Galileo Galilei: Pismo Kristini Lorenski nadvojvodinji toskanski

Konec leta 1613 je Galileijev učenec in profesor matematike na univerzi v Pisi Benedetto Castelli, pred nadvojvodo Cosmom II. in nadvojvodinjo Kristino Lorensko, v Pisi, kjer je toskanski dvor preživljal zimo, ob slavnostnem kosilu predaval o novih astronomskih odkritjih in težavah pri interpretaciji novih spoznanj s starimi sholastičnimi teorijami o nebu. Med gosti je bil tudi Dr. Boscaglia profesor filozofije z univerze v Pisi in vnet pristaš Aristotela. Odzval se je na predavanje in zatrdil, da Galileijevo učenje nasprotuje Svetemu pismu.

Čeprav je Castelli dobro zagovarjal Galileijeve poglede (glej članek: Galileo Galilei – med mitom in zgodovino) in v neposrednem besednem boju z Dr. Boscagliem zmagal, je že sama možnost, da dvorni astronom Galilei brani heretične nauke, nadvojvodinjo dodobra vznemirila. O dogodku je Castelli poročal Galileiju:

“Dr. Bascaglia je dopuščal kot resnične vse nove stvari, ki si jih odkril na nebu, le za gibanje Zemlje je rekel, da ima nekaj neverjetnega v sebi in zato ni mogoče, posebno še, ker Sveto pismo očitno nasprotuje takšnemu pogledu.”

Galileija so novice vzpodbudile, da je še isti mesec napisal dolgo pismo Castelliju, ki ga je kasneje razširil v pismo toskanski nadvojvodinji Kristini, v katerem je razložil svoje poglede na razmerje med znanostjo in religijo oz. Svetim pismom:

“Mislim, da bi bilo bolj modro, če nikomur ne bi dovolili, da uporablja dele Svetega pisma na način, ki jih sili da podpirajo kot resnične sklepe o naravi, katerih nasprotje lahko nato očitno razkrijemo s pomočjo čutov ali z nujnim dokazom. Kdo bo postavljal meje človekovemu razumevanju? Kdo nam lahko zatrdi, da je vse, kar lahko vemo, že poznano?”

Galileo Galilei

Pismo Kristini Lorenski nadvojvodinji toskanski
o uporabi svetopisemskih citatov v znanstvene namene

[1615]

Kakor dobro veste, častitljiva, sem pred kakim letom odkril na nebu mnogo doslej neznanih podrobnosti. Zaradi svoje novosti kot tudi zaradi od njih izhajajočih posledic, ki nasprotujejo nekaterim fizikalnim trditvam, splošno sprejetim v šolah in filozofiji, so mi te nakopale sovraštvo nemalo profesorjev, češ da sem sam s svojo roko vse to postavil na nebeški svod, da bi skalil podobo narave in znanosti. In ker so ti ljudje nekako pozabili, da mnoštvo resnic pripomore k preučevanju, določevanju in raziskovanju znanstvenih ved, ne pa k njihovemu zatiranju ali uničenju, ter so se obenem izkazali za bolj navezane na svoja lastna prepričanja kot na resnico, so nemudoma začeli zanikovati resničnost teh novosti in zahtevati njihovo razveljavitev. Že sama njihova smiselnost  pa bi jih prepričala, ko bi jih blagovolili natančneje pregledati. Storili so več stvari; objavili so nekatera prazna govoričenja; opremili so jih – kar je najhujše – z navedki iz svetopisemskih odlomkov, ki so jih sami slabo razumeli. V to napako bi najbrž ne zašli, ko bi slišali za Avguštinove prekoristne besede o tisti previdnosti, ki je nujna, kadar se razsoja o skrivnih in po samem razumu  težko doumljivih stvareh. Tako pravi namreč Avguštin, ko presoja o naravoslovnem sklepanju glede nebesnih teles: “Zaenkrat ob tako nejasnem vprašanju ne smemo ničesar nepremišljeno verjeti, ampak moramo vselej spoštovati modro in pobožno previdnost; na ta način se bomo ognili tega, da iz ljubezni do svoje napake zavržemo odkrito resnico, četudi ta ne more biti v nasprotju s svetimi knjigami Stare in Nove zaveze.”^[1]                       

Zgodilo se je, da je čas vsem razkril resnice, ki sem jih sam pred tem pokazal, poleg teh pa tudi nesložnost duhov: nekateri so odkritosrčno in brez zavisti razglašali, da so ta odkritja neresnična,  nejevernost drugih pa je spremljala razburjenost. Največji poznavalci astronomije in naravoslovja so se takoj prepričali v resničnost dejstev; kdor ni imel drugega razloga za dvom ali odklonilen odnos, razen tega, da je bila novost nepričakovana in je ni bilo moč osebno skusiti, se je prav tako postopoma umiril. Tisti pa, ki so iz ljubezni do prve napake in zaradi ne vem še katerega drugega interesa zasovražili ne toliko sama dejstva, kolikor predvsem njihovega odkritelja, me skušajo oškodovati na druge načine. Dejstev ne morejo zanikati, zato pa jih zakrivajo s tišino; misli  obračajo  k drugim fantazijam; še bolj so zagrenjeni, ker so se ostali sprijaznili in umirili. Kot sem pač že storil z drugimi ugovori, ki sem jih zmeraj zasmehoval, v prepričanju, da se lahko stvar samó srečno izteče, bi tudi tem ne posvetil niti kančka pozornosti: opažam pa, da te nove laži in preganjanja ne koristijo niti malo niti dosti nauku, v katerem sem še sam malo podučen, ampak me skušajo žaliti z omadeževanjem. To pa sem dolžan mrziti in tudi mrzim bolj kot smrt. Zato se ne morem zadovoljiti s tem, da te osebe  spoznajo za nepravične samo tisti, ki poznajo mene in nje, ampak prav vsi.

Ti ljudje so namreč vztrajali pri svojem sklepu, da na vse mogoče načine ponižajo mene in moje stvari. Zvedeli so, da sem  v svojih astronomskih in filozofskih študijah zaključil, kako se Sonce ne premika, ampak ostaja mirno kot središče krožnega tira nebnih teles,  kako se pač Zemlja sama giblje  in potuje okoli njega. Slišali so, da tega svojega stališča ne podpiram samo z neodobravanjem Ptolemejevih in Aristotelovih misli, ampak tudi z novimi, nasprotnimi idejami; še zlasti s takimi, ki se nanašajo na naravne pojave, vzroke katerih je menda sploh nemogoče ugotoviti na drug način, in na astronomijo, na nova odkritja na nebu, ki jasno izpodbijajo ptolemejski sistem in se čudovito ujemajo z novimi stališči. Ker so torej ti ljudje podvomili, da bi se lahko sploh branili na filozofskem področju, so se odločili – morda jih je zmedla resničnost nekaterih mojih prejšnjih neobičajnih trditev – da branijo svoje lažne argumente s hlinjeno vernostjo in avtoriteto Svetega pisma. S tem so to sveto knjigo maloumno uporabili za ovržbo trditev, ki jih niso niti umeli niti  osebno slišali.

