebojne] povezanosti in sprijetosti delov, in zemljinih ne povezuje skupaj nič drugega kot voda – katere deli se, tako kot zračni, združujejo sami od sebe, ima pa bolj kot zrak, če ne sploh edina, to moč, da povzroča združevanje delov drugih teles – se pokaže, da je voda v primerjavi z drugimi telesi, ki postanejo težka po njej, saj drugo dobiva težnostno bit od nje, prvotno težka. Zato tistih, ki pravijo, da so temelj zemlje vode, ne smemo imeti za nore, marveč za mnogo bolj učene.^[40]

   Burkij. Mi pravimo, da si moramo v sredini zmeraj misliti zemljo, kot je ugotovilo toliko učenih osebnosti.

   Frakastorij. In potrjujejo norci.

   Burkij. Kaj pravite o norcih?

   Frakastorij. Pravim, da te trditve ne potrjujejo ne čuti ne razum.

   Burkij. Mar ne vidimo, da imajo morja plime in oseke in da reke tečejo po zemeljskem površju?^[41]

   Frakastorij. Mar ne vidimo, da studenci, ki so začetek rek, ki ustvarjajo mlake in morja, pritekajo iz drobovja zemlje in ne prihajajo na dan od drugod kot iz zemljinega drobovja, če ste le razumeli to malo, kar sem vam maloprej večkrat povedal?

   Burkij. Vidimo, da se vode najprej spuščajo iz zraka in da iz teh voda nastajajo studenci.

   Frakastorij. Vemo, da je voda – četudi pada iz drugega zraka in ne iz tega, ki je del zemlje in spada med njene dele – najprej izvirno, prvotno in popolnoma v zemlji; in da je šele izvedeno, drugotno in deloma v zraku.

   Burkij. Vem, da zastopate stališče, da za pravo zunanjo površino zemljine konveksnosti ne velja gladina morja, marveč zrak v višinah najvišjih gora.

   Frakastorij. To je trdil in potrdil že vaš knez Aristotel.

   Burkij. Ta naš knez je neprimerljivo slavnejši in veljavnejši in ima več privržencev od vašega, ki ni ne znan ne ugleden. Naj vam ugaja vaš, kolikor vam drago, meni ni zato moj nič manj všeč.

   Frakastorij. Čeprav vas pušča umirati od lakote in mraza, vas hrani z vetrom in vas pušča gole in bose.

   Filotej. Prosim vas, ne ustavljajte se pri teh nepotrebnih in neuspešnih prepričevanjih.

   Frakastorij. Tako bomo tudi storili. Kaj torej pravite, Burkij, o tem, kar ste slišali?

   Burkij. Pravim, naj bo, kakor hoče, nazadnje je treba pogledati, kaj je sredi te gmote, tega tvojega nebesnega telesa, tega tvojega živega bitja. Kajti če je tam čista zemlja, potem način, kako so oni razvrstili elemente, ni neraben.

   Frakastorij. Povedal in dokazal sem, da sta tam bolj upravičeno zrak ali voda kot suha snov: le-te tam ni, razen če ni sestavljena iz več delov vode, ki navsezadnje postanejo njen temelj; vidimo namreč, da vodni delci z večjo močjo prodirajo v zemljo kakor zemljini v vodo. Torej je verjetneje, celo nujno, da je voda v drobovju zemlje in ne zemlja v drobovju vode.

   Burkij. Kaj praviš o vodi, ki leži na zemlji in teče po njej?