Pred tem pa so sami razširili glas, da moje trditve nasprotujejo Svetemu pismu, in so zato vredne obsodbe in krivoverske. Uvideli so, da je človeška narava bolj nagnjena k dejanjem, ki drugega tudi po nepravici zatirajo, kakor k stvarem, ki mu dajejo pravičnega olajšanja: zato jim ni bilo težko najti človeka, ki bi jih z neobičajno domačnostjo razglašal za take (se pravi za obsodbe vredne in krivoverske) s cerkvenih prižnic: ta nespoštljiva, še bolj pa nepremišljena obtožba ni izrečena samo proti temu nauku in njegovim pristašem, ampak proti vsem znanostim in znanstvenikom skupaj.^[2]  Potem ko so z zadevo postali še bolj domači, so začeli šušljati med ljudstvom, da bo te trditve kot krive označila tudi najvišja oblast: in v upanju, da bo tisto seme, ki je pognalo korenine v njihovi neodkritosrčnosti, razklenilo svoje veje in jih dvignilo kvišku. Dobro vedoč, da bi ta razglas ne iztrebil samo teh dveh zaključkov, ampak bi za obsodbe vredne naredil tudi vse ostale astronomske in fizikalne ideje in opazovanja, ki so z njima v nujni neposredni zvezi, si posel skušajo lajšati, kolikor jim je pač mogoče, s tem da prikazujejo to mnenje kot povsem novo in samo meni lastno; hlinijo se, da ne vedo, kako ga je kot prvi zagovarjal ali vsaj prvi obnovil in potrdil Nikolaj Kopernik. Ta pa ni bil samo kristjan, ampak celo duhovnik in kanonik; tako spoštovanja vreden je bil, da ga je sam papež Leon X. za prenovo cerkvenega koledarja dal poklicati v Rim iz najbolj oddaljenih nemških dežel. Prenova je bila najprej netočna, sicer le zato, ker še ni bilo točnega umevanja dolžine luninega leta in luninega meseca; zato mu je sempronijski škof, ki je nadzoroval ta podvig, naročil, naj se s ponovno preučitvijo stvari in novim trudom dokoplje do boljšega, bolj gotovega razumevanja teh nebesnih gibanj. Kopernik se je vrnil k preučevanju; po velikanskih naporih je s svojim čudovitim razumom tako napredoval v tej vedi ter tako natančno določil  periode nebnih gibanj, da si je prislužil naslov  najvišjega astronoma. V skladu z njegovim naukom se ni uredil samo koledar, ampak so se objavile tudi vse tablice, ki obravnavajo gibanje planetov. Kopernik je strnil svoj nauk v šest knjig in ga na prošnjo kapuanskega kardinala in kulmenskega škofa^[3] predal svetu. Kot človek, ki je toliko svojega truda žrtvoval papeževemu ukazu, je njegovemu nasledniku Pavlu III. posvetil knjigo De revolutionibus.  To delo je bilo takrat natisnjeno in sprejeto v sveti Cerkvi in brano po svetu; nikoli ni bilo niti najmanjšega pomisleka o njegovem nauku. Sedaj pa, ko se čedalje bolj odkriva, kako ta nauk temelji na očitnem izkustvu in nujnih dokazih, ne manjka ljudi, ki te knjige niso nikoli videli, a si kljub temu upajo deliti piscu nagrado za tolike napore, s tem da jo razglašajo za krivoversko. To pa le zato, da ugodijo svojemu neutemeljenemu zaničevanju osebe, ki s Kopernikom ni v drugi zvezi kot v tej, da odobrava njegov nauk.

Spričo teh lažnih opazk, ki mi jih ti ljudje tako nepravično pripisujejo, se mi zdi nujno, da kot opravičilo do občega, čigar sodbo in misli na področju vere in časti moram najbolj upoštevati, spregovorim o vseh tistih posameznih trditvah, ki jih taisti ljudje dvigujejo zoper moje mnenje, s ciljem, da ga ne razglasijo le za lažno, ampak tudi za krivoversko. Pri tem se vselej skrivajo za ščitom  hlinjene verske gorečnosti; hočejo pač spraviti na svojo stran tudi Sveto pismo in ga nekako narediti  za upravitelja svojih neodkritosrčnih namer. Tako pa avtoriteto Svetega pisma in cerkvenih očetov ne le prestopajo, ampak jo – če se ne motim – tudi zlorabljajo: trdijo, da je treba tudi pri fizikalnih sklepanjih, ki niso de Fide, povsem opustiti umsko argumentacijo^[4] v prid kakega svetopisemskega navedka, ki  lahko povrhu skriva pod navideznimi besedami še kak drug pomen.

Želim pokazati, kako sam ravnam z večjo pobožnostjo in verskim čutom kot pa oni, ko ne predlagam, naj se ta knjiga ne obsodi, ampak naj se ne obsodi (kakor bi oni hoteli), preden se  razume, prebere ali celo samo vidi; še predvsem zaradi tega, ker njen pisec ne obravnava verskih stvari ali dejstev, ki odvise od avtoritete Svetega pisma in bi jih zato lahko slabo raztolmačil, ampak se vselej oklepa fizikalnih zaključkov, ki zadevajo nebesna gibanja: obravnava jih z astronomskimi in geometrijskimi dokazi, ki temeljijo na izkustvu in najnatančnejših opazovanjih. Niti ne velja, da ni zadosti upošteval odlomkov iz Svetega pisma; prav nasproti je dobro vedel, da ta njegov nauk, vkolikor je bil dokazan, sploh ne more nasprotovati pravilni interpretaciji dotičnih svetopisemskih mest. Na koncu svojega posvetila  se je izrazil tako: “Če bodo torej vseh matematik nevešči vseeno ocenjevali  te vede na podlagi kakega svetopisemskega mesta, slabo prilagojenega namenu, in si bodo upali grajati in preganjati to moje delo, jih ne bom oviral, dokler bom njihovo sodbo imel za  predrzno. Znano je namreč, kako sicer slavni, a matematike nevešči Laktancij otročje govori o obliki Zemlje in zasmehuje tiste, ki so razglasili, da je Zemlja okrogla. Zato naj se bralcu ne zdi čudno, da tudi nas zasmehujejo. O matematiki naj pišejo matematiki…”

Med te sodijo ti ljudje, ki se trudijo, da bi  tega pisca obsodili. V želji, da bi prepričali ljudi, da to ni le dovoljena, temveč tudi dobra stvar, se sklicujejo na avtoriteto Biblije, na avtoriteto svetih teologov in koncilov. Te imam tudi sam za najvišjo avtoriteto. Nesramno in predrzno se mi  zdi dejanje tistega, ki bi jim hotel oporekati, kadar se njihova beseda sklada s cerkvenim naukom; menim pa, da ni narobe spregovoriti, kadar lahko upravičeno sumimo, da jih kdo le uporablja za svoje interese, in sicer take, ki se ne skladajo s presveto namero Svete Cerkve. Izjavljam Vam (v prepričanju, da je moja odkritosrčnost sama po sebi razvidna), da sem pripravljen ne le odpraviti napake, ki sem jih v teh spisih zagrešil zaradi svoje nevednosti o verskih zadevah, ampak tudi, da se o tem nočem prerekati z nikomer, četudi bi šlo za kako sporno vprašanje – kajti moj namen je le ta, da če se v teh razmišljanjih, ki so daleč od mojega pravega poklica, najde ob vseh napakah tudi kaj primernega, ki bi druge lahko spodbudilo h kakemu za Sveto Cerkev koristnemu nasvetu o kopernikanskem sistemu, naj se to prevzame in izkoristi, kakor mislijo predstojniki; v nasprotnem primeru naj se raztrgajo in sežgejo moji spisi, kajti nočem in ne zahtevam, da bi obrodili sad, ki ni pobožen in katoliški. Poleg tega, čeprav sem veliko tega, kar pravkar zapisujem, sam slišal s svojimi ušesi, svobodno priznavam in dopuščam, da kdor je to rekel, tega ni storil, če mu je za to mar;  trdil bom, da sem se mogoče res zmotil; kar pa zdaj odgovarjam, naj ni povedano zanje, ampak za tistega, ki bi tako mislil. 

Kot razlog za obsodbo mnenja o gibanju Zemlje in mirovanju Sonca navajajo, da se v Svetem pismu pogosto bere, kako se Sonce giblje, Zemlja pa miruje; ker pa Sveto pismo ne more lagati ali se motiti, nujno sledi, da je napačna in obsodbe vredna trditev tistega, ki zagovarja mirovanje Sonca in gibanje Zemlje.

S tem v zvezi se mi zdi, da je najprej treba pretehtati, kot je bilo res s svetostjo rečeno in s pametjo določeno, da Sveto pismo ne more lagati, kadar ga  pravilno razumemo. Vendar ni mogoče zanikati – vsaj tako mislim – da je  pravi smisel pogosto skrit, in globoko različen od samega pomena besed. S tega pa sledi, da kadar bi se njegovi razlagalci zaustavili izključno pri golem dobesednem pomenu, bi  zmotno lahko pričarali ne samo protislovja in povsem neresnične trditve, ampak tudi huda krivoverstva in še bogokletja: nujno bi bilo treba Bogu prisoditi in noge in roke in oči, včasih pozabo preteklosti in nevednost o bodočnosti, pa tudi telesne in človeške afekte, kot so jeza, kesanje in sovraštvo. Če je Sveti Duh te stavke narekoval svetim piscem, da bi bili dostopni še robatemu in neotesanemu ljudstvu, so modri razlagalci vsem tistim, ki so vredni, da se ločijo od drhali, dolžni razkazati njihov pravi smisel in obrazložiti, iz katerih razlogov so bili na tak način ubesedeni. Ta nauk je tako znan in razširjen med vsemi teologi, da je sploh odveč navajati kak dokaz. 

Iz tega je mogoče – kot mislim – povsem razumno sklepati, da samo Sveto pismo ni postavilo nobenega takega opozorila pri svojih trditvah o naravi, še zlasti ne pri tistih najbolj skrivnih in težkih, da bi ne še dodatno zmedlo ljudstva in ga naredilo še bolj trmastega pri vseh najvišjih dogmah. Da bi se poklonilo ljudstvu, se Sveto pismo, kot je bilo rečeno in kot je mogoče jasno videti, ni zadržalo niti pred zasenčenjem najpoglavitnejših stvari, pripisujoč še samemu Bogu lastnosti, ki so daleč od njegove biti in ji tudi nasprotujejo. Kdo bo zato želel zatrjevati, da se je  temu izneverilo, ko je mimogrede spregovorilo o Zemlji, o vodi, o Soncu ali drugih bitjih in se odločilo, da se zadrži kar v čisti in tesni meji dobesednosti, tudi ko pripisuje tem bitjem stvari, ki ne zadevajo njegovega prvega posla, božjega čaščenja in odrešitve, in stvari, tako oddaljene od ljudske pameti?  

Če to drži, se mi zdi, da  se za obravnavo zadev iz narave ne sme začeti pri avtoriteti svetopisemskih odlomkov, ampak pri smiselnih izkušnjah in nujnih dokazih, zakaj iz božje Besede skupno izhajata Sveto pismo in narava, prvo kot narek Svetega Duha, druga pa kot najposlušnejša izvrševalka Gospodovih ukazov. V Svetem pismu se je poleg tega splačalo povedati mnogo različnega od absolutne resnice tako po videzu kot po golem pomenu besed, to pa zato, da bi se vse to prilagodilo splošnemu razumevanju ljudstva. Nasprotno je narava neizprosna in nespremenljiva, nikdar ne prestopa meja zakonov, ki so ji bili zapovedani; ne meni se za to, ali so skrivni razlogi in načini njenega delovanja razstavljeni človekovim sposobnostim. Zato pa se zdi, da se o tem, kar nam o naravnih učinkih predoča smiselno izkustvo ali sklepajo smiselni dokazi, nikakor ne sme dvomiti, še manj pa to obsojati na podlagi svetopisemskih odlomkov, ki nam prinašajo kako drugo podobo. Kajti ni vsak stavek iz svetega pisma  vezan na tako stroge dolžnosti kot vsak učinek v naravi; tudi Boga nič manj ne spoznavamo v učinkih narave kot v rekih božje knjige. To je morda hotel reči Tertulianus s temi besedami: Nos definimus, Deum primo natura cognoscendum, deinde doctrina recognoscendum: natura, ex operibus; doctrina, ex praedicationibus.^[5]

S tem pa nočem zanikati, da so trditve Svetega pisma vredne največjega spoštovanja, prav nasprotno,  z gotovostjo uzrti fizikalni dokazi so lahko izredno primerno orodje za umevanje vseh smislov, ki so po nujnosti prisotni v svetem besedilu; s tem se potrjujejo za resnične in  povsem skladne z razodetimi resnicami. Mislim pač, da je bilo avtoriteti Svetega pisma predvsem do tega, da je prepričala ljudi o tistih členih in stavkih, ki presegajo vsako človeško razmišljanje, in jih zato ni moč narediti za verodostojne, razen če o njih ne spregovori Sveti Duh. Menim tudi, da bi bilo treba še pri vseh trditvah, ki niso de Fide, avtoriteto Svetega pisma postaviti pred avtoriteto vseh človeških spisov, ki niso napisani z demonstrativno metodo, ampak čisto pripovedno ali z navajanjem verjetnega: to se mi zdi tako primerno in nujno, kakor sama božja modrost presega vsako človeško sodbo in domnevo. Ni pa nam treba verjeti, da je taisti Bog, ki nam je poklonil čute, govor in razum, hotel zapostaviti njihovo rabo in nas osveščati s kakim drugim sredstvom; zato ni treba niti verjeti,da moramo odklanjati fizikalne zaključke, ki jih izkustvo ali nujni dokazi razkažejo očem ali razumu.  To še zlasti velja za tiste znanosti, ki so v Svetem pismu le mimogrede omenjene ali pa se razhajajo z njegovimi trditvami: taka je astronomija, ki ji Biblija posveča tako malo prostora, da niti ne omenja planetov, razen Sonca in Lune, ter enkrat ali dvakrat Venero, ki ji pravi Lucifer. Po mojem mnenju  bi jih pisci svetih stvari, ko bi zares hoteli poučiti ljudstvo o razporedu in gibanju nebnih teles – v tem primeru bi morali zajemati to znanje v Svetem pismu – ne obravnavali tako skopo: v primerjavi z neskončnimi in čudovitimi zaključki, ki zadevajo to vedo, ni njihovih besed skorajda nič. To še ni vse, mnenje presvetih in učenih cerkvenih očetov je, da so se pisci Svetega pisma vzdržali poučevanja o zgradbi  nebes in zvezd, o njihovi podobi, velikosti in oddaljenosti, kljub temu da so jim bile vse te stvari prav dobro poznane. Pri svetem Avguštinu beremo: “Običajno se tudi sprašuje, v kakšno obliko in podobo Neba je treba verjeti po Svetem pismu: številni veliko razpravljajo o teh stvareh, ki so jih naši pisci z večjo previdnostjo izpustili, saj niso koristne za blaženost tistih, ki se jih učijo, povrhu pa (kar je slabše) kradejo dragoceni čas, ki bi ga bilo treba izkoristiti za zdrave stvari. Kaj se me namreč tiče, ali Nebo kakor krogla vsepovsod omejuje Zemljo v ravnovesju sredi sveta ali pa jo prekriva samo zgoraj kakor plošča? Ker pa tu gre za vero v Sveto pismo, se je treba iz onega razloga, na katerega sem večkrat opomnil, izogniti temu, da bi kdo, ki te knjige ne razume, prebral ali slišal za kako trditev o teh zadevah, ki bi se mu zdela v nasprotju s tem, kar je spoznal po razumski poti; zakaj verjel ne bi več v druge koristne nauke, zgodbe in izreke iz Svetega pisma. Zato je treba na kratko povedati, da so naši pisci vedeli za resnico o podobi Neba, toda Gospodov duh, ki je po njih govoril, ni hotel ljudi poučiti o stvareh, ki ne koristijo za rešitev duše.”^[6] Sveti Avguštin nam v 10. poglavju obnavlja njihov prezir do verskih določil v zvezi z nebesnimi telesi: “Nekateri bratje se namreč sprašujejo, ali Nebo miruje ali se giblje. Kajti če se premika – pravijo – kako se mu lahko reče ‘firmament’? Če pa se ne, kako to, da se zvezde, ki jih imamo za negibne in pritrjene nanj, premikajo od vzhoda k zahodu, tiste na severu pa opišejo krajšo pot k tečaju? Tako da bi se nebo obračalo kot krogla, če obstaja na drugem, nam skritem koncu, še en tečaj – tako je videti – ali pa, če tega tečaja ni, vsaj kot plošča. Odgovoril bom, da je treba odkriti, kako je s temi stvarmi, z ostroumnimi in truda polnimi raziskavami; za te pa sam nimam več časa, naj pa ga nimajo niti tisti, ki jih želim poučiti o rešitvi in dobrem, ki ga zahteva Sveta Cerkev.”^[7]

Če se, navezujoč na to, zopet vrnemo k našemu primeru, nujno sledi naslednje: če nas sveti Duh ni hotel poučiti, ali se nebo giblje ali miruje, ali je njegova oblika sferična, ploščata ali raztegnjena ravnina, ali je Zemlja na njegovi sredi ali v kakem njegovem predelu, nam menda niti ni hotel dati gotovosti glede drugih istovrstnih zaključkov, tako povezanih s prejšnjimi, da jih brez teh ne moramo niti delno zagovarjati: recimo gibanje ali mirovanje Zemlje in Sonca. Če je Sveti Duh zatorej namenoma opustil, da bi nas poučil o teh stvareh, češ da ne spadajo v njegov načrt, se pravi v naše odrešenje, kako bo mogoče trditi, da je zagovarjati eno trditev in odklanjati drugo tako nujna stvar, da je ena de Fide, druga pa napačna? Bi torej lahko bilo eno od teh mnenj heretično in povsem nekoristno za zdravje duše? Ali bo treba reči, da nas Sveti Duh ni hotel poučiti o nečem, kar zadeva dušo? Rekel bi, kar sem slišal od visokega cerkvenega dostojanstvenika: Namen Svetega Duha je, da nas pouči o tem, kako  se gre v Nebesa, ne pa, kako gredo Nebesa. 