   Frakastorij. Ni ga, ki ne bi mogel videti, da je to zasluga in delo vode: potem ko je sprijela in strdila zemljo, tako da je spahnila njene dele, ji zdaj preprečuje nadaljnje vsrkavanje vode; sicer bi ta, kot nas uči vseobča izkušnja, prodrla prav v globino suhe snovi. V sredini zemlje torej mora biti voda, če naj ima ta sredica trdnost, ki pa se sme nanašati na prvotno zemljo, marveč na [prvotno] vodo: ta namreč združuje in veže njene dele, in zato prej voda zgoščuje zemljo kot narobe, [tj.,] da bi zemlja povzročala [medsebojno] povezanost vodnih delov in jih zgoščala. Če torej nočeš, da bi sredico sestavljali zemlja in voda, tedaj je verjetnejše in bolj v skladu z razumom in izkušnjo, da je tam prej voda kot zemlja. In če je tam sprijeto telo, je več razloga, da v njem prevladuje voda kot suha snov, saj prav ona sprijema zemeljske dele, medtem ko vročina zemljo razpušča (istega ne trdim o sprijetosti, ki je v prvotnem ognju in jo razpušča njeno nasprotje): kajti kolikor bolj sprijeta in težka je, toliko večji delež vode vsebuje. Zato o stvareh, ki so v naši bližini zelo sprijete, ne mislimo le tega, da imajo večji delež vode, marveč še več, da so po substanci voda, kakor se izkaže pri taljenju težjih in bolj sprijetih teles, kot so taljive kovine. In v resnici mislimo, da je voda, ki veže in spaja dele, začenši z najmanjšimi v naravi, udeležena v vsakem trdnem telesu z [med seboj] povezanimi deli; tako da suha snov, ki nima popolnoma nič vode, sestoji zgolj iz neobstojnih in razpršenih atomov.^[42] Kajti deli suhe snovi se brez vode sploh ne držijo skupaj, zato so vodni deli brez zemlje čvrstejši. Če je torej osrednje mesto namenjeno tistemu [elementu], ki priteka tja z večjim zagonom in hitrostjo, potem pripada prvo mesto zraku, ki napolnjuje vse, drugo vodi in tretje zemlji. Če je namenjeno najtežjemu, najgostejšemu in najbolj sprijetemu, potem pripada prvo mesto vodi, drugo zraku in tretjo suhi snovi. Če suho snov, spojeno z vodo, potem pripada prvo mesto zemlji, drugo vodi in tretje zraku. Tako da v skladu z več različnimi utemeljitvami pripada prednost do zasedanja sredine različnim [elementom]; v resnici in naravi pa noben element ne obstaja brez drugega in ni uda zemlje, tega velikega bitja, kot pravim, v katerem ne bi bili soudeleženi vsi štirje ali vsaj trije od njih.^[43]   Burkij. Zdaj pa hitro preidite k sklepu.

   Frakastorij. Izpeljal bi rad tole: da je sloviti in razvpiti red elementov in svet/ov/nih teles sanjarija in prazna izmišljija, kajti narava ga ne potrjuje, razum ne dokazuje in ne utemeljuje, in da bi bil tak, ni niti ustrezno niti mogoče. Preostaja nam torej védenje, da obstajata neskončna širjava in obdajajoči prostor, ki vse zaobsega in vse prežema. V njem je neskončno takih teles, kot je tole, in nobeno med njimi ni bolj sredi vesolja od drugega, kajti vesolje je neskončno, in zato brez središča in roba;^[44] pač pa te stvari [središča in robovi] pripadajo vsakemu od teh svetov, ki so v njem, in sicer tako, kot sem povedal ob drugih priložnostih, zlasti takrat, ko smo dokazali, da obstajajo nekatera določena in natančno opredeljena središča, kot sonca, ognji, okrog katerih se sučejo vsi planeti, zemlje, vode, tako kot vidimo, da okoli nam bližnjega potuje ta sedmerica premičnic [planetov], in takrat, ko smo dokazali tudi to, da vsako od teh nebesnih teles ali svetov z vrtenjem okrog lastnega središča ustvarja videz trdnega in sklenjenega sveta, ki se polašča toliko nebesnih teles, kolikor jih je videti in jih more biti, da krožijo okrog njega kakor okrog središča vesolja. Tako da ni samo enega sveta, samo ene zemlje, samo enega sonca, ampak je svetov toliko, kolikor sijočih luči vidimo okrog sebe, in te niso nič bolj in nič manj na enem nebu in mestu ter v enem obsegajočem, kakor je v enem obsegajočem ter na enem mestu in nebu svet, na katerem živimo. Tako da nebo, neskončni, neizmerni prostor, kljub temu da je del neskončnega vesolja, vendarle ni svet, niti del svetov, marveč votlina, zavetje in prostranstvo, v katerem se ti svetovi nahajajo, se gibljejo, živijo, rasejo in učinkujejo z delovanjem svojih premen, porajajo, nenehoma hranijo in redijo svoje prebivalce in živa bitja ter z nekaterimi razporeditvami in ureditvami služijo višji naravi, tako da preobražajo obraz enega bitja v neštete osebke. Tako da je vsak od teh svetov središče, h kateremu se zgrinjajo vsi njihovi deli in kamor se umešča vsaka istorodna stvar; tako kot se deli tega nebesnega telesa iz neke določene oddaljenosti, z vseh strani in iz bližnji okolice nanašajo na svoje obdajajoče. Ker veliko telo nima dela, ki se ne bi krčil nazaj vanj, tako kot se širi iz njega, je kljub svoji razkrojljivosti večno: čeprav potreba po takšni večnosti, če se ne motim, gotovo [izhaja] od zunanjega vzdrževalca in skrbnika in ne iz notranje, lastne zadostnosti. Toda to vam bom s podrobnejšo razlago pojasnil kdaj drugič.