Vrnimo pa se k razmisleku o tem, koliko vrednosti naj bi imeli nujni dokazi in smiselne izkušnje pri fizikalnih dokazih in kakšno avtoriteto so jim prisojali sveti teologi, ki nam med drugim pravijo: “Treba je tudi marljivo paziti in se povsem ogibati tega, da bi pri obravnavi Mojzesovega nauka kategorično razglasili veljavnost kake trditve, ki jo zavračajo očiti preizkusi in dokazi filozofije in ostalih ved: kajti sleherna resnica se vselej sklada z resničnim, zato pa niti resnica Svetega pisma ne more nasprotovati resničnim dokazom in preskusom človeških znanosti.”^[8]  Pri sv. Avguštinu pa beremo: “Če kdo očitnemu in gotovemu dokazu zoprstavi avtoriteto, npr. svetopisemsko, je maloumen; resnici namreč ne postavlja nasproti smisla Svetega pisma, ki ga ni mogel razumeti, ampak svojega; niti tega, kar je v njem našel, ampak to, kar je našel v sebi oziroma namesto njega.”^[9]

Spričo tega, ker si pač dve resnici ne moreta nasprotovati, se morajo modri razlagalci Svetega pisma potruditi, da ugotovijo pravi smisel svetih odlomkov, ki se nedvomno sklada s fizikalnimi zaključki, katerih odkrita resnica ali izpeljani dokazi so nas naredili gotove in prepričane. Ker Sveto pismo zaradi navedenih razlogov, kot je bilo povedano, pravzaprav pogosto dopušča razlage, ki so daleč od golega dobesednega pomena, in ker pač ne moremo zagotovo trditi niti, da vsi razlagalci govore po božjem navdihu, kajti v tem primeru bi bile smiselne razlage istega odlomka povsem enake, menim, da bi bilo najbolj preudarno, da se nobenemu ne prepusti oblasti nad svetopisemskimi odlomki;  kajti ta bi jih nekako mogel prisiliti k zatrjevanju resničnosti tega ali onega fizikalnega zaključka, kateremu bi morda nekoč tako izkustvo kot dokazi in nujna argumentacija lahko oporekali. Kdo si želi omejevati človeški razum? Kdo bi zatrjeval, da smo na svetu že videli in občutili vse, kar se da občutiti in vedeti? Morda isti, ki bodo ob drugih priložnostih (zelo resnično) povedali, kako so ea quae scimus sunt minima pars eorum quae ignoramus, kako so stvari, ki jih vemo, le neznatni del vsega, kar še ne vemo? In če nam od ust Svetega Duha prihaja: Deus tradidit mundum disputationi eorum, ut non inveniat homo opus quod operatus est Deus ab initio ad finem^[10], se po mojem mnenju ne sme ovreči te misli in zapreti poti za svobodno filozofsko razmišljanje o naravi in o stvareh na svetu, češ da je že bilo vse odkrito in razkazano. Niti naj se ne ima za predrzno, če se kdo ne zadovolji s skorajda splošno sprejetimi mnenji, niti naj se ne omalovažuje tistega, ki se pri razpravi o naravi ne strinja z njimi, še zlasti, kar zadeva take probleme, ki so tudi med največjimi filozofi sporni že tisoče let. Tak je, na primer, ta o mirovanju Sonca in gibanju Zemlje: to so priznavali Pitagora in njegova ločina, Heraklid Pontski, Filolaos, Platonov učitelj, in še sam Platon, kot nam poroča Aristoteles; o Platonu nam tudi Plutarh v Numovem življenju pravi, kako je v starosti  zatrjeval, da je povsem nespametno misliti drugače. Istega mnenja so bili tudi Aristarh iz Samosa, Arhimed, matematik Selevhos, filozof Niketas; o tem nam poročajo Cicero in drugi. Slednjič je to razširil in z mnogimi opazovanji in dokazi potrdil Nikolaj Kopernik. Tudi Seneka, veliki filozof, nas v knjigi De cometis opominja, naj marljivo ugotovimo, ali samo obračanje dneva domuje na nebu ali na zemlji.

Zaradi tega je morda moder in koristen svet, da se členom, ki zadevajo odrešenje in vero in za katere ni nevarnosti, da bo proti njim kdaj veljal kak nauk, brez potrebe ne dodajajo drugi. Če je s stvarjo res tako, bi bilo še povsem neumestno, da se dodajajo po zahtevi ljudi, za katere sicer ne vemo, ali govorijo po božjem navdihu, ampak jasno vidimo, da pogrešajo tisto inteligenco, ki bi bila nujna za razumevanje in morebitno zavrnitev tistih dokazov, ki jih uporabljajo te prebistre znanosti pri potrjevanju teh zaključkov. Če bi mi bilo dovoljeno izraziti svoje mnenje, bi ob tem še povedal, kako bi bilo bolje za čast in veličastvo Svetega pisma, ko bi vsak površen in poljuden pisec ne potrjeval svojih sestavkov, ki pogosto temeljijo na prazni domišljiji, z navajanjem svetopisemskih odlomkov; kajti tako jih bo raztolmačil, ali bolje, tako jim bo sprevrgel smisel in ga tako oddaljil od pravega,   kolikor bo blizu zasmehovanju tistih, ki se z njimi razkazujoč lepotičijo. Mogoče je našteti mnogo primerov take zlorabe: naj zadoščata le dva, ki nista daleč stran od astronomskih ved. Prvi se tiče spisov, objavljenih zoper Medičejske planete, ki sem jih sam odkril; mnogo svetopisemskih odlomkov je bilo navedenih proti njihovemu obstoju – sedaj pa, ko te planete vidi cel svet, bi rad  slišal, s katerimi novimi interpretacijami taisti nasprotniki razlagajo Sveto pismo in se opravičujejo za svojo naivnost.  Drugi naj bo o tistem, ki je zoper filozofe in astronome ponovno napisal, kako mesec ne sprejema sončnega sija, ampak sam oddaja svoj žar; to fantazijo nazadnje potrjuje – bolje bi bilo reči, da se potrjujoče prepričuje – z različnimi svetopisemskimi odlomki, za katere se mu dozdeva, da jih sploh ni moč razlagati, če bi to njegovo mnenje zares in po nujnosti ne veljalo. Da je pa  sama na sebi Luna temna, ni manj jasno kot  sončni sij.^[11]

Jasno je, da bi  v trenutku, ko bi postali pomembni, taki pisci izkoristili svojo avtoriteto, da bi druge prisilil v priznavanje zaključkov, ki  nasprotujejo evidenci in  razumu; in to čeprav oziroma ker  sploh niso umeli pravega smisla Svetega pisma. Deus avertat, da bi se takšna zloraba razširila, kajti v kratkem bi bilo treba prepovedati vse spekulativne vede. Zakaj po naravi je neprimerno večje število ljudi, ki niso sposobni, da bi pravilno umeli Sveto pismo in druge vede, kot pa število inteligentnih; tako pa bi ti kar površno prelistali Sveto pismo in si arogantno lastili pravico, da razsojajo o vseh vprašanjih narave, potem ko bi  povrhu še slabo razumeli kako besedo, ki so jo pisci svetih zadev zapisali z drugim namenom. Majhno število razumnih ne bi moglo zaustaviti divjega hudournika teh ljudi, ki bi tudi našli toliko več privržencev, kolikor sladkejše je sloveti po svoji modrosti brez trudov in naporov kot pa uničevati se z neprestanim delom, ki ga veda tako narekuje. Neskončno hvalo pa moramo izrekati blagoslovljenemu Bogu, ki nas po svoji dobroti rešuje tega strahu, kadar odvzema avtoriteto tovrstnim ljudem in zaupuje sklepe in odločitve o tako pomembnih zadevah najvišji modrosti in dobroti najprevidnejših Očetov ter najvišji avtoriteti tistih, ki lahko s pomočjo Svetega Duha samo po svetosti urejujejo, ne dovoljujoč, da bi se cenila površnost onih, o katerih sem spregovoril prej. Ta vrsta ljudi je namreč po mojem mnenju tista, proti kateri se, ne brez razloga, ogrevajo dostojanstveni in sveti pisci; zlasti sv. Hieronim poroča: “Blebetava starka, zmešani starec, dolgovezni sofist, vsi ga (misli na Sveto pismo) prej nadzorujejo, poučujejo in sramotijo, kot pa se od njega učijo. Drugi ošabno drdrljajo visokodoneče besede in o njem razpravljajo z ženicami; spet drugi se učijo od žensk, kakšna sramota!, kaj naj učijo može ter, da ne bi bilo zadosti, s kakšno lahkotnostjo besed oziroma s kakšno predrznostjo razlagajo drugim, česar še sami niso razumeli. Molčim o sebi podobnih, ki – če so po naključju prišli od posvetnih spisov k Svetemu pismu in razveselili uho ljudstva z  urejenim govorom – mislijo, da je  božji zakon, karkoli so povedali, in se sploh ne menijo za to, da bi vedeli, kaj so spoznali preroki in apostoli, ampak si celo prilagajajo neprimerna pričanja. Kot da je velik, in ne izprijen način poučevanja, da se izneverjajo stavki in da se Sveto pismo privede do tega, da še samo ugovarja svoji volji”.^[12]  

Med take pisce nočem prištevati nekaterih teologov, ki jih imam za ljudi globokega nauka in svetih navad, in jih zato zelo spoštujem in častim. Ne morem pa zanikati, da mi ostaja kak pomislek, ki bi ga vsekakor želel odpraviti, kadar slišim, kako bi ti na podlagi avtoritete Svetega pisma hoteli prisiliti druge, naj v razpravah o naravi^[13] sledijo tistemu mnenju, ki ga sami imajo za najbolj ujemajoče se s svetopisemskimi odlomki, ter se ob tem ne čutijo dolžne, da bi razvozlali vse nasprotne argumente ali izkušnje. Da bi to mnenje pojasnjevali in potrjevali, trdijo, kako je teologija kraljica vseh ved, ki se ne sme ponižati, da bi se poravnala z dogmami drugih manjvrednih in nižjih znanosti; po njihovem mnenju bi se morale prav te obrniti k njej kot k najvišji vladarici in spremeniti svoje zaključke v skladu s teološkimi odredbami in odloki. Dodajajo tudi, da bi morali učitelji teh nižjih ved sami – ne da bi spraševali teologe in poznavalce svete knjige –  razveljaviti svoje delo in odkriti napake pri svojem postopku, če bi prišli do kakega sicer čisto gotovega in dokazanega zaključka, ki pa bi  nasprotoval svetopisemskim trditvam. Kajti, kot pravijo, teologija ne sme ponižati svojega dostojanstva s preučevanjem napak iz podložnih ved; zadošča ji, da z absolutno avtoriteto in gotovostjo, ki izhaja iz nezmotljivosti, odloča o resničnosti trditev. Pravijo tudi, da so te trditve o naravi – glede katerih naj bi veljalo, da se je treba oklepati  svetega pisma brez kake glose ali interpretacije, ki bi se oddaljila od dobesednosti – prav tiste trditve, o katerih se Sveto pismo izraža venomer enako in ki jih složno sprejemajo in razlagajo vsi sveti očetje. Glede tega pa mi prihajajo na misel neke podrobnosti, ki jih bom povedal, da me bo naredil previdnejšega tisti, ki o teh zadevah več ve kot jaz in čigar sodbi se vsekakor pokoravam.

Nekatere zmote bi lahko odpravili, mislim, če  bi razločevali odlike, po katerih je sveta teologija vredna kraljevskega naslova. Lahko bi bila kraljica, ker bi bilo to, kar učijo druge vede, v njej že doumeto in dokazano z boljšimi sredstvi in bolj vzvišenim naukom: pravila o merjenju polj in računanju so, na primer, mnogo bolj eminentno zaobjeta v aritmetiki in Evklidovi geometriji kot v praksi  zemljemercev in računarjev. Ali pa, ker bi predmet, ki ga teologija obravnava, po dostojanstvu prekašal vse predmete drugih znanosti; ali pa, ker bi bil njen nauk izpeljan z bolj vzvišenimi sredstvi. Da teologiji pritičeta naslov in avtoriteta kraljice v prvem smislu – tega ne morejo reči, se mi zdi, teologi, ki so malce vešči tudi drugih ved; nihče izmed teh bi pač ne trdil, da so geometrija, astronomija, glasba in medicina z večjo izbranostjo in točnostjo zaobjete v svetih knjigah kot v Arhimedu, Ptolemeju, Boeciju in Galenu. Zgleda pa, da ji visoka kraljevska čast pritiče v drugem smislu, to je po veličini predmeta, in po čudovitem učenju njenih razodetij v tistih zaključkih, ki jih ljudje niso mogli drugače razumeti in ki so v najtesnejši zvezi z večno blaženostjo. Če pa se teologija ukvarja z najvišjim motrenjem božjega in domuje po dostojanstvu na kraljevskem prestolu, zaradi česar ji pripada najvišja avtoriteta, se ne spušča k nižjemu in revnejšemu razmišljanju podrejenih znanosti; pravzaprav se s temi ne ukvarja, kot je bilo rečeno, saj ne zadevajo blaženosti; zato pa bi si učitelj in profesorji teologije ne smeli lastiti pravice, da razsojajo v poslih, ki jih ne opravljajo in preučujejo. Kajti to bi bilo podobno ravnanju absolutnega vladarja, ki veli, naj se gradi in zdravi po njegovi glavi, čeprav ni zdravnik ali graditelj, le zato, ker ve, da lahko svobodno ukazuje in so ga vsi dolžni ubogati – življenje ubogih bolnikov bi bilo v nevarnosti in stavbe bi očitno propadale.

De se nato zapoveduje profesorjem astronomije, naj se sami branijo pred lastnimi opazovanji in dokazi, češ da ne morejo biti  drugo kot laži in sofizmi, se pravi zapovedovati jim še več kot nemogočo stvar. S tem se jim namreč ne veleva le, naj ne vidijo, kar vidijo, in naj ne razumejo, kar razumejo, ampak tudi, naj z iskanjem najdejo nekaj obratnega od tega, kar imajo pri roki. Prej pa bi bilo treba pokazati način, kako bi si deli duše ukazovali med seboj in nižji višjim, tako da bi domišljija in volja mogli in hoteli verjeti obratno od tega, kar um umeva (navezujem se seveda na čiste trditve o naravi in ne de Fide, ne pa na trditve o nadnaravnem in de Fide). Te najprevidnejše očete bi rad prosil, naj z vso marljivostjo preučijo razliko med nauki, ki slonijo na domnevah, in nauki, ki slonijo na dokazih. Tako bi lahko dobro uvideli, kakšna je moč po nujnosti izpeljanih sklepov, in bi se še bolj prepričali, kako ni v moči profesorjev demonstrativnih ved, da imajo po svoji volji zdaj to zdaj ono mnenje – velika je razlika med tem, da se kaj ukaže matematiku in filozofu, ali da se kaj odredi za trgovca ali jurista; ni mogoče tako spreminjati dokazanih zaključkov o stvareh v naravi in na nebu,  kot se lahko mnenja o tem, kaj je dovoljeno ali ne v pogodbi, cenitvi ali zameni. To razliko so dobro poznali sveti in najbolj učeni očetje, saj jim je zadala veliko truda pri ovržbi mnogih argumentacij ali, da se bolje izrazim, številnih filozofskih zmot. To lahko izrecno beremo pri nekaterih; Avguštin nam tako pravi: “Nedvomno velja, da moramo pokazati, kako svetemu pismu ni nasprotno, kar so resnično zmogli dokazati modri s tega sveta o naravi stvari; kar pa bodo učili kot nasprotno svetemu pismu, bomo brez pomislekov imeli za povsem lažno: to bomo tudi pokazali, kolikor nam je mogoče. Tako bomo trdno verjeli v Boga, v katerem so skriti vsi zakladi modrosti;^[14] ne bo nas zapeljala zgovornost  lažne filozofije, ne bo nas potrla vraževernost hlinjene vernosti.”^[15]

Zdi se mi, da je iz teh besed mogoče črpati sledeči nauk: v knjigah modrih s tega sveta so nekatere stvari, ki so po resnici dokazane, so pa tudi druge stvari, ki so le predmet poučevanja; kar zadeva prve, je posel modrih teologov dokazati, da ne nasprotujejo Svetemu pismu; kar se tiče drugih, ki se poučujejo, čeprav niso dokazane, velja, da bo treba nedvomno imeti za lažno vsako stvar, ki bo nasprotna Svetemu pismu  Če torej ni treba zapostavljati resnično dokazanih zaključkov o naravi v korist svetopisemskih odlomkov, ampak razglasiti, kako slednji ne nasprotujejo prvim, je treba tudi, da se kaka trditev o naravi sploh lahko obsodi, prej pokazati, kako ni bila po nujnosti dokazana.  Tega pa ni dolžen storiti, kdor jo ima za resnično, ampak tisti, ki jo imajo za lažno. Zdi se, da je to preudarno in naravi ustrezno: v nekem razmišljanju zmote najdejo z večjo lahkoto tisti, ki ga imajo za lažno, kot pa tisti, ki ga štejejo za pravilno. Dogaja se celo, da se pristaši nekega mnenja o njem toliko bolj prepričujejo, kolikor bolj obračajo svoje papirje, preučujejo argumente in ponovno preskušajo opazovanja.  Njena presvetla visokost pa dobro ve, kaj se je dogodilo Matematiku, ki se je preselil na učilišče v Pizi^[16]: v svoji starosti se je posvetil Kopernikovemu nauku, v upanju, da ga bo lahko utemeljeno ovrgel (menil je, da je lažen, saj ga ni nikoli videl); nato pa se je zgodilo, da se je seznanil z njegovimi temelji, postopki in dokazi in se o njem prepričal, tako da je od nasprotnika postal njegov vneti zagovornik. Lahko bi Vam tudi povedal za ime drugih matematikov, ki so, spodbujeni od mojih odkritij, že izjavili, da je treba spremeniti sedanje pojmovanje sveta, ker ni več razloga, da bi obstajalo.