   Burkij. Tako so torej drugi svetovi ravno tako poseljeni kot naš?

   Frakastorij. Če ne tako in boljše, tudi nič manj in slabše: kajti ni mogoče, da bi si lahko razumen in vsaj malo bister duh predstavljal, da bi nepreštevni svetovi, ki se nam kažejo enako čudoviti kot naš, če ne še bolj, in so bodisi sonca ali pa jih sonce tudi obsipava z božanskimi in rodovitnimi žarki, ki ob tem, ko pričajo o sreči lastnega subjekta in izvira, hkrati s svojo razlivajočo se močjo osrečujejo bližnje svetove, ne imeli podobnih ali boljših prebivalcev. V vesolju je torej neskončno nepreštevnih in glavnih udov, ki imajo enako obličje, obraz, odličnost, moč in učinek.

   Burkij. Ne mislite, da je kakšen razloček med enimi in drugimi?

   Frakastorij. Večkrat ste že slišali, da so tisti, v katerih sestavi prevladuje ogenj, samo po sebi svetli in topli, medtem ko se drugi bleščijo po zaslugi drugih in so sami po sebi hladni in temni, ker v njihovi sestavi prevladuje voda. Od te različnosti in nasprotnosti so odvisni red, simetrija, kompleksnost, mir, skladnost, sestavljenost in življenje. Tako da so svetovi sestavljeni iz nasprotij;^[45] in ena nasprotja, kot so sonca in ognji, preživljajo in hranijo druga, kot so zemlje in vode. Prepričan sem, da je imel modrec, ki pravi, da Bog vnaša mir med vzvišena nasprotja, in tudi oni drugi,^[46] ki meni, da vse obstaja zaradi prepira med soglašajočimi in ljubezni med prepirajočimi se, v mislih prav to.

   Burkij. Z vašo trditvijo hočete svet obrniti na glavo.

   Frakastorij. Se ti zdi, da bi naredil kaj slabega, kdor bi hotel obrniti na glavo obrnjeni svet?

   Burkij. Ali hočete razvrednotiti toliko truda, študija in znoja slavnih fizikov, nebesov in svetov,^[47] ob katerih si je napenjalo možgane toliko komentatorjev, opisovalcev, razlagalcev, povzemovalcev, sumistov, prevajalcev, preiskovalcev, teoretikov? Na katerih so postavili osnove in položili temelje globoki, ostroumni, plemeniti, veliki, neprekosljivi, nespodbitni, angelski, serafski, kerubski in božanski doktorji?^[48]   Frakastorij. Adde^[49]še skalolomce, kamnoseke, rogonosce in trdobučneže.^[50] Adde jasnovidce, zaščitnike, olimpijce, nebeščane, vnebovzete, gromovnike.

   Burkij. Mar naj bi jih na vašo zahtevo zmetali vse v isti koš? To se bo svet lepo vrtel, če bomo odpravili in zavrgli umovanja tolikerih in tako odličnih filozofov!

   Frakastorij. Ni pravično jemati oslom njihovo zelenjavo in od njih zahtevati, da imajo enak okus kot mi. Pameti in umov je ravno toliko sort kot duhov in trebuhov.

   Burkij. Mar trdite, da je bil Platon nevednež, Aristotel osel in njuni privrženci brezumneži, bedaki in gorečneži?

   Frakastorij. Sinko moj, ne pravim, da so tile žrebci in oni osli, tile zamorske mačke in oni gorile, kakor bi vi radi, da bi rekel; kot sem vam povedal že prej, imam ju za zemeljska junaka; vseeno pa jima nočem verjeti brez vzroka, niti se z njima strinjati, kadar so njunim nasprotne trditve tako očitno resnične, kot ste lahko sprevideli, če niste zares gluhi in slepi.

   Burkij. Kdo bo to presodil?

   Frakastorij. Vsak priseben razum in bistra pamet, vsaka preudarna in manj trmasta oseba, kadar sprevidi, da je prepričana in da ne more zagovarjati njunih utemeljitev in se upirati našim.