Ko bi za dokončno izginotje tega mnenja in nauka zadoščalo, da se zamašijo usta enemu samemu človeku (kot so najbrž prepričani tisti, ki so vajeni enačiti vsa mnenja s svojim, in se jim zato zdi nemogoče, da  lahko ta nauk sploh obstaja in ima privržence), bi bilo s stvarjo res enostavno. Z zadevo pa je drugače: ne bi bilo zadosti, da se prepove Kopernikova knjiga in z njo vred vsi, ki ji sledijo; treba bi bilo prepovedati samo astronomsko vedo, povrhu pa še zastreti človekov pogled v nebo – da bi oči ne videle, kako sta  Mars in Venera zdaj Zemlji blizu, zdaj tako daleč, da se prvi zdi štiridesetkrat, druga pa šestdesetkrat večja kot prej, in da bi Venera ne bila videti prvič povsem okrogla, drugič pa posejana s tankimi rožički, ter da bi ostala skrita še druga smiselna opazovanja, ki se ne ujemajo s ptolemejskim sistemom, ampak s kopernikanskim. Da bi se Kopernik prepovedal prav sedaj, ko se mu posvečajo številni učenjaki in se iz dneva v dan čedalje bolj razkriva resničnost njegovih trditev in trdnost njegovega nauka, potem ko je bilo njega branje dopuščeno takrat, ko so mu sledili in verjeli le maloštevilni – to se mi zdi greh zoper resnico,  poskus, da se jo toliko bolj skrije in potlači, kolikor bolj se izkazuje kot očitna in jasna. Ko prepoved ne bi doletela celotne knjige,  ampak bi bili kot napačni obsojeni samo določeni stavki, bi to bilo – če se ne motim – še večja škoda za človeško dušo: uvideti dokaz trditve, v katero je greh verjeti. Toda kaj drugega je prepoved znanosti, če ne neodobravanje tisočih odlomkov iz svetega pisma, ki nas učijo, kako je moč gledati božjo slavo in veličino v vsem stvarstvu in razbirati božanstvo v odprti knjigi neba? Naj kdo ne misli, da se branje velikih pojmov iz te knjige zaključi z videvanjem sončnega in zvezdnega sijaja, z njegovim rojstvom in skrivanjem; to je le meja, preko katere ne more pogled ljudstva. So pa v tej knjigi tako globoke skrivnosti in tako vzvišeni pojmi, da jih bdenje, trud in preučevanje stoterih bistrih umov niso še povsem doumeli, čeprav  je njihovo raziskovanje staro že  tisoče let. To naj si kar domišljajo idioti; kar pa njihove oči razumejo, ko opazujejo človeško telo, je le neznatna stvar v primerjavi z vsem občudovanja vrednim, ki ga v njem najde izbran, marljiv anatomist in filozof, kadar raziskuje rabo tako številnih mišic, kit, živcev in kosti, kadar preučuje posel srca in poglavitnih udov, ogledujoč si čudovite strukture čutil; ta se ne bo nehal čuditi in uživati, ko bo motril zavetišče domišljije, spomina in govora. To, kar nudi sam čut vida, pa ni nič v primerjavi z velikimi čudesi, ki jih je z dolgimi in natančnimi opazovanji razum umnih ljudi ugledal na nebu. Toliko o tej stvari.

Dodajajo tudi, da je treba vse tiste trditve o naravi, ki jih Sveto pismo venomer enako izreka in jih tudi očetje složno umevajo, jemati skladno z golim dobesednim smislom besed, brez glose in interpretacije, in jih imeti za absolutno resnične. Med take trditve naj bi spadala tista o gibanju Sonca in mirovanju Zemlje, ki naj bi jo zato imeli de Fide za resnično, obratno mnenje pa za lažno. Najprej pa bi hotel dati v premislek, kako so med fizikalnimi trditvami take, o katerih si lahko s človeškim razmišljanjem in razumom  v najboljšem primeru ustvarimo kakšno mnenje in kakšno hipotezo: na primer, da so zvezde žive. O kakšnih drugih pa imamo, ali si to vsaj domišljamo, nedvoumno gotovost, ki izhaja iz izkustva, iz dolgega opazovanja in dokazov, izpeljanih po nujnosti: ali se Zemlja in Sonce gibljeta ali ne, ali je Zemlja okrogla ali  ne. Kar zadeva prve, sploh ne dvomim o tem, da se do njih človeški razum ne more prebiti; o njih pač ni kakšne znanosti, ampak sta samo mnenje in vera – zato pa  je treba povsem soglašati s povedanim v Svetem pismu. Kar se tiče drugih, kakor sem že povedal, menim, da se je pač treba najprej prepričati o dejstvu, od tod pa preiti k spoznavanju pravega smisla Svetega pisma, ki  se povsem sklada z dokazanim dejstvom, saj si dve resnici ne moreta nasprotovati. Dozdeva se mi, da je ta nauk pošten in odkritosrčen – sam Avguštin ga natančno opisuje, ko spregovori o podobi neba in o mnenju, ki bi ga bilo treba imeti o njej; kajti trditve astronomov, češ da je okrogla, se ne skladajo s Svetim pismom, ki trdi, da je razpotegnjena kot krzno. Avguštin razsoja, da ni treba skrbeti, če Sveto pismo oporeka trditvam astronomov, ampak predvsem verjeti v njegovo avtoriteto, kadar so te trditve lažne in temeljijo samo na domnevah človeške slaboumnosti; kadar pa so te trditve potrjene z neizpodbitnimi dokazi, ta sveti oče ne veleva, naj se astronomom zapove, naj razveljavijo svoje dokaze in svoje trditve razglasijo za lažne, ampak pravi, da to, kar pravi Sveto pismo, tem dokazom ne nasprotuje. Tu so njegove besede: “Nekdo pa poreče: kako to, da ne ugovarja tistim, ki nebu pripisujejo obliko krogle, kar je zapisano v Svetem pismu, namreč Qui extendit caelum sicut pellem? Zagotovo velja obratno, če je lažno, kar pravijo; kajti prej velja to, kar izreče božja avtoriteta, kot to, kar si domišlja človeška nestanovitnost. Če pa so to mogoče opremili z dokazi, o katerih ni mogoče dvomiti, bo potem treba dokazati, da kar Sveto pismo pravi o krznu, ne nasprotuje tem resničnim trditvam.”^[17]  Nato pa nas opominja, naj ne bomo pri usklajevanju mesta iz Svetega pisma z dokazano trditvijo nič manj skrbni kot pri usklajevanju dveh navidezno nasprotnih si svetopisemskih odlomkov. Zdi se mi, da je treba občudovati in posnemati previdnost tega svetnika, ki se izkazuje tudi ob vprašanjih, za katera smo lahko gotovi, da o njih ne bo nikdar kaka znanost spregovorila po človeških dokazih; zelo je previden pri določanju tega, kaj je treba verjeti, kot je razvidno iz zaključka druge knjige De Genesis ad literam glede domnevne živosti zvezd: “Čeprav zdaj ni moč vedeti, mislim, da se bodo v pričujoči razlagi Svetega pisma lahko pojavila še primernejša mesta, na podlagi katerih bo mogoče, če ne dokazati nekaj gotovega, vsaj  razjasniti, kaj se sme verjeti po nareku svete avtoritete. Za zdaj, ob tako temačnem problemu, ne smemo ničesar nepremišljeno verjeti, ampak moramo vselej spoštovati modro in pobožno previdnost; na ta način se bomo ognili temu, da iz ljubezni do svoje napake zavržemo odkrito resnico, četudi ta ne more biti v nasprotju s svetimi knjigami Stare in Nove zaveze”.^[18]

Od tega in od drugih odlomkov je, če se ne motim, mogoče razbrati, da so imeli sveti očetje namen povedati, kako je treba pri trditvah iz naravoslovja in ne de Fide najprej pretehtati, ali so neizpodbitno dokazane, ali smo njihovo resnico spoznali s smiselnim izkustvom in ali sta tak dokaz in tako spoznanje sploh mogoča. Ko si tako spoznanje pridobimo, ga moramo na tistih mestih, ki navidezno drugače zvenijo, uporabiti za iskanje pravih smislov Svetega pisma; tudi samo je namreč božji dar. V ta mesta bodo nedvomno proniknili modri teologi: ti bodo hkrati razkrili, zakaj jih je Sveti Duh  včasih skril pod besede, ki imajo drug pomen, menda nam v vajo ali iz kakega  drugega razloga, ki mi je zdaj neznan.        

Kar zadeva drugo točko, menim, da z ozirom na poglavitni namen Svetega pisma tega pravila ne moti, če je ta knjiga vselej spregovorila v istem smislu; kajti če ji je bilo treba enkrat povedati stavek z besedami, ki pomenijo nekaj različnega od bistva samega stavka, zakaj bi temu pravilu ne sledila vsakič, ko ji je bilo treba povedati isto stvar? Dozdeva se mi, da bi v obratnem primeru to bilo vzrok za še večjo zmedo – še ljudski verski čut bi opešal. Izkustvo nam jasno kaže, kako je bilo treba o mirovanju oziroma gibanju Sonca in Zemlje povedati, kar pravijo besede Svetega pisma, če gre za to, da se prilagodimo sposobnostim ljudstva. Tudi v današnjem času je sicer mnogo manj neotesano ljudstvo še vedno istega mnenja, in to iz razlogov, ki bi se ob natančnejšem pregledu izkazali za popolnoma prazne, in iz kake lažne ali neumestne izkušnje. Tega mnenja pa ni mogoče kar tako iztrebiti, saj ljudstvu nedostaja sposobnosti umevanja nasprotnih razlogov, ki preveč slonijo na izbranih opazovanjih in bistrih dokazih, in še na abstrakcijah, za umevanje katerih je treba preveč domiselnosti. Tudi ko bi bili pri modrih že povsem dokazani mirovanje Sonca in gibanje Zemlje, bi bilo treba ljudstvu razglašati obratno, če bi se ne hotelo izgubiti njegovega spoštovanja. Kajti če bi vprašali tisoč mož iz ljudstva, bi najbrž ne našli niti enega, ki bi ne odgovoril, da se Sonce giblje in da Zemlja miruje in da je o tem trdno prepričan. Nihče pa ne sme sprejemati tega vsesplošnega ljudskega soglasja kot argument o resničnosti povedanega; ko bi namreč spraševali te ljudi po razlogih in nagibih, ki jih silijo v to prepričanje, in bi na drugi strani poslušali, katero izkustvo in kateri dokazi so na osnovi obratnega mnenja onih maloštevilnih, bi videli, da slednje prepričujejo izredno tehtni razlogi, prve pa najpreprostejši videz in povsem prazne in smešne podobnosti.

Očitno je bilo treba pripisati Soncu gibanje, Zemlji pa mirovanje, da bi se ne zmedlo ljudstvo in se ne naredilo za uporno in trmasto, ko bi šlo za vero v poglavitne člene de Fide;  če pa je tega bilo treba, se ni čuditi, da je bilo to storjeno na najbolj previden način prav v Svetem pismu. Dodal bom, da ni samo spoštovanje do nevednosti ljudstva, ampak tudi sodobno mnenje botrovalo temu, da so  pisci svetih stvari zapisovali, kar ni bilo nujno potrebno za blaženost, bolj v skladu z navado kot z bistvom dejstva. O tem pravi sv. Hieronim: “Češ da  v Svetem pismu  ni mnogo napisanega z ozirom na mnenje iz časa, o katerem se poročajo dejanja, kot pa z ozirom na to, kar vsebuje resnico stvari,”^[19] ali pa: “Za Sveto pismo običajno velja, da Zgodovinar mnenje o mnogih stvareh zapisuje tako, kakor so takrat vsi verjeli.”^[20].

In sv. Tomaž, In Iob. cap. 27, ob besedah: Qui extendit aquilonem super vacuum, et appendit Terram super nihilum opominja, da prostor, ki objema in obkroža Zemljo, Sveto pismo poimenuje z besedama “praznina” in “nič”, četudi vemo, da ta prostor ni prazen, ampak ga polni zrak. To pa zaradi tega, da bi se sklonilo k prepričanju ljudstva, ki meni, da v tem prostoru ni ničesar, in mu pravi “praznina” in “nič”. Tu so Tomaževe besede: “Ker se nam od zgornje poloble neba nič ne prikazuje razen prostora, napolnjenega z zrakom, ki ga imajo preprosti ljudje za praznega: govori se namreč po mnenju preprostih ljudi, kot je navada v Svetem pismu.” Z ozirom na ta odlomek – tako se mi dozdeva – je mogoče mirno trditi, da je iz istega spoštovanja Sveto pismo imelo še večje razloge, da je pripisalo Soncu gibanje, Zemlji pa mirovanje. Ko bi namreč preizkusili sposobnosti ljudstva, bi opazili, kako so ljudje daleč bolj pripravljeni sprejeti dejstvo, da zrak zapolnjuje prostor, ki nas objema,  kot pa mirovanje Sonca in gibanje Zemlje.

Če so se sveti pisci vzdržali poučevanja prvega, o čemer bi se ljudstvo še moglo prepričati tudi brez velikih težav, se ne zdi neverjetno, da so tudi za druge mnogo bolj skrivnostne trditve uporabljali isti slog.

Kopernik sam je vedel za moč, ki jo v naši domišljiji zadobita stara navada in način pojmovanja, ki smo se ga navzeli že v otroštvu. Da bi ne še naknadno zmedel in bremenil naše abstrakcije, prej sicer dokazuje, kako pripadajo vsa navidezna gibanja Sonca in nebnega svoda pravzaprav sami Zemlji; nato pa ob sestavi tablic za praktično rabo ta gibanja zopet pripiše Soncu in nebu onkraj planetov;  tako govori o vzhajanju in zahajanju Sonca in zvezd, o spremembah v nagnjenosti zodiaka, o sončni  postaferezi in o drugih tovrstnih stvareh, ki izhajajo iz gibanja Zemlje. Ker pa smo z Zemljo združeni, sledimo  njenemu gibanju, zato pa slednjega  ne moremo neposredno prepoznati v njej; splača se nam torej, da to gibanje navežemo na nebesna telesa, v katerih se prikazuje; izražamo se, kot da  se vsa ta gibanja res  dogajajo  tam, kjer je tako videti. Opaziti je torej treba, kako je bilo primerno prilagoditi se našemu običajnemu načinu razumevanja.

*   *   *

Slednjič moramo preučiti, ali je res moč jemati v dobesednem smislu tisto mesto, ki govori o Jozuetu, namreč, kako je bilo mogoče, da se je Sonce pokorilo Jozuetovemu ukazu, naj se ustavi, tako da bi se podaljšal dan.^[21]

Ob upoštevanju nebesnih gibanj, ki izhajajo iz ptolemejskih zakonov, bi se to nikakor ne moglo zgoditi: gibanje Sonca se namreč odvija ob ekliptiki po redu znakov, od zahoda k vzhodu, obratno od tistega, ki  ga primummobile opiše od vzhoda k zahodu in mu pripadata noč in dan;  jasno je, da bi se, ko bi Sonce obstalo, dan skrajšal in ne podaljšal; če bi hoteli dan podaljšati, bi morali, prav obratno, gibanje Sonca še pospešiti. Kajti da bi Sonce nekaj časa in na istem mestu ostalo na obzorju,  ne da bi se povesilo k zatonu, bi se splačalo njegovo gibanje pospešiti: tako bi dohitelo hitrost gibanje primumamobile – to pa pomeni, da bi ga bilo treba pospešiti za tristošestdesetkrat. Ko bi torej Jozue res hotel, da se besede umejo v svojem golem in najčistejšem pomenu, bi bil Soncu rekel, naj pospeši, tako da bi ga hitrost primumamobile ne odpeljala v zaton. Njegove besede pa so poslušali ljudje, ki menda niso imeli pojma o nebesnih gibanjih, razen tega najvišjega in najsplošnejšega, od vzhoda k zahodu; zato se je prilagodil njihovim sposobnostim, in ker ljudstva pač  ni hotel poučiti o sestavi sfer, ampak mu je bilo zlasti do tega, da bi ljudje razumeli veličino čudeža, ki je podaljšal dan, je spregovoril v skladu z njihovim razumevanjem.

Takšen razmislek je morda spodbudil Dioniza  Areopagita,^[22] da je zapisal, kako  je ob tem čudežu obstal primummobile; ker je ta pač miroval, so se posledično ustavile vse sfere na nebu; tega mnenja je sam sv. Avguštin^[23], potrjuje pa ga na široko  tudi Abulenški^[24]. Da je Jozue res hotel zaustaviti vse nebeške sfere, razumemo iz dejstva, da je tudi Luni zapovedal, naj obstane, čeprav ta ni imela kaj opraviti s podaljševanjem dneva: pod zapovedjo Luni pa razumevamo tudi kroženje drugih planetov, o katerih na tem mestu kakor drugje Sveto pismo molči, saj nima namena, da bi nas poučevalo o astronomskih vedah.