   Burkij. Ko jih jaz ne bom več znal braniti, bo kriva moja nevednost, ne njun nauk; ko jih boste vi spodbili in izvedli sklepe, ne bo zaslužna resnica vašega nauka, marveč vaša sofistična vsiljivost.

   Frakastorij. Če bi uvidel, da ne poznam vzrokov, bi se vzdržal dajanja sodb. Če bi bil tako gorečen kot vi, bi se imel za poučenega z vero, ne z vednostjo.

   Burkij. Če bi bil ti bolj gorečen, bi uvidel, da si domišljav osel, sofist, sprevračevalec lepih književnosti, rabelj genijev, ljubitelj novotarij, sovražnik resnice, sumljiv krivoverstva.

   Filotej. Tale nam je do zdaj pokazal, da ima malo učenosti, zdaj nam hoče pokazati, da ima malo razsodnosti in še manj olike..

   Elpin. Ima pa dober glas in razpravlja pogumneje, kot če bi bil kakšen opankarski frater.^[51] Dragi moj Burkij, močno hvalim stanovitnost tvoje vere. Že na začetku si rekel, da nočeš verjeti, tudi če bi bilo to res.

   Burkij. Da, rajši skupaj z mnogimi slovitimi in učenimi [možmi] ne vem, kot vem z maloštevilnimi sofisti, kakršna se mi zdita tale dva prijateljčka.

   Frakastorij. Slabo boš ločeval med učenjaki in sofisti, če naj verjamemo temu, kar govoriš. Niso sloviti in učeni tisti, ki ne vedo, in tisti, ki vedo, niso sofisti.

   Burkij. Vem, da razumete, kaj hočem povedati.

   Elpin. Veliko bi bilo, če bi mi mogli razumeti, kaj govorite, kajti vi sami se boste hudo namučili, da boste razumeli, kaj hočete povedati.

   Burkij. Pojdite, pojdite, vi bolj učeni od Aristotela; proč, proč, vi bolj božanski od Platona, globlji od Averroesa, razsodnejši od tako velikega števila filozofov in teologov iz tolikerih dob in narodov, ki so jih komentirali, občudovali in povzdigovali v nebo. Pojdite, vi, ki ne vem, kdo ste in od kod prihajate, pa bi se radi zoperstavljali navalu toliko velikih doktorjev!

   Frakastorij. Tole bi bilo najboljše, kar ste povedali, če bi le bilo dokaz.

   Burkij. Ti bi bil bolj učen od Aristotela, ko ne bi bil beštija in siromak, berač in nesrečnik, ob prosenem kruhu zrejen in na smrt prestradan, po krojaču zaplojen in iz perice rojen, nečak Bepa škarpetarja, sin Moma, ciparskega postiljona, pa brat Lazarja, ki oslom podkve dela. In tudi vas naj sto hudičev pobere, ki niste nič boljši od njega!

   Elpin. Prosim vas, veličastni gospod, nikar se več ne trudite z obiski pri nas in počakajte, da pridemo mi k vam.

   Frakastorij. Če hočeš takim kazati resnico z več dokazi, je kot če bi oslu večkrat pral glavo z različnimi vrstami mila in luga; nobene koristi ni, ali pereš stokrat ali enkrat, na tisoč načinov ali samo na enega, čisto vseeno je, ali pereš ali ne pereš.

   Filotej. Še več, to glavo bodo po končanem pranju zmeraj imeli za bolj umazano kot na začetku in pred njim: kajti z dodajanjem več in več vode in dišav vstaja s te glave več in več hlapov, tako da zavohaš smrad, ki ga drugače ne bi čutil; in toliko odvratnejši bo, s kolikor bolj odišavljenimi tekočinami ga boš zbujal. – Danes smo veliko povedali; zelo sem vesel tako Fracastorijeve zmožnosti kakor zrelosti vašega presojanja, Elpin. Zdaj ko smo govorili o biti, številu in lastnostih neštetih svetov, bo prav, da jutri pogledamo, ali so kakšni nasprotni dokazi in kakšni so.

   Elpin. Tako bodi.

   Frakastorij. Zbogom.

(prevedla Mojca Mihelič; prevod je bil prvič objavljen v reviji Poligrafi št. 5/6, letnik 2, 1997.)

kvarkadabra.net – številka 9 (april 2001)

-