Zdi se mi torej, če se ne motim, da je jasno videti, kako je treba besede tolmačiti, odstopajoč od njihovega golega pomena, če predpostavimo veljavnost ptolemejskega sistema. Prekoristni spisi  sv. Avguština pa me svarijo, naj ne trdim, da je ta interpretacija nujno pravilna, saj bi komu drugemu lahko prišla na misel še primernejša in boljša.

Najprej torej predpostavljam, da se je v skladu z mnenjem navedenih avtorjev v Jozuetovem čudežu zaustavil celoten sistem nebesnih obratov – to pa zato, da bi se ne zamešala vsa gibanja in bi se po nepotrebnem pojavila velika motnja toka narave, kot bi se zgodilo, ko bi nehalo eno samo –  sedaj pa prehajam k premisleku, kako se Sonce, ki sicer miruje na istem mestu, hkrati obrača na sebi, tako da opravi en obrat v enem mesecu približno, kakor sem tehtno dokazal – tako se mi zdi – v svojih Pismih o sončnih pegah; ^[25] vidimo lahko namreč, da se to gibanje odvija v zgornjem delu krogle kot nagnjeno k poldnevu, v spodnjem pa kot obrnjeno k severniku, prav kakor se odvijajo obrati  vseh planetov. Tudi z ozirom na plemenitost Sonca, ki je vir luči, in kot po nujnosti dokazujem, ne osvetljuje  samo Meseca in Zemlje, ampak tudi vsi ostale, na sebi temačne planete, se mi ne zdi daleč od pravilnega razmišljanja, če povemo, da  to Sonce, kot najvišji upravitelj narave ter v nekem smislu duša in srce sveta, vliva drugim telesom okoli sebe ne samo luč, ampak tudi gibanje, s tem da se samo vrti  na sebi. Kot bi se v bitjih prenehali gibati udje, ko bi prenehalo biti srce, tako bi se ustavili obrati vseh planetov, če bi se nehalo obračati Sonce. Lahko bi našteval pričevanja o čudoviti moči in energiji Sonca številnih dostojanstvenih piscev; a naj mi bo dovolj eno samo mesto iz blaženega Dionizija Areopagita, ki v svojem delu De divinis nominibus tako poroča o Soncu: “Luč namreč zbira in pritegne k sebi vse, kar se vidi, giblje, sveti, kar plamti, z enim imenom, vse, kar zaobjema njena svetloba. Tako se Sonce imenuje Ilios, ker združuje in povezuje vse, kar je razkropljeno.” Še malce nižje tako pravi o Soncu: “Če torej to Sonce, ki ga vidimo, ki je eno in oddaja enakomerno luč, še tako številna bistva in čutno dojemljive kvalitete stvari obnavlja, hrani, izpopolnjuje,  razlikuje, združuje, ogreva, jim daje plodnost, dviguje, spreminja, oddaja in giblje ter vse oživlja, tako da je vsaka stvar iz te skupine, kot je pač njej lastno, deležna tega enega in edinega Sonca, ki v sebi enakomerno zaobjema vzroke vseh stvari, ki so ga deležne – potem bo še bolj treba etc.“^[26] Ker je torej Sonce vir luči in gibanja vseh planetov,  je Bogu zadostovalo, da je na Jozuetov ukaz ustavil le njega, pa je več ur v negibnosti zastal celotni sistem sveta: kajti ko je Sonce stalo, so obstali tudi vsi ostali obrati, tako da so Zemlja in Sonce in Mesec in vsi ostali planeti obstali v isti razvrstitvi. Ves ta čas se dan  ni nagnil k noči, ampak se je po čudežu podaljšal: na ta način je bilo zadosti ustaviti Sonce, da  se je podaljšal dan na Zemlji, v skladu s čistim dobesednim pomenom svetega besedila – ne da bi se s tem kaj spremenila ali zamešala videz in razvrstitev zvezd.

Če pa se ne motim, ni treba prezirati niti dejstva, da se s to kopernikansko postavo še najbolje razodeva dobesedni smisel nečesa, kar tudi razberemo ob tem čudežu: to je, da je Sonce stalo sredi neba.  Teologi so pri tem odlomku nakazali vrsto težav:  zelo verjetno je pač, da je Jozue prosil za podaljšanje dneva, ko je Sonce že zahajalo, ne pa ob poldnevu; kajti to je bilo med poletnim solsticijem, ko so dnevi najdaljši, zato pa ni verjetno, da bi Jozue prosil za podaljšanje dneva, da bi se mogla  izbojevati zmaga, kadar je bilo za to preostalih sedem ur svetlobe čisto dovolj. Strogi teologi so zaradi tega določili, da je moralo Sonce res biti blizu zatona; in tako menda zvenijo besede: Sonce stoj!  Kajti ko bi  to bilo opoldne, bi ne bilo treba prositi za  čudež ali pa bi bila na mestu le prošnja, naj zaton  malo zakasni. Tega mnenja je Kajetanus; odobrava ga tudi Magaglianes, ki ga potrjuje z navajanjem  številnih drugih Jozuetovih opravil pred izrekom tega ukaza, ki bi jih bilo sicer nemogoče opraviti v prvi polovici dneva.^[27] Vsled tega pa nekam okorno tolmačijo besede in medio caeli : trdijo namreč, da ta sklop označuje le to, da se je Sonce ustavilo v naši polobli, nad obzorjem.  Tej in podobnim okornostim pa se lahko izognemo, če postavimo v skladu s Kopernikanskim sistemom Sonce v sredo neba, to je sredi nebesnih teles in tira planetov, kakor je nujno: kajti ne glede na uro, ki je lahko opoldanska ali poljubno blizu večera, je bil dal podaljšan in so bili zaustavljeni obrati planetov – tako  je Sonce obstalo sredi neba, to je sredi tistega neba, na katerem domuje; poleg tega se ta smisel še toliko bolj ujema z dobesedno povedanim: če se pač hoče trditi, da se je Sonce ustavilo ob poldnevu, bi bilo treba pravilno reči stetit in meridie, vel in meridiano circulo, ne pa in medio caeli, kajti sferično telo, kakršno je nebo, ima svojo sredo le v središču.

Kar pa zadeva druge svetopisemske odlomke, ki pričujočemu navidezno oporekajo, ne dvomim, da bi se jih dalo skladno razložiti, ko bi preverili resničnost in dokazali ta nauk: še tisti teologi, ki ga imajo za lažnega in nenavezanega na taiste odlomke, bi našli mnogo izredno primernih interpretacij: še zlasti če bi razumevanju Svetega pisma dodali nekaj znanja iz astronomije. Ker ta nauk sedaj imajo za lažnega, se jim dozdeva, da ob branju Svetega pisma naletevajo izključno na nasprotna mu mesta; če pa bi si o njem ustvarili drugo mnenje, bi menda srečali prav toliko mest, ki se z njim povsem skladajo. Morda bi presodili, kako je Sveta Cerkev lepo povedala, da je Bog postavil Sonce sredi neba, in da s svojim kolesu podobnim krožnim obračanjem pripomore k rednemu premikanju Lune in drugih nestalnih zvezd, kadar poje:

Caeli Deus sanctissime,
Qui lucidum centrum poli
Candore pingis igneo,
Augens decoro lumine;
Quarto die qui flammeam
Solis rotam constituens,
Lunae ministras ordinem,
Vagosque cursus  siderum.

Lahko bi rekli, da se ime  firmament^[28]  ad literam zelo dobro ujema  z zvezdnato kroglo in vsem, kar je nad obrati planetov: kajti v tem pogledu je miren in nepremičen. Ker se pač Zemlja krožno premika, bi tudi lahko razumeli, da gre za tečaje, ko beremo: nec dum Terram fecerat, et flumina et cardines orbis Terrae^[29] – te tečaje bi zaman pripisali zemeljski krogli, če bi se ta ne obračala na njih.

Oh vita pauperum Deus meus, in cuius sinu non est contradictio, plue mihi mitigationes in cor, ut patienter tales feram, qui non mihi hoc dicunt, sed quia superbi sunt, nec noverunt Moysi sententiam, sed amant suam, non quia vera est, sed quia sua est. ^[30]

(prevedel Jan Bednarich; prevod je bil prvič objavljen v reviji Phainomena št. 23-34, Ljubljana 1988, str. 225-249)

kvarkadabra.net – številka 7 (december 2000)

-